Glasovalna številka: P123

Špela Potočnik

MANJA IN NJENA ZGODBA O BONTONU

OŠ Sladki Vrh

 

Jaz sem Manja stara sem enajst let. Imam brata Jana. Živim v majhnem mestu. Z družino smo se odpravili v restavracijo. Odšli smo do avta. Preden smo se odpeljali je še mama povedala, da se bova z bratcem lepo obnašala. Naj se lepo obnašava in take stvari" saj veste kakšne so mame". Čez približno petinštirideset minut smo prišli do te restavracije. Poiskali smo mizo za štiri. Najprej smo naročili pijačo, nato pa še hrano. Ko smo pojedli smo odšli do avta. Mama naju je pohvalila, da sva bila zelo pridna. Ko smo se peljali domov smo ostali v gneči. Mama je rekla naj zapojemo eno pesem. Zapeli smo neko pesem, ki jo je mama pela v otroštvu ne spomnim se naslova. Končno smo se začeli premikati. Prišli smo domov vsi smo bili zelo utrujeni. Verjetno zato, ker je bil že večer. Odšli smo se umiti in umiti zobe. Nato smo odšli v posteljo vsi smo hitro zaspali. Mami in oči sta očitno sinoči še razmišljala, da bi danes odšli na izlet. Prišla sta naju zbuditi že ob osmi uri. Rekla sta: sončka najina zbudita se danes gremo v muzej. Mama je rekla, da gremo z avtobusom, ker bo v mestu gneča in ne bomo našli parkirnega mesta. Prišli smo na avtobus našli smo štiri proste sedeže in se usedli. Naslednjo postajo je ne avtobus prišla noseča gospa. Odstopila sem ji sedež. Zahvalila se mi je. Mami in oči sta bila zelo ponosna name. Ko smo prišli na avtobusno postajo smo morali prečkati prehod za pešce. Jaz in jan sva pomagala starejši gospe priti čez cesto. Jaz sem jo prijela pod roko Jan ji pa je nesel vrečke. Ko smo prišli čez se nama je zahvalila in rekla, da še ni videla tako prijaznih otrok. Ko smo prišli v muzej smo si najprej odšli ogledati umetnine Leonardota Da Vinčija. Tam sta bila starejši gospod in gospa, ki sta si želela prebrati njegov opis del. Ampak ker sta doma pozabila svoja bralna očala sem jima prebrala jaz. Gospod in gospa sta se mi zahvalila in mi v zameno podarila čokolado. Aja pa, da ne pozabimo starejše ljudi ali pa tiste, ko jih ne poznamo vedno vikamo. Bilo je konec razstave in počasi smo se odpravili do avtobusne postaje počakati avtobus. Prišli smo domov in videli soseda kako se m mudi v službo. In mu avto noče prižgati. Oči mu je hitro odšel pomagati popraviti avto, da je lahko kakor hitro se je dalo prišel v službo. Vsi smo odšli v hišo se malce spočiti po napornem dnevu. Napočil je večer in mama je zavpila VEČERJA! Malo smo se pogovarjali o današnjem dnevu kako smo se imeli in podobno. Mama še naju je pohvalila, da sva bila zelo pridna in, da si ni nikoli mislila, da bo imela tako pridna in prijazna otroka. Midva pa sva rekla takšna pač sva polna presenečenj.