Glasovalna številka: PR101

Martin Mihelj

ZMAJEVO MESTO

Prvačina

 

Artur je prišel pred visoka lesena mestna vrata, ki so bila vgrajena v kamnit zid, širok približno štiri metre in visok čez deset metrov. Nad njimi je bil rdeč grb z zmajem, zelenim bradavičarjem. Prepoznal ga je po zelenem trupu, velikih rdečih očeh in bodicah z belimi konicami. Poleg vrat je stala kamnita hišica, ki se je dotikala obzidja. Na njej je pisalo: »Tukaj dobite dovoljenje za vstop.«

 

Dvanajstletnik s svetlimi kratkimi lasmi in modrimi očmi je z navdušenjem opazoval vsako podrobnost. Iz njegovega jasnega pogleda se je videlo, da je neustrašen in živahen deček. Oblečen je bil v rjav telovnik in temno sive hlače. Pod telovnikom je nosil rdečo majico. Oblačila niso bila nova, kar je bilo tudi videti, saj so bila vsa zakrpana. Tudi rjavi usnjeni čevlji so bili ponošeni. Za rjavim pasom je skrbno čuval nož, edini spomin na svojega očeta.

 

Arturju so starši umrli že, ko je bil še majhen in je zato živel pri stricu, očetovem bratu. Stric Timon je bil lovec in ga je naučil veščin bojevanja ter taktik lova. Z ženo Matildo nista imela svojih otrok, zato sta za Arturja lepo skrbela. Bila sta mu kot starša.

 

Zaradi vse pogostejših napadov zmajev je v pokrajini zavladala revščina in z njo je prišla lakota. Tako je Artur uspel prepričati strica, da mu je dovolil oditi v Zmajevo mesto, edini kraj v pokrajini, ki je bil zaščiten pred zmaji. Artur je upal, da bo tam našel delo in bo tako lahko pošiljal denar svojima krušnima staršema, hkrati pa je sanjal, da bo dobil priložnost in bo ujel zmaja.  

 

Že kot majhen deček se je zanimal za zmaje in čutil je nekakšno poslanstvo, da bo tudi on enega ulovil, zato si je želel oditi v mesto, kjer so zmaje pogosto opažali.

 

Kadar so prišli v njihov kraj ljudje, ki so doživeli bližnja srečanja z zmaji, jih je pozorno poslušal, tako je o njih vedel skoraj vse, čeprav v življenju ni videl še nobenega. Vedel je, da v pokrajini živi trinajst vrst zmajev.

 

Zmaji se delijo na vodne in ognjene. Vodni so miroljubni, živijo v jezerih in globljih rekah, nimajo kril in namesto nog imajo plavuti. Na kopnem ne morejo preživeti. Znane so tri vrste vodnih zmajev. Največji so marakoški grbavci, ki živijo v jezeru Marakoš na zahodu dežele. V dolžino merijo od trinajst do petindvajset metrov. Tehtajo deset do petnajst ton. Njihove luske so najsvetlejše in najmanjše od vseh zmajev, čeprav so največji. Na hrbtu in repu imajo pol metra dolge bodice. So rastlinojedi, ljudi se izogibajo. Anaški sitarji živijo v spodnjem delu reke Anas in v nekaterih manjših rekah. Merijo do štiri metre v dolžino, imajo zelo veliko repno plavut in zaokrožen gobec, s katerim iz rečnega mulja filtrirajo hrano, predvsem školjke in rečne rakce. So zelo radovedni, zato radi priplavajo v bližino plovil. Ribiči se jim izogibajo, saj se pogosto preveč približajo čolnom in tako prevračajo tovor ter trgajo mreže. Rečni hudički so le približno deset centimetrov veliki vodni zmaji, ki se prehranjujejo z manjšimi ribami, a jim tekne tudi mrhovina. Tako skrbijo za čistost vode. Kjer živijo rečni hudički, je voda pitna. Ime so dobili zaradi svojega videza, saj jim z glave štrlita dva manjša črna rožička, glava pa spominja na lobanjo. Imajo zelo močne plavuti, zato zelo hitro plavajo in jih je skoraj nemogoče ujeti. So najbolj razširjena vrsta vodnih zmajev.

 

Ognjenih zmajev je več vrst. Ljudje se najbolj bojijo tumerskega kolovrateža. Ob njegovem kriku človeka spreleti srh. Ti zmaji povzročajo največ škode, saj preletijo velike razdalje in zelo radi bruhajo ogenj. Tako uničujejo pridelek in domovanja, nevarni so tudi za človeka. Kdor se znajde v dosegu kolovrateževe vroče sape, ga doleti boleča smrt. So sivi z dvema vzporednima zelenima črtama od oči do konice repa. V dolžino merijo približno štiri metre in imajo šestmetrski razpon kril. S tako mogočnimi krili so v zraku zelo spretni, hitri in vzdržljivi. Večino dneva prespijo, aktivni so le ob mraku. Živijo v jamah, od koder letijo na svoje roparske polete. Prehranjujejo se z večjimi živalmi, tudi drobnico, kravami in konji. Prav tak zmaj je ubil Arturjevega očeta.  

 

Za človeka sta nevarna še dva zmaja. Prvi je brandrski lovec. To je črn zmaj s temnordečimi lisami po hrbtu in repu ter sivim trebuhom. Je največji znani ognjeni zmaj, meri od deset do petnajst metrov in bruha ogenj. Aktiven je predvsem sredi dneva. Živi v skalnih soteskah. Je teritorialen, napada iz zasede. Je mesojed, prehranjuje se z večjimi živalmi. Okruten napadalec je zelo ljubeč starš, saj je edina vrsta zmajev, ki skrbi za svoja jajca in mladiče. V enem gnezdu živi do deset zmajev. Drugi človeku nevaren zmaj je sumarski brazdavec, je antracitne barve z brazgotinastim trupom od glave do repa in rdečimi očmi. V dolžino meri od osem do deset metrov in ima razpon kril približno šest metrov. Ima zelo dober vid in bruha ogenj. Je bolj lene narave, iz zatočišča v plitvih jamah ob vznožju hribov se odpravi le, ko je lačen. Ko ujame svoj plen, se vrne v svoje gnezdo k počitku. Je zelo napadalen in je mesojedec, prehranjuje se z večjimi živalmi, lahko napade tudi človeka.

 

Ostali zmaji so lahko grozni na videz, vendar največkrat človeku niso nevarni. Napadejo lahko le, če se počutijo ogrožene. Bela smrt se imenuje zmaj, ki ima suh, koščen trup belosive barve z manjšimi izrastki na hrbtu. V dolžino meri do sedem metrov in ima petmetrski razpon kril. Prehranjuje se s kuščarji in manjšimi glodavci. Aktiven je le ponoči, podnevi spi ob robu travnikov. Zaradi svoje barve se popolnoma zlije z okolico. Marsikateri popotnik si na poti odpočije na njegovem hrbtu, misleč, da sedi na skali v prijetni senci dreves. Bela smrt ima zelo trden spanec, zato ni nevarnosti, da bi se prebudil. Zbudi se le, če je zares ogrožen, na primer zaradi gozdnega požara. Vulkanski storžar je drugi koščeni zmaj, le da je veliko manjši. Ima dolg vijoličen trup, ki v dolžino meri le dober meter, približno toliko meri tudi razpon njegovih kril. Ime je dobil po kraju bivanja, saj živi v žrelu vulkana. Potrebuje veliko toplote: toplejši del leta je aktiven, hladnejše mesece pa prespi v vročem objemu ognjenika. Strupeni vulkanski plini mu ne škodijo. Prehranjuje se z mrčesom. V zraku je zelo spreten in igriv. Je zelo družaben zmaj, največkrat leti v skupini tudi do deset zmajev. Človeku ni nevaren.

 

Z zelenim bradavičarjem je človek stkal prav posebno vez, predvsem kovači. Ti temnozeleni trebušasti zmaji imajo rdeče oči, po celi dolžini hrbta in vse do konice repa imajo bodice z belimi konicami. Njihov gobec spominja na povodnega konja. V dolžino merijo približno tri metre, njihov razpon kril je slaba dva metra, kar je premalo, da bi ogromno telo lahko letelo. Ne bruhajo ognja, ampak izločajo kislino, ki jo ljudje uporabljajo v kovaštvu. Kislina zelenega bradavičarja daje jeklu posebno trdnost in je zelo dragocena. Samo konice puščic iz tako obdelane kovine prederejo kožo zmajev. Ljudje jo največkrat nabirajo po napadih drugih zmajev. Bradavičar pljuva kislino, da se zaščiti. Nekateri so tudi izzvali zmaja, vendar je to nevarno početje in kar nekaj teh nabiralcev kisline je slabo končalo. Zaradi svoje koristnosti je ta zmaj v grbu Zmajevega mesta. Zeleni bradavičarji živijo v gozdu, so popolnoma rastlinojedi in se prehranjujejo z jagodami drevesa kisavca.

 

Namurski krempljar je zelenorjav zmaj, ki v dolžino meri do dva metra. Ima dolg tanek trup in razpon kril približno tri metre. Na koncu kril ima dolge kremplje, s katerimi pleza po drevesih. Živi v krošnjah dreves. Ne leti, s krili jadra iz krošnje v krošnjo. Aktiven je podnevi, za ljudi ni nevaren, saj se prehranjuje s pticami in drevesnimi glodavci. Skalarski grmičar prav tako ni nevaren, živi ob robu gozda, nima kril, noge in trebuh so rjavi, zeleni izrastki po zgornji strani telesa spominjajo na veje in listje. Ko miruje, ga lahko zamenjamo za grm. V dolžino meri približno meter in pol, v višino slabega pol metra. Aktiven je ponoči. Prehranjuje se z žuželkami, mravlje in termiti so zanj prava poslastica. V Murgerski močvari živi murgerski blatar. Zmaj ima rjavo, zelo občutljivo kožo, ki jo redno prekriva z blatom, da se ne izsuši. Ima krila, a jih uporablja le, da prestraši napadalce in v paritvenem plesu. Je edini zmaj, ki pozna tovrstno dvorjenje. Aktiven je podnevi. Ljudem se izogiba. Je popolnoma rastlinojed. Prehranjuje se z listjem iz močvirja. Zadnja vrsta zmaja je nočni tat. Ti zmaji so se najbolj prilagodili za bivanje z ljudmi. Veliki so kot lisice, nimajo kril, na tleh so najbolj okretni zmaji, saj zelo hitro tečejo. So temno rjave barve. Aktivni so ponoči. Živijo v bližini naselij, so vsejedi, prehranjujejo se predvsem s človeškimi odpadki, ko hrane zmanjkuje, jo tudi kradejo ljudem. Včasih se predrzno približajo bivališčem. Kamen ali dva jih odženejo v divjino.

 

Vse to je Artur o zmajih vedel še preden je začel hoditi v šolo. Zdaj pa je obvezno šolanje zaključil in pripravljal se je na dolgo potovanje.

 

Stric ga je priključil manjši karavani trgovcev, ki je nesla zaloge v Zmajevo mesto, da bi jih zamenjala za močna bodala in meče. Karavano je sestavljalo šest trgovcev z dvema vozovoma polnima najrazličnejše krame in trije vojaki na konjih, ki so skrbeli za njihovo varnost.

 

Potovanje je trajalo tri tedne, saj so šli peš in so zaradi varnosti potovali le ponoči. Trgovci in tudi Artur so vedeli, da je večina nevarnih zmajev aktivnih le podnevi, tisti, ki so se jih najbolj bali, so bili aktivni le ob sončnem zahodu, vendar so takrat lahko povzročili veliko razdejanje. Nočni zmaji niso bili napadalni, zato je bilo najbolj varno potovati ob soju lune.

 

Artur je na poti videl požgana polja, uničene vasi in ljudi, ki so zapuščali te kraje. Njihova karavana je bila edina, ki je šla v nasprotno smer. Bolj kot so se bližali Zmajevemu mestu, večje je bilo razdejanje. Ob tem ga je malo stisnilo pri srcu, a je vseeno vztrajal. Čeprav je videl v očeh ljudi, ki so bežali pred zmaji, strah, je sam čutil veliko vznemirjenje. Želel je na lastne oči videti zmaja. Čutil je, da se bo to prav kmalu zgodilo.

 

Artur je natančno opazoval svoje sopotnike, saj so bili zelo različni med seboj. Prvi, ki se mu je približal, je bil trgovec Egidij, od vseh najbolj družaben človek. Bil je mož nizke rasti, star približno petintrideset let. Bil je plečat, a ne debel. Njegov obraz so krasili urejeni brki. Bil je spreten jahač, saj je prihajal iz družine, ki je že stoletja vzrejala konje. Še bolj spreten je bil z besedo, rad je govoril in govoril je veliko. Pripovedoval je zgodbe, ki jih je začinil s svojo bujno domišljijo. Bile so tako neverjetne, da je bilo očitno, da so izmišljene. Artur se je najbolj smejal zgodbi, kako je Egidij sam premagal dvanajst tumerskih kolovratežev, najbolj spretnih in nevarnih zmajev. V spomin na ta dogodek je enemu zmaju vzel zob, ki si ga je privezal na vrvico in ga je še vedno nosil okoli vratu. Ta spominek je pokazal tudi Arturju. Izpod srajce je privlekel na plano na vrvico privezan zob, ki pa nikakor ni pripadal zmaju. To so vedeli vsi. Po drugi strani pa je prav Egidij povezoval skupino. S svojim optimizmom in živahnim pripovedovanjem je zgladil marsikateri spor med popotniki.

 

Egidijevo nasprotje je bil trgovec Ignac, suh, visok nekoč temnolas možak, ki je že začel siveti. Bil je najstarejši v skupini, star čez petdeset let. Bil je zelo zadržan, govoril je malo, v žepu je nosil rožni venec, ki ga je pogosto kar med potjo povlekel iz žepa in mrmral molitev. Artur se ga je na začetku bal, saj mu je ves čas sledil s svojim strogim pogledom. Kmalu pa je spoznal, da je ta zadržani človek zelo skrben in izobražen ter je Arturja opazoval, ker je še posebej pazil nanj. Ko se je Dolfe, tretji član odprave, opekel, je Ignac poiskal zel, s katero je zelo omilil kuharjevo bolečino in opeklina je po treh dnevih izginila. Arturja je zanimalo, kako je vedel, kaj je moral uporabiti. Ignac mu je povedal, da se je izobraževal v samostanu, kjer so gojili zdravilne rastline in da jih zelo dobro pozna. Ko je videl, da je Artur vedoželjen otrok, mu je na poti pokazal to in ono rastlino, ter mu povedal, čemu služi.

 

Dolfe je bil samooklicani kuhar odprave. Bil je debelušen, plešast in srednje rasti. Na obrazu so mu predvsem izstopala debela rdeča lica. Bil je živahen in dobrodušen, ko je govoril, je bil glasen, njegova najljubša tema pogovora je bila hrana. Rad je pripovedoval o pojedinah ter glasno sanjal o dobri hrani in pijači.

 

Trgovec Felician je spominjal bolj na vojaka kot na trgovca. Bil je visok, postaven in mišičast mož, ni jih imel še trideset. Glavo so mu krasili daljši svetli lasje. Kot drugi sin bogatega trgovca je odšel v vojsko, da bi lahko ščitil karavane svoje družine, ko pa je starejši brat umrl zaradi hude bolezni, ga je oče poklical in je nasledil družinsko obrt. Kot nekdanji bojevnik je bil oborožen do zob, bil je neustrašen in je vedno priskočil vojakom na pomoč.

 

Zadnja trgovca sta bila brata Albin in Roman, ki sta se ukvarjala predvsem eden z drugim, saj sta se ves čas prepirala. Oba sta bila trmasta in sta se redko strinjala o čem. Egidij je Arturju povedal, da sta zelo uspešna trgovca, vedno sta za svoje blago iztržila največ. Mogoče zato, ker sta se tudi pred svojimi strankami prepirala in da so se ju čim prej znebili, so bili pripravljeni popustiti pri ceni. Roman je bil visok, Albin pa manjši, čeprav je bil od obeh starejši, kar je bratu redno ponavljal.

 

Karavano so sestavljali še trije vojaki, ki pa zaradi skrbi za varnost, niso veliko posedali s trgovci. Vedno so bili na preži. Vodja odprave je bil Sergij, visok, črnolas in rjavook mož, star približno petdeset let. Čez polovico obraza je imel brazgotino od zmajevega kremplja, zaradi tega je nosil prevezo čez eno oko. Nekoč je bil uspešen lovec na zmaje. Bil je zadržan in resen, ves čas je skrbel za varnost skupine. Čeprav si je želel sina, mu je žena, preden je umrla, rodila hčer, Genovefo, zato jo je vzgajal kot fanta. Od malega jo je učil borilnih veščin in rokovanja z orožjem. In prav Genovefa je bila edina ženska v odpravi, bila je postavno, visoko dekle, stara približno dvajset let. Imela je jasne zelene oči in goste črne lase, ki jih je spletala v dolgo kito. Bila je neustrašna, boljša od večine vojakov. Tretji vojak je bil Viljem, ki je bil v Genovefo zaljubljen, a ona tega ni opazila. Bil je visok in postaven fant, star malo čez dvajset let. Eno oko je imel zeleno, drugo pa modro. Ker je veliko časa preživel na prostem, je imel porjavelo polt, ki je zaradi svetlih las delovala še bolj temno. Bil je dober vojak, spreten v vseh situacijah. Pogosto je sam odšel v izvidnico, da je preveril varnost poti. Vse pa je prevzel njegov glas, pel je tako lepo, da bi še zmaja lahko očaral s svojim petjem.

 

Sergij je bil previden mož, zato je karavana potovala varno. Uspešno so se izognili napadom zmajev. Vseeno se je pripetilo nepričakovano: med prečkanjem soteske se je s pobočja odlomila skala, ki je zgrmela v dolino. Pristala je na drugem vozu in tako razdelila skupino na dva dela. Prehod s konji ni bil več mogoč. Na srečo je večina skupine že prečkala prizadeto mesto. Zadaj so ostali poleg Arturja še Ignac, Dolfe in Genovefa na konju. Hitro so morali preplezati kup raztreščenih skal, kar s konjem ni bilo mogoče, zato je bila Genovefa prisiljena pustiti svojega žrebca tam. Razsedlala ga je in ga pognala proč od soteske. To je bil nevaren kraj, kjer je čez dan rad posedal brandrski lovec. Genovefa je spretno odnesla svoje sedlo na drugo stran ter se vrnila, da bi pomagala ostalim pri prečkanju. Dolfe je bil bolj neroden, zato sta mu Genovefa in Ignac pomagala pri plezanju. Artur se je brez težave povzpel na drugo stran. Ostali so v tem času odpeli konja, ki je vlekel voz in natovorili na drugi voz, kar se je dalo rešiti. Zaradi tega dogodka so izgubili več kot eno uro, na vzhodu se je že danilo, zato so morali pohiteti v zavetje. Do načrtovanega skrivališča bi morali čez odprto ravnico, zato so zavetje poiskali bližje. Zatekli so se v manjšo votlino ob izhodu iz soteske. Na srečo je bila jama dovolj globoka in ozka, da jim je nudila varno zavetje. Ta dogodek je povzročil večjo denarno škodo, saj je bil tovor z drugega voza skoraj popolnoma izgubljen, poleg tega so izgubili enega konja. Kljub temu so imeli veliko sreče, saj ni bil nihče poškodovan. Ker so se morali ustaviti pred načrtovanim časom, so podaljšali potovanje za en dan. Pot so lahko nadaljevali šele, ko je bila ponovno trdna tema, saj jih je čakalo prečkanje pregledne ravnice, brez nikakršnega zavetja. Med čakanjem v jami so slišali, kako je nekaj velikega pristalo v neposredni bližini. Nihče si ni upal bližje k izhodu, da bi lahko preveril, za katero vrsto zmaja gre in kam se je postavil. Najbrž je šlo za zmaja Salamandra, enega izmed najmogočnejših brandrskih lovcev, ki je pogosto posedal na robu te soteske.

 

Dvaindvajseti dan so prispeli v bližino Zmajevega mesta. Ko je Artur na obzorju zagledal obris mestnega obzidja, je stekel naprej. Pred mestna vrata je prispel daleč pred ostalimi. Pristopil je pred vhod in pozvonil na majhen zarjavel zvonček, ki je visel desno od vrat. Iz pravokotne luknje v zidu, ki je predstavljala okno, se je prikazal starec in rekel: »Artur! Pričakovali smo te!« Arturju se je zdelo, da je možak čarovnik, ker nihče razen strica in sopotnikov ni vedel, kam je namenjen.

 

Artur se je opogumil ter starca vprašal, kako ve zanj. Drobni možak, ki se je imenoval Nikodem, se je nasmehnil ter mu povedal, da je za njegov prihod izvedel že pred tedni. Arturju se je zdelo čudno, saj bi to pomenilo, da je za to vedel še preden je sam odšel na pot. Nikodem mu je razložil, da je prejel Felicianovo sporočilo o prihodu karavane z dečkom Arturjem. Ko je videl Arturjev začudeni obraz, je starček odprl vrata za svojim hrbtom in dečku z roko nakazal, naj mu sledi. Vrata so vodila v majhen prostor, v katerem je bilo zelo temno. Arturjeve oči so se morale najprej privaditi na temo, nato je na palicah opazil speče sove. Stari mož mu je povedal, da zaradi zmajev uporabljajo nočne ptice za prenos sporočil. In on je eden izmed treh dreserjev v celem kraljestvu.

 

Starec je nekaj zaklical, ko so se kar naenkrat odprla mestna vrata in za njimi se je razkrilo živahno mestece, katerega prebivalci sploh niso kazali znakov kakršnega koli strahu pred zmaji. Artur je bil navdušen. Ostali popotniki so prispeli v mesto, ko se je že danilo.

 

Mestece je bilo na rahli klančini in hiše so bile tesno skupaj. Sredi mesta je stal grad z visokimi stolpi. Iz najvišjega je svetila rdečkasta svetloba. Ta svetloba skupaj s svetlobo sončnega vzhoda je ustvarila prav čaroben prizor. Artur je vse to občudoval z odprtimi usti. Niti opazil ni, kdaj je k njemu pristopil Ignac, prepoznal ga je po glasu, ko mu je rekel: »Tisto rdečo svetlobo na stolpu ustvarja zmajev kamen, ki mesto ščiti pred napadi zmajev, zato so tukajšnji meščani tako sproščeni, saj je mesto zelo varno.«

 

Čeprav je bilo še zgodaj, se je po ulicah sprehajalo že veliko ljudi. Večina se je odpravljala na Mestni trg, kjer je postajalo vedno bolj živahno. Žene in otroci so se zbirali ob mogočnem vodnjaku in zajemali vodo. Ta je napajal skoraj celo mesto. Okoli vodnjaka so bile razporejene pisane stojnice, kjer so domači in tuji trgovci prodajali najrazličnejše izdelke. Največ je bilo kovaških. Tu je srečal tudi svoje sopotnike, ki so trgovali s pripeljano robo. Med domačini je bilo veliko zanimanja.

 

Arturja je živahno mestece prevzelo, vendar ni smel zapravljati časa, saj je moral zaslužiti nekaj denarja. Poiskati je moral delo, s katerim bi se preživljal in bi lahko pošiljal denar svojemu stricu. Nekakšna nevidna sila ga je pripeljala pred staro kovačijo, v kateri je obratoval starec z lasmi belimi kot sneg. Artur se je prijavil v vpisno knjigo, da bi postal kovač.

 

Že naslednji dan je začel z učenjem. Starec, ki se mu je predstavil kot Atilij, ni bil samo kovač, ampak se je govorilo, da je bil nekoč tudi lovec na zmaje. Učenje je bilo dolgo, trajalo je več kot štiri leta, in v tem času mu mojster ni prenesel samo kovaških veščin, ampak tudi svoje znanje o zmajih. Naučil ga je, kako zmaje prepoznati ter s čim jih premagati. O zmajih je vedel veliko več kot drugi.

 

Minila so štiri leta in Artur je postal močan in neustrašen mladenič. V tem času je teta Matilda umrla in stric Timon je prišel k njemu v Zmajevo mesto. Tudi on je na začetku delal pri Beloglavem, tako so domačini imenovali Atilija. Ko je stric prispel v mesto, sta se vselila v majhno hiško na robu mesta, ki pa je imela velik vrt, kjer je stric uspešno prideloval najrazličnejšo zelenjavo in jo nato prodajal na tržnici. Tako sta si lahko kupila konja. Stric Timon si je s konjem pomagal pri delu na vrtu in z njim prevažal svoj pridelek na tržnico. Artur pa je konja najraje osedlal in z njim dirjal izven mestnega obzidja.

 

To je bilo zelo priljubljeno fantovsko početje. Pogosto so fantje ob sončnem vzhodu odšli na zunanjo stran obzidja, kjer so lahko tekmovali v jahanju. Najboljši med njimi je bil Kazimir Rupert, sin glavarjevega lovca Konrada. Bil je približno istih let kot Artur, vendar je imel veliko lažje življenje, saj mu je oče plačeval zasebnega učitelja in prvega konja mu je kupil že za šesti rojstni dan. Razen učenja fant ni imel drugih dolžnosti, zato je rad hodil naokrog s svojimi prijatelji. Predvsem z gozdarjevim in mesarjevim sinom. Čeprav sta bila malo mlajša od njega, sta edina imela enako veliko prostega časa. Ostali mladeniči so morali pri teh letih že delati in skrbeti za družino.

 

Artur je na začetku imel veliko težav z jahanjem. Ko se je nekoč tako trudil na konju, ga je videl Egidij, ki se je zaradi trgovanja redno vračal v Zmajevo mesto. Sam je bil dober jahač, zato si je po trgovanju vzel čas, da je Arturja naučil tehnike jahanja. Obljubil mu je tudi, da mu bo s svojega posestva pripeljal konja, ki bo ustrezen za jahanje, saj je bil konj, ki ga je jahal Artur, predvsem kmečki konj, namenjen delu na polju in vleki vozov.

 

Tako je Artur čez pol leta dobil hitrega črnega konja, s katerim je že na prvem tekmovanju premagal Kazimirja Ruperta. To razvajenemu mladeniču ni bilo všeč. Poraza ni mogel prenesti in zasovražil je Arturja.

 

Nekaj dni po zmagi na konjski dirki, ko se je Artur oblačil za delo, je ugotovil, da je njegov nož izginil. Prepričan je bil, da ga je tako kot vedno, obesil na stol poleg vseh svojih oblačil. Pas je še vedno visel na stolu, le noža ni bilo na njem. Najprej je vprašal strica Timona, ali je morda videl njegov nož, čeprav je dobro vedel, da si ga stric ne bi nikoli izposodil. Posumil je, da je za krajo noža kriv Kazimir Rupert, vendar dokazov za to ni imel.

 

Kazimir Rupert je s svojima prijateljema rad zahajal v krčmo »Pr' Šalamu«, kamor Artur ni hodil, saj mu je bilo škoda denarja za pijačo. Tam se je s prijateljema glasno bahal, da je Arturju ukradel nož. To je slišal Nikodem, zato se je odpravil k Beloglavemu in mu vse povedal.

 

Iz krčme se je Kazimir Rupert s svojim spremstvom napotil mimo kovačije, kjer je srečal Arturja in mu rekel: »Oh, revček, kaj jokcaš za svojim nožem?« Takrat je Artur dobil zagotovilo, da je nož ukradel prav on. Zahteval je, da mu nož vrne. Lovčev sin mu je povedal, da je nož skril in mu ga bo vrnil le, če ga bo premagal na tekmovanju. Predlagal je, da se dobita izven obzidja po kosilu, v času, ko so zmaji najbolj dejavni, ter zdirjata skozi goščavo ob mestu in čez ravnico do vznožja hriba in nazaj. Artur se je zavedal, da je tako početje zelo nevarno, vendar je bil nož edini spomin na očeta, zato je pristal.

 

Medtem ko sta se mladeniča pripravljala na dirko, se je Beloglavi odpravil k lovcu Konradu ter od njega zahteval, da ukroti svojega sina, saj je postal prevzeten in je bil nevaren zase in za druge. Konradu je povedal, da ga je Artur premagal v pošteni dirki, kar pa Kazimir Rupert ni prenesel in se je fantu maščeval tako, da mu je ukradel nož. Ta nož je bil edini Arturjev spomin na umrlega očeta.

 

Konradu je povedal celo zgodbo o Arturjevem zgodnjem otroštvu. Mati mu je umrla ob porodu, zato je zanj skrbel oče. Hotimir je bil nekdanji vojak, ki se je zaradi ljubezni ustalil v vasi, iz katere je prihajala Arturjeva mati Marija, ter skrbel za varnost naselja. Ko je vas napadel zmaj, je prav Hotimir organiziral obrambo. Bil je dober strateg, zato je bila obramba uspešna, vendar je pri tem sam izgubil življenje. Tako so štiriletnega Arturja poslali k stricu, kjer je živel, dokler ni prišel v Zmajevo mesto. Razen oblačil, ki jih je imel na sebi, je k stricu prinesel le še nož, ki sta ga samo nekaj tednov prej izdelala skupaj z očetom.

 

Konrad je ugotovil, da je svojemu sinu preveč popuščal, zato je poslal ponj. Od mladeničev je izvedel, da je Kazimir Rupert izzval Arturja na nevarno dirko. Skupaj z Beloglavim sta pohitela pred mestna vrata, da bi ustavila vratolomno tekmovanje, a sta bila prepozna. Mladeniča sta nekaj minut prej oddirjala proti vznožju hriba.

 

Novica o dirki se je hitro razširila po mestu in meščani so opustili vse svoje delo ter so se povzpeli na mestno obzidje, da bi lahko videli, kaj se dogaja.

 

Na začetku, v predelu, kjer je pot ščitil gozd, sta bila mladeniča tesno skupaj, ko pa sta prišla na čistino, se je po nekaj metrih Kazimir Rupert zaustavil. Ustrašil se je sence, ki jo je čutil nad sabo, čeprav je bila to le senca manjše ujede. Preplašen se je vrnil v zavetje goščave ter s sklonjeno glavo vstopil za varno obzidje.

 

Artur se ni oziral, tudi sence se ni ustrašil, saj je takoj ugotovil, za kaj gre. Najbrž bi nadaljeval, tudi če bi po zraku plašil zmaj. Srečno je prispel do goščave ob vznožju hriba. Šele takrat je ugotovil, da mu Kazimir Rupert ni sledil. Že se je hotel vrniti proti mestu, ko je zaslišal ječanje. Šel je proti zvoku in kar ni mogel verjeti svojim očem. Pred njim je ležal mladič brandrskega lovca. Najprej je preveril, ali so starši kje blizu, saj je vedel, da ta vrsta zmajev skrbi za svoje mladiče. Zmaj se je ob pogledu nanj skušal postaviti na noge, da bi ga napadel, vendar je bil prešibak in se je takoj sesedel. Artur je ugotovil, da je mladič v zelo slabem stanju, saj je imel rane po celem telesu. Zmajčku se je počasi približal in ga skušal pomiriti. Ogledal si je rane, takrat se je spomnil na Ignacijeve lekcije o zdravilnih rastlinah. Vedel je, da potrebuje sadež pritlične kosmulje. Upal je, da mu za to rastlino ne bo potrebno iti predaleč. Pri iskanju je moral paziti na prelete zmajev, saj je bil to čas dneva, ko jih je bilo zunaj veliko.

 

Meščani so bili vedno bolj zaskrbljeni, ker ni bilo nobenega znaka, da je Artur še živ. Najbolj črnogledi so bili prepričani, da ga je na poti požrl zmaj, večinoma pa so upali, da se je Artur samo odločil, da bo čakal na noč in se tako varno vrnil nazaj. Vse delo v mestu je zastalo, vsi so z obzidja čakali, kaj se bo zgodilo. Čakali so celo popoldne in celo noč. Artur se ni vrnil. Ob zori so sprejeli neizbežno, to je, da je Artur očitno mrtev. Z žalostjo v srcih so se vrnili na delo. Najbolj žalostna sta bila Beloglavi in stric Timon, oba sta izmenično posedala na obzidju ter upala v čudež.

 

Artur nebogljenega zmaja ni mogel prepustiti kruti usodi. Celo popoldne je iskal pritlikavo kosmuljo, ko jo je našel, je strl trde sadeže ter s tako pridobljenim sokom premazal zmajeve rane. Zmajček, ki je sicer navkljub mladosti meril že štiri metre, ga je na začetku nekajkrat poskušal ugrizniti. Ko pa je spoznal, da mu Artur noče nič žalega, mu je dovolil, da mu pomaga. Artur je celo noč mazal rane. Pred zoro je šel po nove sadeže ter rane mazal še cel naslednji dan. Šele zvečer je šlo zmajčku na bolje. Postavil se je na noge in skušal razpreti krila, vendar ga je to še vedno preveč bolelo, zato je Arturju dovolil, da se je povzpel na njegov hrbet ter mu od tam še izdatno premazal rane na krilih. Večina ran se je v treh dnevih zaprla. Zmajček je postal živahen, tekal je naokrog, dokler ni razprl kril in poletel. Vrnil se je v svoje gnezdo. Artur je počakal noči, pripravil je svojega konja ter zdirjal proti mestu.

 

Stric Timon, ki je žalostno gledal proti vznožju hriba, je najprej mislil, da je bila podoba, ki se je približevala, privid. Menil je, da je od prevelike želje videl nečakov povratek, čeprav tam ni bilo ničesar. Vseeno je poklical Beloglavega, ki pa je imel enak privid. To pomeni, da kar sta videla, sploh ni bil privid, ampak da se je Artur vračal živ in zdrav. Z glasnim smehom in navdušenim kričanjem, sta zbudila vse mesto. Ko je bil Artur v varnem zavetju obzidja, so meščani od veselja pripravili zabavo.

 

Vsi so z zanimanjem poslušali Arturjevo pripoved, kako je pomagal zmajevemu mladiču, ki je obnemogel čepel ob vznožju hriba. Nekateri ljudje njegovi pripovedi niso verjeli, vseeno pa so bili srečni, da je še vedno med njimi.

 

Konrad je na sprejem pripeljal svojega sina, ki se je Arturju moral v pričo vseh opravičiti ter mu izročiti ukradeni nož. Kazimir Rupert je to naredil s težkim srcem, vendar očetu ni mogel oporekati. Arturja pa je zaradi njegovega uspeha in svoje sramote še bolj sovražil. Tudi zaradi tega, ker so dnevi brezbrižnega pohajkovanja minili, saj mu je oče naložil celo vrsto dolžnosti. Prostega časa skoraj ni imel in še takrat je moral očetu poročati, kam bo šel in kaj bo počel. Oče ga je tako rekoč imel na povodcu. Poleg tega so bili meščani do njega nezaupljivi in so se mu za hrbtom posmehovali. Za nastalo stanje je krivil Arturja.

 

Artur se s svojim dosežkom ni bahal. Po dogodku se je vrnil v staro življenje. Večino časa je pomagal Beloglavemu v kovačiji in če je le bilo mogoče, je po koncu dela v kovačiji priskočil še stricu na pomoč. Ko so v mesto prišli trgovci, ki so ga spremljali na poti, so ga vedno obiskali. Prišla sta tudi Genovefa in Viljem, ki sta se nedavno poročila. Ker sta hotela ustvariti družino, je bil poklic vojaka prenevaren, zato sta se odločila v Zmajevem mestu odpreti lesarsko delavnico. Viljem je izhajal iz družine tesarjev in se je poklica izučil še preden je postal vojak. Genovefa pa se je zaposlila kot vaška učiteljica. Poleg redne snovi je svoje učence učila, kako se ubraniti pred zmaji.

 

Nekega jesenskega dne je Arturja zbudilo kričanje na ulici. V mestu je

zavladala panika. Hitro je šel h kovaču, da bi ga vprašal, kaj se dogaja. Učitelj mu je povedal, da je nekdo razbil zmajev kamen, zato mesto ni več varno pred zmaji.

 

Artur je vprašal Beloglavega, kaj bi bilo treba narediti. Beloglavi ga je povabil v klet, kjer je imel staro leseno skrinjo. Z vratu si je snel ključ ter z njim odklenil velik lesen zaboj. Iz njega je potegnil kup svitkov iz pergamenta. Povedal mu je, da je na svitkih zapisano vse o zmajih, tudi kako skrbeti za zmajev kamen.

 

Ko je Beloglavi videl Arturjev presenečen obraz, mu je začel pripovedovati zgodbo svojega življenja. Izhajal je iz družine s sedmimi otroki, vendar so bili zelo revni, zato starši niso mogli vzdrževati vseh. Čeprav ni bil najstarejši, je moral prvi zdoma. Poslali so ga v bližnji samostan k zmajevim menihom.

 

Samostan je bil največji v deželi, bil velik kot manjše mesto. Velike kamnite stavbe obdane z debelim obzidjem so stale na manjši vzpetini nad široko ravnico ob reki Anas. Ravnina ni bila naseljena, le na obzorju je stalo nekaj osamelih kmetij. V eni izmed njih je živela Atilijeva družina.

 

V samostanu je bilo približno tristo menihov, ki so bili mojstri najrazličnejših obrti. Imeli so tudi velika ozemlja okoli samostana, kjer so pridelovali sadje in zelenjavo ter gojili drobnico.

 

Večina menihov se je ukvarjala z izdelavo pergamenta in prepisovanjem dokumentov in knjig. Dokumentov niso samo prepisovali, ampak so tudi sestavljali pogodbe in potrdila. K njim niso prihajali le ljudje iz okolice, temveč tudi iz daljnih krajev in celo iz drugih dežel. V zadnjem delu knjižnice so hranili najpomembnejše dokumente, nekateri so bili zaupni. Hranili so pergamentne zvitke, na katerih je bilo zapisano, komu pripada določena zemlja in celo kdo je vladar Zmajeve dežele in kdo ima pravico, da ga nasledi.

 

Delavnica za izdelavo pergamenta se je zaradi neprijetnih vonjav nahajala ob reki Anas, daleč od samostana. Samostanski menihi so se tja vozili s konjsko vprego in manjšim lesenim vozom. Pergament so izdelovali iz kozjih in ovčjih kož, ki so jih več dni namakali v apnenem mleku, da so z njih lažje ostrgali dlako in povrhnjico. Kože so nato napeli na posebne okvirje, kjer so se sušile. Atilij je z rahlo skisanim obrazom rekel: »Vedno sem se izogibal delavnici pergamenta, saj je tam zelo smrdelo in smrad te je spremljal tudi po kopanju v reki in čistih oblačilih. Ta vonj se je prav zažrl v kožo in nosnice.«

 

Posušen pergament so poslali v knjižnico, ki je imela oddelek za prepisovanje. Tam so menihi pergament razrezali na želeno velikost ter pripravili črnilo iz oglja ali saj. Za pisanje so uporabljali trstiko in gosja peresa.

 

Menihi so imeli še druge delavnice, da so lahko sami skrbeli za vse svoje potrebe. Samostan je imel velik zeliščni vrt z lekarno, mizarsko in kovaško delavnico. V glavni stavbi se je nahajala prostorna kuhinja, iz katere je vedno lepo dišalo, in velika jedilnica, ki so jo uporabljali tudi kot sejno dvorano.

 

Ker je Atilij ob prihodu v samostan že znal brati in pisati, so ga najprej poslali v knjižnico, da bi se izučil prepisovanja dokumentov, toda tega opravila ni maral, saj je pri prepisovanju moral biti zelo natančen, kar pa je bilo zanj zelo težko. Vedno je nestrpno čakal konec učne ure in ko je dobil dovoljenje, je kar poletel iz učilnice. Glavni menih Frodobert je kmalu spoznal, da ta otrok ne bo nikoli postal prepisovalec, zato je zanj začel iskati drugo delo.

 

Ko se je Atilij enkrat zapodil iz prepisovalnice, se je zaletel v meniha Frodoberta, ki ga je strogo pogledal ter mu z umirjenim glasom rekel, naj mu sledi. Pater Frodobert je vodil samostan. Bil je starejši mož oblečen v tipično meniško obleko. Poletna halja je bila narejena iz grobega platna v rjavi barvi, zimska pa iz volne. Namesto pasu je imel haljo privezano z debelejšo vrvjo. Obut je bil v lesene cokle. Bil je resen človek. Ko je sogovornika pogledal svojimi svetlimi očmi, je ta dobil občutek, da vidi v dno njegove duše. Imel je daljše, skoraj bele lase in dolgo belo brado. Na čelu je imel globoke gube, zaradi katerih je deloval še bolj modro. Vsi so ga spoštovali, saj je bil razgledan in pravičen mož.

 

Frodobert je Atilija pospremil h kovaču Fulgenciju. Ko se je kovač prikazal na vratih kovačnice, je s svojo postavo skoraj popolnoma zaprl vhod. Bil je visok in mišičast mož, imel je široka ramena in močne debele roke. Dokaj nenavadna podoba za meniha. Ni bil oblečen v meniško oblačilo, ampak je nosil tanko laneno haljo brez rokavov, čez katero mu je spredaj visel težek usnjen predpasnik, ki ga je ščitil pred toploto in opilki. Njegov nasmejani obraz je kazal, da gre za veselega človeka. Imel je kratko pristrižene rdečkaste lase in mogočne brke ter kratko brado. Rjave oči so bile v kotičkih privzdignjene navzgor in na ustnicah je imel vedno rahel nasmešek.

 

Atilij je hitro spoznal, da je kovanje železa edina obrt, ki ga je zanimala. Urjenje je bilo naporno in je trajalo štiri leta, vendar je Atilij svojega učitelja pozorno poslušal in se je veselo učil. In to delo je (za razliko prejšnjega) opravljal z veseljem.

 

Kovačnica je bil temačen in vroč prostor, večina svetlobe je prihajala skozi široka vrata, ki so bila skoraj vedno odprta, ter z ognjišča, kjer je bil velik meh. Steklo na oknih je počrnelo od saj, prav tako vse stene. Na začetku je bila Atilijeva edina naloga razpihovanje žerjavice z mehom. Za marsikoga bi bilo to enolično in dolgočasno početje, Atilij pa je prav užival v opazovanju žarečih iskric, kako so igrivo preletavale prostor nad mehom. Spominjale so ga na kresničke. Kovačnica je imela dolgo steno, na katero so bila obešena najrazličnejša orodja. Dečku je ob prvem pogledu na vse te pripomočke zastal dih. Radovedno je spraševal svojega učitelja, čemu služi to in ono. In menih Fulgencij je ob takem navdušenju svojemu učencu z veseljem vse razložil in pokazal. Atilij je občudoval svojega učitelja, kako vihti veliko kladivo, njemu je bilo še najmanjše težko. A takrat je bil še otrok.

 

Atilij je bil prijazen, radodaren in pošten deček, kar so menihi kmalu opazili. Opazili so tudi njegovo nagajivost in živahnost, zato so fantovo odvečno energijo porabili za delo v kovačnici. K njegovi vzgoji sta največ pripomogla meniha Fulgencij in Frodobert, ki je bil tudi glavni učitelj v samostanu.

 

Nekega dne je Atilija zbudilo kričanje dečkov na samostanskem dvorišču. Šel je pogledat, kaj se dogaja. Približal se je skupini fantov približno iste starosti, ki so prav tako živeli v samostanu. Videl je, kako so s kamenjem obmetavali nebogljeno kačo. Uboga žival se je zvijala od bolečine. Kača ni bila strupena, zato Atilij zlobnega ravnanja dečkov ni razumel. Hitro je stekel h kači, jo pobral in jo odnesel v svojo sobo ter ji pomagal okrevati. Čez nekaj dni jo je spustil v divjino.

 

Kričanje na dvorišču je pritegnilo tudi patra Frodoberta, ki je že hotel posredovati, a ga je Atilij prehitel. Pozorno je opazoval dogajanje. Glavni menih je nato poklical dečke in jih zaradi krutega ravnanja z živaljo tudi kaznoval. Za cel teden jih je poslal na delo v delavnico pergamenta. Zaradi tega so se dečki norčevali iz Atilija še nekaj tednov po dogodku.

 

Pater Frodobert je Atilija poklical k sebi in mu pokazal zmajev prstan, ki ga je vedno nosil na kazalcu leve roke. To je bil velik železen prstan z nekakšnim pokrovčkom. Ko je pater dvignil pokrovček, je prostor obsijala rožnata svetloba zmajevega kamna. Pater Frodobert je Atiliju povedal, da samostan skrbi tudi za ravnovesje v naravi, saj so nekateri menihi varuhi zmajev. Razložil mu je, da so zmaji lahko nevarna bitja, a brez njih bi bilo ravnovesje v naravi porušeno in sledili bi suša in lakota, zato je že v pradavnini skupina ljudi dobila nalogo, da ščiti ta bitja. Ponudil mu je, da bi se tudi sam naučil skrivnosti zmajevih varuhov. Takrat je imel dvanajst let.

 

Atilij je pozorno poslušal svojega učitelja in se učil vseh trikov, predvsem kako se izogniti spopadu z zmaji in kako zmaje umiriti, da ne napadejo. Izvedel je, da zmajev kamen, ki ga je učitelj imel na prstu, zmaje pomiri, še večjo moč pa je imela palica večnosti, s katero bi se dalo zmaje nadzirati. Učitelj mu je povedal, da tisti, ki drži palico večnosti, lahko ukazuje zmajem, vendar je to prepovedano, saj bi se z nadziranjem zmajev porušilo ravnovesje v naravi. Palica večnosti služi le ohranjanju zmajevega kamna in povečuje njegovo moč.

 

Minila so leta in Atilij je postal Frodobertov največjega zaupanja vreden pomočnik in glavni samostanski kovač. Bil je močan in visok fant. Večino časa je preživel v kovaški delavnici, saj je njegov učitelj Fulgencij pred nekaj leti prenehal kovati.

 

Samostan je živel v miru, sožitju in blagostanju. Ta mir pa je nekega dne prekinila vest, da se samostanu bliža sovražna vojska, ki jo je vodil princ Saturnin iz sosednjega kraljestva Severnih goščav. Princ je bil drugi sin kralja Vilibalda. Ker bi očetovo kraljestvo nasledil njegov starejši brat, je sam zbral manjšo vojsko ter se odpravil na vojni pohod v Zmajevo deželo. Vedel je, da nima dovolj močne vojske, da bi porazil kralja Zmajeve dežele, zmagal bi lahko le s pomočjo palice večnosti, s katero bi dobil moč nad zmaji. Bil je razvajen in sebičen človek, zato ga posledice rabe palice niso zanimale, hotel je le oblast.

 

Ko je pater Frodobert izvedel, da se Saturninova vojska nevarno približuje samostanu, je k sebi poklical Atilija. Povedal mu je, da je ravnovesje v naravi v nevarnosti in da se bližajo težki časi. Atilij mu je moral obljubiti, da se bo držal navodil, ki jih bo dobil, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Skupaj sta odšla na najvišji stolp samostana. Frodobert je pri sebi imel palico večnosti in zmajev prstan. Odprl je pokrovček prstana, da je okrog zasijala rožnata svetloba ter dvignil palico večnosti. Pred meniha je priletel zmaj Salamander, ki je s svojimi kremplji pograbil palico večnosti ter z njo odletel proti svojemu gnezdu. Atilij je že večkrat videl zmaja, a ta prizor je bil zanj še posebej veličasten.

 

Frodobert se je obrnil k Atiliju ter mu izročil zmajev prstan. Naročil mu je, naj gre v majhno mesto na sever dežele ob vznožju hribov ter naj na najvišji stolp zazida zmajev kamen, da bo mesto ščitil pred zmaji. Ker imajo zmaji v svoji lasti palico večnosti, bodo postali bolj napadalni, vendar je to manj nevarno, kot pa da bi palica prišla v napačne roke. S tem je mislil na razvajenega princa Saturnina. Dodal je še, da se ne sme ozirati na to, kaj se bo dogajalo v samostanu, saj je bil izbran, da zaščiti skrivnost zmajevih varuhov.

 

Menihom je naročil, naj pripravijo potovalno kočijo ter naj nanjo vprežejo najboljše konje. Atiliju je predal ključ skrinje, ki je že bila naložena na voz. Povedal mu je: »Skrinja vsebuje vse znanje o zmajih in ko boš našel svojega naslednika, boš to znanje potreboval.« Dal mu je tudi pismo, ki je bilo naslovljeno na mestnega glavarja Manfreda.

 

Atilij se je obrnil k Arturju in mu rekel: »Ti si moj naslednik!« Artur se je svojemu učitelju sramežljivo nasmehnil, vendar ni spregovoril niti besede, saj je čakal, da učitelj pove svojo zgodbo do konca.

 

Beloglavi je nadaljeval svojo pripoved o tem, kako je princ Saturnin prišel do samostana pred kraljevo vojsko ter ga uničil. Trpinčil je menihe, da bi mu izdali skrivnost obvladovanja zmajev, a je bilo vse zaman. Menihi so raje umrli, kot da bi izdali svoje poslanstvo. Ker od menihov ni izvedel ničesar, je naročil svojim vojakom, da preiščejo vsak kotiček in obrnejo vsak kamen.

 

Medtem je bil Atilij z dragocenim tovorom že daleč na poti proti severu. Ko je prišel do majhnega mesta, ki je stalo ob vznožju hribov, kjer so živeli zmaji, je najprej obiskal glavarja mesta ter mu izročil Frodobertovo pismo. Mestni glavar Manfred je bil eden od varuhov zmajev, zato je bil na prihod Frodobertovega odposlanca pripravljen. Takoj je dal povečati stolp sredi mesta ter vanj vgraditi zmajev kamen. Ker so palico večnosti imeli zmaji, je bilo mesto v hudi nevarnosti. Takoj ko se je rožnata svetloba razširila po celem mestu, so bili njegovi prebivalci na varnem.

 

Mestni glavar je Atiliju priskrbel hišo, v kateri je lahko odprl svojo kovaško delavnico. Proti samostanu pa je poslal manjšo odpravo, da preveri, kaj se dogaja.

 

Ko so se glavarjevi vojaki vrnili, so povedali, da je bil samostan popolnoma uničen. Nekaj menihov je umrlo, med njimi tudi pater Frodobert, drugi pa so odšli v glavno mesto dežele. Princ Saturnin je zaman iskal dokumente o zmajih. Ker jih ni našel, je samostan zažgal. Kmalu zatem je prišla kraljeva vojska ter premagala Saturninove vojake, princa pa zajela. Kralj Vilibald je za svojega sina moral Zmajevi deželi podariti del ozemlja, in sicer preostanek Severnih gora, ki so bile izven Zmajevega kraljestva. Tako so sedaj vsi zmaji živeli v Zmajevi deželi. Poleg tega je moral podpisati pogodbo, da ne on in ne njegovi potomci ne bodo več napadli Zmajeve dežele. Pravijo, da je kralj princa dal zapreti v del kraljeve palače, od koder ni imel več izhoda.

 

Kraljeva vojska je pospremila preživele menihe v glavno mesto dežele, tako je odvrnila pozornost od Zmajevega mesta, kjer so bile vse skrivnosti o zmajih shranjene.

 

Artur je v roke vzel zvitek, na katerem je pisalo, da se sožitje med ljudmi in zmaji doseže le, če se zmajev kamen in palica večnosti nahajata zelo blizu. Ko je mestni glavar dal povišati stolp, je dal vzidati tudi prostor za palico večnosti. Če bi uspeli postaviti palico v njej namenjeno odprtino, bi s tem lahko popravili zmajev kamen in hkrati bi vzpostavili ponovno sožitje med ljudmi in zmaji.

 

Atilijev naslednik se je takoj odločil, da bo poskušal popraviti zmajev kamen, a edini način je bil, da gre v gnezdo zmaja Salamandra po palico večnosti. V ta namen mu je Beloglavi skoval meč iz posebne kovine. Meč naj bi mu služil pri iskanju palice, saj v bližini te kovine palica večnosti zavibrira. Poleg tega bi lahko s tem mečem ubil zmaja, čeprav bi to storil le v skrajni sili.

 

Zmaji so cel dan pustošili mesto, zato je bilo potrebno takoj ukrepati. Genovefa in Viljem sta organizirala obrambo mesta. Beloglavemu sta zaupala svojega sina Ludvika, ki je bil star le leto in pol. Ljudi je bilo strah, zato so množično zapuščali svoje domove. Nekaj hiš je bilo že praznih, veliko meščanov pa se je še pripravljalo na odhod. Tudi Artur se je pripravljal na pot. Z Beloglavim sta osedlala konja in pripravila vse potrebno za daljše potovanje. Ko je bilo vse pripravljeno, je Artur skušal zaspati, vendar ni mogel, zato je vstal veliko bolj zgodaj, kot bi bilo potrebno. Bil je čas, ko so naokrog pustošili tumerski kolovrateži. Na srečo je bilo mesto kamnito, zato ni bilo česa požgati. Zgorelo je le nekaj lesenih lop, debele kamnite stene pa so dajale prestrašenim prebivalcem vsaj začasno zavetje.  

 

Ko so se zmaji umaknili, je Artur šel mimo tržnice, ki je bila sicer prepolna ljudi, a je danes tam vladala smrtna tišina. Slišati je bilo le mijavkanje mačk in rezgetanje konj. Le pred mestnimi vrati je bila gruča ljudi, ki so hoteli zapustiti mesto. Ko so se mestna vrata odprla, se je množica ljudi drenjala skozi ožino mestnih vrat. Artur je opazil dečka. Videl je, kako je padel. Bil je v nevarnosti, da ga množica potepta.

 

Hitro je skočil s konja in se prerinil do dečka. Zvlekel ga je ob rob ulice. Deček je bil nezavesten. Ko se je zbudil, mu je povedal, da se imenuje Bine. Mama mu je umrla pri porodu, oče pa je umrl, ko je zmaj požgal njegovo vas in zato ni imel doma. Artur je spoznal, da imata z dečkom zelo podobno usodo. V mesto je prispel prejšnji večer. Iskal je strica Poldeta, sorodnika, h kateremu ga je napotil oče tik pred smrtjo, a ga ni našel. V strahu pred napadi zmajev je stric Polde že po prvem napadu zapustil mesto.

 

Arturju se je Bine zasmilil in obljubil mu je, da mu bo pomagal najti sorodnike. Šla sta k Beloglavemu, če bi on kaj vedel o Binetovih sorodnikih. Za strica Poldeta ni vedel, kam je šel, je pa poznal druge dečkove sorodnike, ki so živeli nekaj dni hoda daleč. Artur in Bine sta vseeno šla na pot. Na srečo je Artur imel konja, s katerim sta si čas potovanja močno skrajšala. Prečkala sta močvirje, prebrodila manjšo reko in hodila ob robu visokega prepada, da sta prišla na drugo stran gore. Nazadnje sta morala prečkati viseči most čez reko Anas, ker pa na njem nista imela nikakršnega kritja, sta pred nevarnostjo napada zmajev, most prečkala, ko se je znočilo. Konj ju je moral počakati v zavetju skalnega previsa.

 

Prispela sta pred samotno leseno kočo z majhnimi okni in pokrpano streho. Delovala je, kot da je zapuščena. Pred kočo je stala rdeče-bela okrogla tarča, iz katere je štrlelo nekaj puščic. Artur je potrkal na vrata s kovinskim okvirjem, ki so bila visoka več kot dva metra. Nekaj časa je trajalo, da se je nekdo oglasil. Velika vrata so se odprla in izza njih se je prikazala visoka postava z razmršenimi črnimi lasmi in dolgo košato brado. Možak je nejevoljno rekel: »Kaj želita od mene?!« Artur mu je povedal zgodbo o Binetu, kljub temu se možakov pogled ni omehčal. Še naprej je grdo gledal. Artur ga je prosil, ali lahko kot sorodnik skrbi za dečka. Možak o tem ni hotel niti slišati, dokler se je na vratih ni prikazala njegova žena, ki je rekla, da bi bil par mladih rok še kako dobrodošel za delo na polju. Tako je Bine ostal pri sorodnikih, medtem ko se je Artur vrnil k svoji nalogi.

 

Artur se je vračal mimo Zmajevega mesta, ki je bilo sedaj skoraj popolnoma zapuščeno. Vedel je, da so v mestu še vedno Beloglavi, stric Timon, Genovefa in Viljem, a se ni ustavljal. Večina prebivalcev je hitela v glavno mesto dežele ali vsaj čim dlje od zmajev.

 

Artur ni bil bojazljiv kot ostali. V sebi je čutil moč, ki ga je poganjala naprej. Kmalu je prišel do napisa: »Pozor, približujete se območju zmajev!« Večina ljudi bi se tukaj obrnila, če ne že prej. Artur pa je izkoristil še zadnjo uro zaščite noči, da je prispel do vznožja hriba. Področje je dobro poznal s časa, ko je tam pomagal zmajevemu mladiču. To je bilo nedolgo nazaj. Poiskal je zavetje, pojedel je in zaspal. Bil je zelo utrujen. Imel je nemiren spanec. Sanjal je o očetu in o napadu zmaja.

 

…

Zbudil se je v koči, oče je pravkar razgrebel žerjavico na ognjišču ter pristavil lonček z mlekom. Ko se je mleko segrelo, je prav lepo zadišalo po prostoru. Artur je vstal in se oblekel. Medtem je oče šel v skladovnico po nova drva. Ko se je vrnil v hišo in je zagledal svojega sina, se mu je nasmehnil. Ob očetovem nasmešku je Artur dobil občutek topline in varnosti.

 

Po zajtrku sta z očetom na bližnjem travniku nabrala nekaj rož ter jih odnesla mami na grob. To sta počela skoraj vsak dan. Na grobu sta najprej stare rože zamenjala s svežimi, nato sta z mamo klepetala, kot da bi bila prisotna. Oče je na grobu obujal spomine ter pripovedoval zgodbe o mami. Povedal mu je, kako je bilo, ko jo je prvič srečal. Vedno ko je pripovedoval o svoji ženi, je njegov glas postal nežnejši: »Petletna pogodba z vojsko bi mi čez nekaj dni potekla, zato sem se odpravil proti glavnemu mestu, da jo podaljšam. Ustavili smo se v Drevesnem selu, kjer je vojska imela manjšo postojanko. Vstal sem zelo zgodaj in se okopal v reki. Pravkar sem se oblekel in se odpravil proti postojanki, da bi pojedel zajtrk in nadaljeval pot, ko sem jo srečal. Jutranje meglice se še niso popolnoma dvignile, ko so prvi sončni žarki obsijali pokrajino. S hitrim korakom se je bližala reki. Nosila je svetlo haljo, kot so jo nosile ženske tod okoli. Ob boku je imela veliko lončeno posodo za vodo. Ko me je videla, se je glasno zasmejala. Njen smeh je bil prijeten. Začarala me je. Pozabil sem na svojo namero, da podaljšam pogodbo z vojsko, in ostal v vasi.«

 

Na pokopališču se je dvignila megla. Zelo hitro je postala tako gosta, da Artur ni videl niti lastnih stopal. Najprej je v megli izginil materin grob, nato še očetova podoba. Artur je taval ter iskal očeta, vendar ga ni mogel doseči. Skušal je otipati materin grob, a je tudi ta izginil. Od daleč je slišal kričanje ljudi in od zgoraj je prihajal nenavaden, tih zvok. Naenkrat se je na nebu nekaj močno zableščalo. V tej svetlobi je opazil obris zmaja, nato še enega in še enega. Nad njegovo glavo so leteli najmanj trije tumerski kolovrateži in bruhali ogenj. Skušal je ugotoviti, kje je, ko je pred sabo zagledal zmajevo glavo, kako se pripravlja, da izbruha svojo ognjeno sapo … Zbudil se je. Na srečo je vse samo sanjal.

 

Bine se pri sorodnikih ni dobro počutil. Teta in stric sta mu samo nalagala delo, če česa ni naredil prav, je bil kaznovan. Zanj nista imela niti ene lepe besede. Ko je del njive opustošil zmaj, sta krivila Bineta, da ga je privlekel za sabo, zato mu nista dala večerje. Takrat se je Bine odločil, da bo zbežal. Če sta bila že prvi dan tako okrutna do njega, le kaj bi lahko pričakoval v bodoče. Počakal je, da sta teta in stric zaspala, ko se je zmuznil iz koče. Še pred zoro je prečkal viseči most ter se po isti poti vračal proti Zmajevemu mestu. Zapomnil si je vse napotke, ki mu jih je dal Artur. Potoval je samo ponoči, predvsem je pazil, da je imel dobro zavetje ob sončnem zahodu. V dveh nočeh je bil ponovno v Zmajevem mestu. Zatekel se je k Beloglavemu in mu povedal, kako sta stric in teta grdo ravnala z njim in da je zbežal. Beloglavi mu je nudil zatočišče, skupaj s Timonom sta skrbela zanj.

 

Ko je prišla noč, je Artur nadaljeval svojo pot proti vrhu hriba, kjer so bila tri gnezda brandrskih lovcev. Na najvišji točki je imel svoje gnezdo Salamander. Plezanje po strmem pobočju je bilo naporno, a Arturju je uspelo priti do roba jame, v kateri je bilo zmajevo domovanje tik pred zoro. Vedel je, da mora zdaj počakati, da zmaji zapustijo svoja gnezda. Prvi zmaji so odleteli okrog poldneva, večina pa še nekaj ur kasneje. Okoli štirih popoldne je svoje gnezdo zapustil tudi Salamander.

 

Kazimir Rupert je imel načrt, s katerim bi se znebil svojega največjega sovražnika in hkrati postal junak Zmajevega mesta. Ponoči je splezal na stolp ter razbil zmajev kamen. Nato se je potuhnil in čakal, kaj se bo zgodilo. Vedel je, da se bo Artur odpravil na reševalno akcijo. Nameraval mu je prepustiti nevarno delo, nato bi samo počakal na priložnost, da Arturja ubije in mu ukrade palico večnosti. Sam bi meščanom sporočil, da je Arturja pokončal zmaj, medtem ko je njemu uspelo izvleči palico večnosti in s tem rešiti mesto. Kazimir Rupert je pozorno spremljal vsako Arturjevo potezo od odhoda iz mesta do vzpona po pečini. Sam se je udobno utaboril ob vznožju hriba, kamor bi moral Artur ob sestopu mimo. Vedel je, da se Artur ne bo spustil do naslednje noči, zato je brezskrbno zaspal.

 

Artur je hitro zapustil svoje skrivališče in smuknil v zmajevo gnezdo. Sestavljeno je bilo iz gore najrazličnejšega materiala, predvsem iz vejevja oz. kar celih dreves. Nekaj zgornjih vej je bilo počrnelih zaradi vroče zmajeve sape. Vseeno pa so morali zmaji paziti, da niso bruhali ognja v svojem domovanju. Artur se je najprej sprehodil okoli gnezda, vendar palice večnosti ni opazil. Več kot očitno je bilo, da to ne bo tako lahka naloga in bo moral splezati v gnezdo. To je tudi storil. Plezanje in hoja po gnezdu sta bila zelo naporna, kot da bi hotel prehoditi nepropustno goščavo. Skoraj je padel z roba gnezda, ko je nekaj zabrnelo. V roko je vzel Atilijev meč ter ga iztegnil pred seboj. Počasi je obračal trup in napeto poslušal. Sledil je zvoku, ki ga je povzročalo tresenje palice. Končno jo je opazil! Bila je globoko v gnezdu in potreboval je načrt, kako jo izvleči. Poleg tega se je nevarno bližal čas zmajevega povratka. Med gostim vejevjem gnezda je našel prehod, ki bi ga pripeljal do palice. Ko je bil na pol poti, se je zmaj vrnil. Artur je nepremično obstal na veji ter čakal, da se je Salamander namestil v gnezdu. Ko je bil prepričan, da je zmaj zaspal, je nadaljeval pot. Bilo je veliko težje, saj se je moral zanesti predvsem na tip, ker pod zmajevo telo ni prišlo nič svetlobe. Poti nazaj ni bilo, saj so se veje, skozi katere je priplezal, pod zmajevo težo stisnile in zaprle prehod.

 

Počasi je uspel prilesti do palice. Palico je izvlekel iz gnezda ter jo pripel za svoj pas. Ko je palica zadela ob njegov meč, je glasno zabrnelo. Takrat se je zmaj zbudil. Artur je hitro zlezel v zaklon, pri tem si je poškodoval nogo. Bilo je prepozno, zmaj ga je opazil. Obrnil je svoj trup proti njemu in se pripravil na napad. Artur je vedel, da nima česa zgubiti, zato je poskušal zmaja nagovoriti. Ko je spregovoril samo nekaj besed, je v gnezdo priletel drug zmaj, bil je manjši in postavil se je med njega in Salamandra. Artur je takrat prepoznal zmajčka, kateremu je pomagal. Šele zdaj je Artur ugotovil, da je zmajček Salamandrov mladič. Z očetom sta grulila eden proti drugemu ter zelo sunkovito premikala glavi. Očitno sta se tako sporazumevala. Ko sta se umirila, je mladič z glavo dregnil ob poškodovanega mladeniča in ga tako namestil na svoj hrbet. Salamander je le mirno opazoval. Artur je iz pogleda starega zmaja razbral nekakšno spoštovanje.

 

Mladič je ob robu gnezda razpel krila ter ga ponesel na trg sredi Zmajevega mesta. Tistih nekaj domačinov, ki je še ostalo v mestu, med katerimi so bili Beloglavi, stric Timon in Bine, so ga hoteli rešiti pred zmajem. Artur se je postavil pred zmaja, da bi ga zaščitil. Povedal jim je, da je to tisti zmaj, ki mu je pred nekaj meseci pomagal in mu je zdaj rešil življenje. Pogladil je Salamanderčka po glavi, se mu zahvalil za prevoz ter mu pomahal v slovo, ko je ponovno odletel v svoje gnezdo.

 

Kazimir Rupert je nestrpno čakal na Arturjev povratek. Minila je že več kot polovica noči in Artur bi se moral že vračati. Ker ga ni bilo, je Kazimir Rupert sklepal, da so zanj poskrbeli že zmaji. Postalo ga je strah. Niti pomislil ni, da Arturju ne bi uspelo, zdaj pa je moral sam po palico. Ni mu bilo všeč, vendar če je hotel postati junak, je to moral storiti. Ni vedel, da je Artur že v Zmajevem mestu. Ko se je povzpel do Salamandrovega gnezda, ga je stari zmaj opazil in ga požrl.

 

Artur je palico izročil Beloglavemu, sam je imel preveč poškodovano nogo, da bi se lahko povzpel na stolp. Tako sta se Beloglavi in stric Timon prepirala, kdo od njiju je primernejši za vzpon. Hotela sta zaščititi eden drugega. Naenkrat so vsi pričujoči ugotovili, da palice ni več na zidku, kamor jo je Beloglavi odložil. Iskali so naokrog, ko je nekdo opazil, da se deček vzpenja po stolpu navzgor. Medtem ko sta se starca prepirala, kdo bo odnesel palico, jo je Bine tiho izmaknil ter se sam povzpel na stolp. Preplezal je več kot polovico stolpa, ko je sonce začelo zahajati in proti mestu je letela jata nevarnih tumerskih kolovratežev. Navkljub nevarnosti se noben meščan ni umaknil s trga. Vsi so opazovali Binetov podvig in upali, da mu bo uspelo popraviti zmajev kamen, preden ga zmaji dohitijo, vendar so se zmaji hitro približevali in Bine je imel še kar nekaj poti do vrha stolpa. Takrat se je na nebu pojavila jata brandrskih lovcev s Salamandrom na čelu. Ti veliki zmaji so se zapodili proti jati tumerskih kolovratežev, ki so se prestrašeno razbežali. Binetu je uspelo sestaviti zmajev kamen in tako ponovno zaščititi mesto. Še večji podvig pa je uspel Arturju, ki se je spoprijateljil z nevarnimi brandrskimi lovci. Ti zmaji so prenehali napadati ljudi ter so z dežele pregnali tumerske kolovrateže, še preden sta se zmajski kamen in palica večnosti ponovno združila. Od takrat naprej so zmaji in ljudje v tej deželi živeli v sožitju.

 

Ker ni bilo več tumerskih kolovratežev, je postalo tudi podeželje bolj varno. Ljudje so se začeli vračati v svoja stara prebivališča. Obnovili so vasi in tudi Zmajevo mesto. Zdaj so se ljudje lahko sprehajali po podeželju tudi podnevi. Obdelovali so svoja polja in redili živino, zato so po dolgem času ponovno živeli v izobilju.

 

Po teh dogodkih se je Beloglavi vrnil v svojo kovačijo ter nadaljeval s kovaškim delom. Bil je že star, zato je kovaško obrt prevzel Artur. Sam je večino časa porabil, da je učil svojega novega učenca Bineta. Po vzpostavitvi miru se je Binetov stric Polde vrnil v Zmajevo mesto in Bineta z veseljem vzel k sebi. Ljudje so pripovedovali, da so tumerski kolovrateži, ko so bežali pred brandrskimi lovci, preleteli kmetijo zlobnega strica ter jo požgali do tal. Teh govoric Bine ni nikoli preveril.

 

Stric Timon je dobil veliko posest v bližini Zmajevega mesta, kjer si je postavil kmetijo. Poročil se je z Beloglavčevo sorodnico Sofijo ter si z njo ustvaril družino, k sebi je povabil tudi Arturja, ki pa se je odločil, da bo raje živel v stari hiši v mestu.

 

Genovefi in Viljemu je mestni glavar v zahvalo dodelil večjo hišo, v katero sta se preselila s sinom Ludvikom. Genovefa je obljubila, da bo svojega naslednjega sina poimenovala Artur. Za Ludvikom je rodila hčerko Otilijo, deklico z velikimi zelenimi očmi.

 

Genovefin oče Sergij je postal vodja častne kraljeve straže, zato se je skoraj polovica meščanov Zmajevega mesta odpravila v prestolnico na slavnostno razglasitev. Na pot so se podali tudi Genovefa in Vilijem z otrokoma ter Artur in Bine. Ker je bilo prenočišče težko najti, so prvo noč prespali na posestvu Egidijeve družine.

 

Egidij je bil svojih obiskovalcev vesel, tudi sam se je odpravljal v glavno mesto, saj so bili taki dogodki odlični za trgovanje. Medtem ko sta se Genovefa in Viljem posvetila svojima otrokoma, sta si Artur in Bine z Egidijem ogledala posestvo. Artur je občudoval konje, ki so bili v lasti Egidijeve družine. Tudi sam je imel enega izmed njih in je bil Egidiju za to hvaležen.

 

Na posestvu so ostali še naslednji dan. Ker so imeli dokaj opremljeno kovačnico, sta Artur in Bine zjutraj podkovala nekaj konj. »Zate imam presenečenje,« je Egidij rekel Arturju, »meščani Zmajevega mesta so pri meni naročili konja zate, ker pa si prišel sam k meni, si ga lahko kar izbereš izmed vseh naših konj.« Arturja je izgovorjeno razveselilo, že prejšnji večer je opazil temnorjavega visokega žrebca in ga je tudi pokazal Egidiju. Stari prijatelj mu je pritrdil, da sam ne bi mogel izbrati bolje. Tako je Artur svojo pot nadaljeval z novim konjem.

 

Pot je bila dolga in naporna, predvsem za otroka. Občasno je Artur vzel Ludvika k sebi v sedlo, medtem ko je Otilija večino poti spala.

 

Ignac je Egidiju priskrbel pismo, s katerim je lahko skupina naslednjo noč prespala v samostanu. Ko so prispeli, je bila že noč. Otroka sta že dolgo spala, po lahki večerji so zaspali še ostali. Zjutraj so vstali zgodaj ter nadaljevali pot. Menihi so jim za na pot pripravili celo vrsto dobrot. Ludvik je bil najbolj navdušen nad lončkom medu.

 

Dan je bil zelo vroč, zato so se ob najbolj vročem delu dneva ustavili ob reki Anas, v senci dreves. Še preden so pojedli, kar so jim pripravili menihi, so skočili v vodo, da so se osvežili. Ludvik je prav veselo čofotal v očetovem trdnem objemu, medtem ko je Genovefa z Otilijo ostala v senci drevesa. Ko se je Egidij vrnil iz vode, je Genovefo zamenjal pri Otiliji. Dojenčica pa je le mirno spala.

 

Do glavnega mesta ni bilo več daleč. Naslednjo noč so prispeli na Viljemov dom. Hiša ni bila velika, zato je v njej prespala le Genovefa z otrokoma, medtem ko so ostali spali na seniku. Spanje zunaj je bilo prijetno, saj je bila noč topla.

 

Ker je bilo glavno mesto blizu, so se ustavili malo dlje. Tako so Viljemovi starši in drugi sorodniki uživali v njihovi družbi. Predvsem Viljemova mama je bila navdušena nad svojima vnukoma. Ludvik se je podil za psom, ki je potrpežljivo prenašal njegove prijeme. Viljem je pomagal očetu v mizarski delavnici, prav tako so družini pomagali ostali.

 

Popoldne so nadaljevali pot. V glavno mesto so prispeli, ko je bil skoraj čas za večerjo. Odpravili so se v Sergijevo hišo. Tam je bilo dovolj prostora za vse. Ko so prispeli, Sergija še ni bilo domov, služabnik jih je pospremil v sobe ter jim povedal, da bo čez pol ure večerja in do takrat bo gospodar doma.

 

Ko je Sergij prispel, je objel svojo hčerko ter dvignil svojega vnuka, deklici se je nežno nasmehnil, jo pobožal in poljubil. Artur ga ni videl skoraj deset let. Genovefin oče se je v tem času postaral: postal je bolj okrogel, gube na obrazu so se poglobile, medtem ko je bila brazgotina manj vidna. Še vedno je nosil prevezo čez oko. Artur se ga je spominjal kot resnega in strogega človeka, ki je bil vedno na preži. Toda v domači hiši se je Sergij izkazal, da je ljubeč oče in zabaven dedek. Artur je ugotovil, da je Sergijeva resnost izvirala iz odgovornosti do naloge, ki jo je moral opraviti.

 

Po večerji so se še nekaj časa vsi pogovarjali v jedilnici. Počasi so gostje eden za drugim odhajali spat. Sergij je Arturju rekel, da bi rad govoril z njim, ko bodo vsi v sobah. Povedal mu je, da je vest o njegovem junaštvu prišla tudi do samega kralja, ki ga vabi na dvor. Izročil mu je pergamentni zavitek zapečaten s kraljevim žigom. V njem je pisalo, da ga kralj pričakuje dan po svečanem obredu. Artur je bil nad vabilom presenečen, prepričan je bil, da se mu kralj le želi osebno zahvaliti za pomoč pri reševanju kraljestva.    

 

Razglasitev vodje kraljeve straže je potekala v svečani dvorani kraljevega dvora. Veliko dogajanja je potekalo tudi zunaj, predvsem na območju okoli kraljeve palače. Povsod so bile pisane stojnice in na ulicah so peli in plesali. Večina ljudi je prišla le, da bi videla prihod kralja in njegovega spremstva v bogato okrašenih kočijah. Z zanimanjem so pričakovali tudi Krotilca zmajev, kot so imenovali Arturja.

 

Artur je bil prvič v glavnem mestu. Kot majhen otrok je opazoval velike razkošne stavbe, na katere ni bil navajen. Poznal je le Zmajevo mesto, ki je bilo eno manjših mest v kraljestvu. Ker ga je množica ljudi želela videti, so morali večkrat ustaviti konje. Napredovali so zelo počasi.

 

Svečana dvorana je bila visok in dolg prostor, na koncu katerega je bil kraljevi prestol. Zaradi velikih oken, ogledal in ogromnih svečnikov, je bil prostor zelo svetel. Kot častni gostje, so imeli sedeže pod kraljevim prestolom, medtem ko je večina prisotnih stala.

 

Sergij je vstopil zadnji, takrat se je razglasitev začela. Spremljala ga je kraljeva straža, ki se je v ravni črti postavila za njegov hrbet. Sergej je pred kraljem pokleknil, kralj je vstal in mu ponudil meč, na katerem je Artur prepoznal žig svojega učitelja Atilija. Zdaj je Sergij tudi uradno postal poveljnik kraljeve straže.

 

Dogodek so proslavljali pozno v noč, vseeno je Artur zgodaj vstal, da se je pripravil na srečanje s kraljem. Kralj ga je sprejel v svojih privatnih prostorih. Skupaj sta pojedla kosilo, po kosilu pa sta se odpravila na vrt. Tam mu je kralj izdal svoj načrt. Povedal mu je, da nima otrok, zato mu je ponudil, da bi ga nasledil na dvoru. Artur je bil nad predlogom presenečen, vendar je kraljevo ponudbo zavrnil, saj se ni želel izseliti iz Zmajevega mesta. Poleg tega je čutil, da za tako veliko odgovornost ni pripravljen. To je kralju tudi povedal. Kralj je njegovo odločitev sprejel in mu zaželel srečo v življenju.

 

Artur se je vrnil v Zmajevo mesto. Ni postal lovec na zmaje, postal je njihov prijatelj. Predvsem s Salamanderčkom je stkal močno vez. Stari Nikodem mu je izdelal posebno piščalko, s katero je lahko priklical Salamanderčka. Zvok piščalke je bil za človeško uho neslišen, a zmaji imajo boljši sluh kot ljudje. Ob vsakem igranju na piščal k njemu prileti Salamanderček, Artur se mu povzpne na njegov hrbet ter skupaj letita po deželi.

 

Salamander in ostali brandrski lovci skrbijo za mir v deželi, da so ljudje varni pred napadalnimi zmaji.