Glasovalna številka: PR102

Ema Erna Weber

ALI GA BODO NAŠLI?

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

V majhnem prikupnem mestu je živelo malo prebivalcev. Med ljudmi so se od zmeraj pletle globoke vezi in odnosi. Vsak je vedel o vsakem prav vse. Tudi nekatere zelo globoke skrivnosti! Nihče se ni sovražil ali bil nehvaležen. Ampak, to zadnje se sliši preveč popolno, kajne? No, naj vam povem, da sploh ni bilo tako! Vsak je imel kaj pripomniti drug čez drugega. Ampak nihče ni o teh stvareh govoril naglas. Vsi so živeli v lažnem, idealnem mestecu.

Nikoli ni prišlo do vlomov ali kaj podobnega, kaj šele do umora. O čem takem si niso drznili niti razmišljati. Prepustili so se toku življenja. Tako je ostalo vse do sredine noči, 25. novembra. Nenavaden čas za umor, kajne? Kar med tednom in vsem na očeh! No, nekomu se je zdel pravšnji. In prav se je odločil, ker ga nihče ni zasačil pri njegovem grozljivem dejanju.

Marta se je skoraj utapljala v novembrskem dežju. Iz službe je hitela s kolesom in upala, da jo doma čaka mož s toplo večerjo. Imela je ljubečega moža in komaj je čakala, da ga objame po napornem dnevu v službi. Na poti je srečala svojo prijateljico Berto in slednja jo je povabila v hišo do konca nevihte. Spili sta čaj, iz katerega se je še kadilo, in Berta je prosila Marto, naj gre v sosednjo sobo po časopis. Marta je bila Bertina najboljša prijateljica, zato se je dobro znašla po hiši. Zaupali sta si vse skrivnosti. Kmalu se je vrnila s časopisom v roki, ne da bi slutila, da se okoli hiše prav takrat tihotapi neznan človek.

Vrnila se je v kuhinjo in sedla k Berti in takrat je nekdo potrkal na vrata. Berta je nepremišljeno odprla vrata. Pred njimi je stal tisti skrivnostni človek. Moški, star približno 40 let, je kot silen vihar prihrumel  v hišo. Ubogi ženski sta se ustrašili in pomislili, da sta njuni življenji prišli h koncu. Ampak to, da bi bil on morilec, niste pomislili, kajne? Upam, da ne, ker bi bila potem ta zgodba zares preveč predvidljiva.

Skrivnosten moški je težko dihal, a po treh minutah je končno izustil eno samo besedo: »Gramofon«. In to je bilo to.

Obe ženski sta bili zmedeni kot še nikoli prej. Ali se jima je zmešalo in imata le privide? Moški se jima je zdel znan, a nista vedeli, od kod bi ga poznali. Posedli sta ga v kuhinjo in Berta mu je skuhala topel čaj. Marta ga je spraševala, kdo je, od kod je in kaj počne tu, ampak vse, kar je moški lahko izustil, je bila ena sama beseda: gramofon.

Ko se je končno pomiril, sta se prijateljici odločili, da ga pospremita do bližnje gostilne, kjer so imeli tudi prenočišča. Celo plačali sta mu sobo in na poti do Bertinega doma sta se spraševali, kdo bi ta moški lahko bil. Mogoče nov veterinar na bližnji veterinarski postaji? Star veterinar je namreč umrl. Ampak naravne smrti! No, k temu se vrnemo pozneje.

Berta in Marta sta končno prišli nazaj do hiše, a Berta ni našla ključa. Prepričana je bila, da ga je dala v žep svojega pletenega plašča. K sreči je imela pod lončnico skrit rezervni ključ in sta vstopili. Ampak hiša ni bila taka kot prej. Vse je bilo razmetano, kot da bi nekdo iskal nekaj res pomembnega. Berta in Marta sta bili prestrašeni, Berta je preverila, če so vse vredne stvari ter dokumenti na svojem mestu. Na srečo je bilo vse tam in ženski sta hitro pospravili nesnago. To je bil najbolj čuden in obenem strašen večer, kar sta jih kdaj doživeli. Marta je odšla domov, Bertin mož Jure pa se je na srečo kmalu vrnil. Delal je na veterinarski postaji izven mesta, ker ga stari veterinar v mestu ni maral in mu ni hotel dodeliti mesta glavnega direktorja.

Ko je Marta končno prispela domov, je bila zunaj že trdna noč. Na mizi jo je čakala mrzla večerja in njen mož Klavdij je dremal na kavču v dnevni sobi. Pravzaprav je že trdno spal in smrčal. Zbudila ga je in mu povedala, kaj se je zgodilo čez dan. Klavdij pa ji je rekel: »Ne boš verjela. Prav tak moški, ki si mi ga opisala, se je zjutraj ustavil v moji trgovini. Bil je moker, predvsem pa prestrašen. Ogledoval si je mojo trgovino in pristopil k najbolj dragemu gramofonu, ki ga imamo pri nas. No, bil je edini, ki je še ostal. Vse druge smo prodali. Ko si ga je podrobneje ogledal, se mu je na obrazu narisal smrtonosen pogled in oddrvel je iz trgovine. Res čudno! Ne vem, kaj se plete v našem mestecu, ampak mi ni všeč.«

Mož in žena sta še malo poklepetala. Nato sta se odpravila v posteljo nič hudega sluteč, da se bo zjutraj nekdo od njiju zbudil brez svoje boljše polovice.

Zjutraj je Berta kot po navadi vstala, si umila zobe, oblekla ter se odpravila v službo. Delala je v Klavdijevi trgovini z gramofoni. Klavdija še ni bilo v službi, kar se ji je zdelo čudno, vendar je vseeno zavrtela glasbo. Berta je zelo uživala v glasbi, čeprav je bil v trgovini zmeraj hrup.

Medtem ko sta Berta in Jure že pridno delala v svojih službah, pa se je Marta zbudila v strahu. Sanjala je zelo čudne sanje in ko se je obrnila, se je njena nočna mora uresničila. Klavdija ni bilo ob njej! Mogoče pa je prej vstal? No, to je nemogoče, ker je Klavdij človek, ki spi zelo trdno in sam vrag ga ne more zbuditi. Marta je bila obupana, a se je hitro zbrala in si v glavi sestavila svoj popoln scenarij. »Zagotovo je odšel na stranišče,« in podobno. Ampak kmalu je ugotovila, da Klavdija ni v hiši. Njegova denarnica, dokumenti in telefon so bili na kuhinjski polici in to, da bi odšel brez tega kamorkoli, ni bilo možno. Kmalu se je morala sprijazniti, da je njen mož pogrešan in da ga mogoče nikoli več ne bo videla. Oblil jo je srh.

Dan se je kmalu prevesil v noč in celo mesto je bilo zbegano zaradi Klavdijevega izginotja. Policija še vedno ni ničesar odkrila.

Naslednji dan je potekal dokaj običajno. No, kolikor je le lahko. Berta je odšla v službo, a ko je vstopila v trgovino, je zaslišala Klavdijevo najljubšo pesem. To se ji je zdelo nadvse čudno, ker je bila prepričana, da je prejšnji večer ugasnila radio in vedela je, da se je Klavdij vedno pritoževal, da trgovina nima plošče z njegovo najljubšo pesmijo. Zmanjšala je volumen glasnosti in pričela z delom. Kmalu so prišle stranke. Nek sosed je želel kupiti gramofon za ženin rojstni dan. A gramofona znamke Ulmaror, ki je bil zadnji v trgovini prejšnji večer, ni bilo na svojem mestu. Berta ga ni mogla najti nikjer. Kot da bi izpuhtel. Opravičila se je gospodu, ki je predlagal, da se vrne naslednji dan.

Berta je nadaljevala z iskanjem gramofona. Nazadnje se je odpravila še v skladišče. Tam je spet zaslišala Klavdijevo najljubšo pesem in zagledala prizor, ki si ga ni mogla predstavljati v najhujših nočnih morah.

Njen mož. Tam. Na tleh. Mrtev. Jure je bil z vratom pripet na gramofonsko iglo in iz ureznin so štrleli koščki gramofonske plošče. Žile na rokah je imel prerezane s skalpelom, ki ga je našla poleg. Vzela ga je v roke in videla, da je na njem znak veterinarske postaje, kjer je bil zaposlen.

Berta se je skoraj onesvestila. Ni mogla verjeti svojim očem. Jokajoča je poklicala policijo, ki je takoj prišla na kraj zločina. S policisti so prišli tudi forenziki, ki so takoj pričeli z raziskovanjem primera.

Berta se je žalostna odpravila domov. Ko je hodila po dežju, je iznenada do nje pristopil tisti čudni moški, ki sta ga z Marto pospremili v hotel. Ves zbegan je ponavljal eno samo besedo: »Hlev.« Prestrašila se je. Stekla je do svoje hiše, zaklenila vrata in zaprla vsa okna. Tisto noč ni spala niti minute.

Medtem je Marto še vedno zelo skrbelo za moža. Ni vedela, ali je živ ali mrtev. Policija ni v 24 urah našla niti ene sledi o njem. Celo noč je premišljevala o čudnem možaku, ki je ponavljal besedo »gramofon«, ko pa ji je Berta zjutraj zaupala, da je spet srečala tistega čudnega možaka, ki pa je tokrat ponavljal besedo »hlev«, se ji je posvetilo. Hitro se je odpravila na policijsko postajo. Tam je bilo le nekaj policistov, ker so drugi še iskali Klavdija ali pa pomagali raziskovati smrt Bertinega moža.

Marta je prosila policiste, naj pregledajo vse hleve v mestecu. Bilo jih je malo. Samo trije. Eden je pripadal gostilničarju, drugi pokojnemu veterinarju in tretji mestnemu župniku. Policisti so preiskali vse tri in v enem so našli Klavdija. Mrtvega.

Kot je bilo videti, je bil Klavdij obešen z verigo, ki je včasih držala govedo. Ampak to ni bil navaden umor. Poleg njega je ležala njegova plošča z njegovo najljubšo pesmijo.

Vsi so se spraševali, ali sta umora povezana. Tako pri prvem kot pri drugem smo namreč lahko opazili predmete, ki so povezani z žrtvinima službama. To je takoj opazil tudi policijski inšpektor Krištof, ki se je odločil priti tema umoroma do dna. Celo noč je preučeval dokaze in predmete. Ko je prišel do gramofona znamke ULMAROR, se je ustavil. Nekaj čudnega se mu je dozdevalo, a je bil preveč utrujen, zato je odšel spat.

Zjutraj se je odločil, da opravi pogovor s skrivnostnim moškim, ki je bival v gostilni. A moški je ves čas ponavljal le dve besedi: »gramofon« in »hlev«. Inšpektorju se je končno utrnila ideja. Podrobneje si je ogledal moškega in opazil, da ima na levem zapestju napisano neko številko. 1367. Zapisal si jo je in odšel domov.

Številka, gramofon in hlev mu niso dali miru. Končno se je odločil oditi nazaj na kraj drugega umora. Na oboku vrat v hlev je opazil neko številko. Bila je enaka številki, ki jo je skrivnostni moški imel napisano na zapestju. 1367.

Predvideval je, da gre morebiti za letnico gradnje hleva, ker je res že zelo star. A gramofon, na katerega je bil pripet Jure, mu je še vedno povzročal preglavice. Vse je poskusil. Igral se je s črkami, številkami. Ko pa je že hotel obupati, se mu je posvetilo. Na list papirja je napisal besedo ULMAROR in pod vsako črko zaporedno številko. Obkrožil je številke, ki so bile napisane na roki skrivnostnega moškega.

1. 3. 6. 7. Izpisal je črke, ki so pripadale tem številkam in na papirju se mu je izpisala beseda. Katera? No, to bi lahko ugotovili že sami. UMOR.

Krištof je bil šokiran. Odločil se je še enkrat obiskati skrivnostnega moškega. Ta je zdaj izgledal mnogo bolje. Imela sta dolg pogovor. Moškemu je bilo ime Peter. Krištof je v glavi končno sestavil celotno zgodbo. Vedel je, da je stari veterinar nujno potreboval pomočnika in novega direktorja, a ker Jureta ni hotel vzeti, je moral poiskati novega. Vsi v mestu so govorili, da je prišel nek Peter, a nikoli ga ni nihče videl.

Peter mu je povedal, kako ga je stari veterinar izkoriščal ves ta čas. Končno mu je uspelo pobegniti iz ujetništva. Stari veterinar ga je imel zaprtega več kot leto dni. Peter mu je na koncu zaupal tudi to, da je stari veterinar še živ.

Končno se je vse pojasnilo. Veterinarja so zaslišali ter pridržali. Vse je priznal in globoko obžaloval, kar je storil. Predvidevam, da tudi vi z nestrpnostjo čakate na pojasnilo o obeh umorih.

Bilo je takole. Tisti večer, ko je Peter pobegnil, ga je veterinar zasačil in zasledoval. Peter je vedel za njegove namene in je hotel obvestiti obe ženi. Ko sta Marta in Berta Petra pospremili v gostilno, je veterinar vdrl v hišo. Vse je razmetal. Ampak ni iskal zlatnine ali denarja. Marta je preverila in vse je bilo na svojem mestu. Pozabila pa je pogledati med Klavdijevim kupom plošč. Manjkala je le ena. Njegova najljubša.

Veterinar ni hotel povedati, kako je ubil svoji žrtvi, ampak predvidevanja policistov so naslednja (in naj vam potrdim, da so kar natančna). Veterinar je poklical Klavdija pod skrito številko. Zvabil ga je iz hiše in tam zvezal. Vsi so prepričani, da ga ni takoj ubil, ker je bilo sredi noči in bi kdo lahko kaj slišal. Pravijo, da se je tudi Jureta znebil na podoben način. Podrobnosti umorov so preveč krute, da bi jih opisovali na tem mestu, povem naj le še to, da je stari veterinar v zaporu in da mu je prisojena dosmrtna kazen.

Ampak zakaj? Zakaj je ubil prav njiju?

Kot vemo, je bil Jure veterinar. Stari ga ni maral. Sovražil ga je. Juretu je vedno šlo bolje z živalmi kot njemu. Bil je mlajši in imel je spretnejše prste. Tudi do Klavdija se stari veterinar ni vedel lepo. Na cesti ga nikoli ni pozdravil. Razlog je tičal globoko v njem. Na skrivaj je namreč bil zaljubljen v Marto. Mislil si je, da če Klavdija ne bo več, bo Marta njegova. No, to mu na srečo ni spelo.

Pa še nekaj je, kar vas najverjetneje zanima. Kako je veterinar uprizoril svojo smrt? Nihče ni vedel, kako natančno je umrl. Nekega dne se je osmrtnica enostavno znašla v časopisu. Nobenega pogreba. Nič. Zdaj vemo, da je osmrtnico anonimno poslal Peter, saj je to od njega zahteval stari veterinar.

Marta in Berta sta bili še dolgo potrti, a sta imeli vsaj druga drugo. Dobro prijateljstvo je v hudih trenutkih še kako pomembno!