Glasovalna številka: P130

Lana Zapušek

POREDNI VOLKEC

OŠ A. T. Linharta Radovljica

 

Volkec je živel v mestu, v hiši. Volkec, ki je hodil v šolo, je pri malici vzel jabolko. Sam en grižljaj je pojedel, potem je jabolko vrgel v smeti. Učiteljica volkulja mu je rekla, naj tega več ne dela. Zlagal se je, da mu je mami rekla, naj tako je jabolka. Učiteljica je vedela, da se je zlagal in mu je rekla: »Zakaj se lažeš? To ni dobro.«

 Za ta dogodek je povedal mamici. Rekla mu je, da se ne sme lagati in da je hrana zelo dragocena. Volkec je rekel: »A tako kot zlata krona?«

»Ne, pa nehaj se že enkrat šaliti!« Volkec je rekel: »Prav, priden bom le v primeru, če me boš to naučila.«

Mamica je rekla: »Zakaj te moram naučiti? Saj te lahko učiteljica v šoli nauči.«

»Ne, ker noče,« je odvrnil volkec. Rekel je še: »Učencem je to všeč in to moram delati, saj so tudi ostali učenci navajeni delati traparije. In jaz sem glavni pri tem.«

 Mami je rekla: »Zakaj si pa glavni pri traparijah? Hvala, da si mi vsaj povedal. No, naučila te bom lepega vedenja, a le v primeru, da boš v šoli upošteval šolska in domača pravila.«

 Ta pogovor je bil zvečer, zato je volkec šel spat. »Se bova še jutri o tem pogovorila,« mu je rekla mamica.

 Ponoči je volkec razmišljal: »Kaj če bi mamico pretental in bi se v šoli še vedno grdo obnašal!« Hud je bil nanjo, ker mu ni povedala, kdaj natančno se bosta pogovorila o vedenju v šoli.

 Zjutraj je rekel mamici: »Adijo, moram v šolo.« Mami pa: »Ne, jaz te peljem, ker si šele prvošolček.« Pred šolo mu je rekla: »Lepo se imej in nič traparij, prosim.«

»Hvala, mami, adijo, čisto nič slabega ne bom počel v šoli. Še sošolcem bom razložil, da se tega s sadjem ne dela in tudi ne počne drugih traparij.«

 Ta dan so ga sošolci ubogali in so se lepo igrali.

 Ko je prišel domov, je mamici razložil, da so ga vsi sošolci ubogali. Ubogali pa so ga zato, ker so posnemali njega in potem jim je razložil še, da se morajo lepo obnašati, ker se potem vsi dobro počutimo.

 Obljubili so, da se bodo do hrane obnašali spoštljivo, da se ne bodo šalili iz drugih ali se jim smejali, če jim bo kaj padlo po tleh. Če se bo kdo polulal, se mu tudi ne bodo smejali.

 Mami je rekla: »O, bravo, priden.«

»Hvala, mami, ker si me naučila lepega vedenja.«

 Volkec je šel v gozd in naučil lepega vedenja še gozde živali. Gozdne živali je naučil lepega vedenja s pripovedovanjem zgodbice iz šole. Potem so živali rekle: »A tako se moramo obnašati? Brez traparij in grdega vedenja?«

 Zelo je bil srečen, ker je naredil nekaj dobrega. Zahvalili so se mu za učenje lepega vedenja in vsi so ga imeli radi. Vesel je bil in si je dejal: »Zakaj sem bil prej poreden, če se pa splača, da si priden!«