Glasovalna številka: PR103
Maja Hlebec, Nina Tratar
DVOJNO ŽIVLJENJE
OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert
Zoja
5. avgust 2004. Dan, ki ga ne bom nikoli pozabila. Sem Zoja, imam 13 let in živim z očetom Simonom in sestrama Tio in Lili. Zakaj ravno ta avgustovski dan? Preselili smo se v Celje, pred tem pa smo živeli v Ljubljani, v Ulici miru, v petem nadstropju, v majhnem in toplem stanovanju. Preselili smo se zaradi enega samega razloga, ki nam je spremenil življenje. Na žalost v negativnem smislu. Ulica miru v resnici sploh ni bila to, kar se zdi. Prva misel je verjetno to, da tam ni prepirov, ni slabih ljudi, vsi so srečni, živijo brez strahu pred slabimi stvarmi, predvsem pred zločini. A vse to za Ulico miru ne velja. Ta ulica je bila vse drugo, samo to ne, kar bi morala biti. Imam kar nekaj lepih spominov iz otroštva, a to, kar vam bom zaupala, mi je zelo zagrenilo življenje. Moja zgodba se je začela 12. avgusta 1991. Takrat sem se rodila, v družini je bilo veliko sreče in radosti. Ko sem hodila v četrti razred, se mi je porodila želja, da bi začela igrati košarko. Za Miklavža sem si zaželela košarkarsko žogo in jo tudi dobila. Ker je bila takrat zima, sem jo shranila, decembra so na šoli uvedli košarkarski krožek, v katerega sem se vpisala. Ker sem živela v bližini kluba in sem izkoristila vsak prosti trenutek za igranje košarke, so mi starši dovolili, da postanem njegova članica. A to ni to, kar sem vam želela povedati. Moja mami Metka je bila najboljša novinarka v daljni okolici. Ukvarjala se je tudi s preučevanjem umorov in je pisala črno kroniko za časopis. Ker je to nevarno delo, je svoje članke objavljala pod psevdonimom. Tako je bila bolj varna. Raziskala je že toliko umorov, da ji bi lahko rekli, da je postala v tem že prava profesionalka. A na neki točki se vsak zmoti, naredi napačno potezo, v njenem primeru pa so odkrili, kdo je v resnici. To je ni ustavilo pri njenem delu. Prav na moj dvanajsti rojstni dan se je zgodil poseben umor, in to v bližini našega bloka, zaradi česar nisem smela več na igrišče. V časopisu sem prebrala, da je 33-letnik zvezal 20-letnika in ga pretepel do smrti. Da se je prepričal, da je mrtev, ga je zabodel v srce. To je prebivalce zelo pretreslo. Seveda je tudi ta umor raziskovala moja mami, a v tem primeru bi bilo bolje, da ga ne bi. Krivec je bil stari znanec policije, Tomaž Blažič iz okolice Domžal. To je bil njegov tretji umor. Med tem ko je bil pet let zaprt, je dobro pretuhtal, kako priti do človeka, zaradi katerega je v zaporu. Na spletu je ugotovil, da je to moja mami. V resnici je bil ta umor past zanjo in na žalost je zanjo zagrabila kot riba za trnek. Po navadi je umore preiskovala z manjšo skupino kriminalistov. Nekega dne se je odločila, da si bo sama ogledala kraj zločina. Že po nekaj analizah je ugotovila, da je krivec Tomaž. Pustil je veliko vidnih znakov in to je bilo seveda v njegovem preciznem načrtu. Tisti torek, ko je mami prišla domov zaskrbljena in prestrašena, sem si dobro zapomnila. V njeni karieri se je prvič zgodilo, da jo je nekdo spravil iz tira. Tomaž jo je pričakal na kraju zločina in jo poskušal zvezati in odpeljati, toda mami se je uspešno branila in se na kocu izmuznila temu, da je ne bi nihče več videl. Bila je tudi na policiji in jim vse povedala. Dogovorili so se za to, da ga ponovno ujamejo in zaprejo za večno. Ker je po navadi pobegnil, ko je opravil umor, so se odločili, da mu namestijo kamero. Ne vem zakaj, a mama se je odločila, da bo na kraj zločina odšla še enkrat, s kamerami, ki so bile neopazne. Imeli so načrt, da mu jo mama namesti in pobegne. Pri vsakem načrtu pa se lahko kaj zalomi. 12. oktober 2003 je bil za mamo usoden dan. Tomaž jo je spet pričakal. Tokrat tudi pripravljen in jo uspešno ulovil. Med pretepom mu je mama namestila kamere na jakno. Vem samo to, da so jo našli nat tleh s prestreljeno ledvico in srcem. Tomaža so spet strpali v zapor. A to nam ni nič pomagalo pri tem, da bi mama sploh še kdaj živela. Tisti dan je za našo družino pomenil konec lepega družinskega življenja. Izgubili smo pomembno osebo, zavedali smo se, da se moramo iz Ulice miru čim prej preseliti. Saj je bilo življenje tam preveč ogroženo. Težko smo se pobrali, saj nam je mama pomenila zelo veliko. Dva meseca, ko smo začeli živeti kot družina, kjer glaven vir denarja izhajal iz očetove in del iz sestrine službe, smo začeli iskati oddaljen kraj, ki bi bil primeren za naše nadaljnje življenje. Vsi smo si želeli živeti na samem, v vasici stran od velikega mesta. Ko smo našli primerno hišo, smo se odločili, da se preselimo takoj po zaključku šolskega leta. Oči in sestra sta si že poiskala primerno službo in naša naloga je bila samo še, da se preselimo. Moje življenje je obrnilo drugo stran v knjigi. Preselila sem se v manjšo vas blizu Celja, v dvonadstropno hišo, ki smo jo kupili. Všeč mi je bilo to, da je imela na velikem dvorišču koš, na katerega sem metala in vadila košarko. V bližini je bila tudi gozdna steza, ki sem jo večkrat izkoristila za tek ali sprehod. Ker sem doživela veliko stresa, me je oči razveselil z muco iz zavetišča, staro komaj dva meseca. Tako je bila prikupna! Postala je moja nova prijateljica. Poimenovala sem jo Metka, da se bom ob njej spominjala lepih trenutkov, ko sem še imela mami.
Neja
Zagotovo je tudi vreme vedelo, da bo jutri 1. september in s tem tudi začetek novega šolskega leta. Sem Neja in jutri bom postala osmošolka. Živim z mamo Jasno in dvema bratoma, Janom in Markom. Naše stanovanje je v šestem nadstropju blokovskega naselja v Celju. Življenje tu je včasih zelo naporno. Stene so zelo tanke in sosedje se pogosto pritožujejo, kadar igram prečno flavto, jaz pa slišim njihove prepire in opravljanja. Verjetno se sprašujete, kje je moj oče, in resnica je ta, da je pred enim letom izgubil boj s krvnim rakom. To nas je vse zelo potrlo, a življenje mora teči naprej … Zelo ga pogrešamo. Letos bodo b-jevci dobili novo sošolko in me že prav zanima, kakšna je. V našem razredu pa bo bolj ali manj vse po starem, kar meni čisto ustreza. Učiteljem že tako ali tako povzročamo preglavice, ampak kaj moremo, če so v našem razredu trije fantje, ki jih ne zanima noben predmet, in očitno je, da se učitelji jezijo na vse nas. Zelo hudo je pri geografiji, kadar morajo poiskati kakšne kraje ali našteti celine, saj so zanje Brazilija, Rusija, Avstrija in Afrika španska vas. Najhuje pa je pri matematiki, kadar se jim pridružijo problematični učenci iz b razreda. Takrat po učilnici letijo zvezki, učbeniki, kroglice iz papirja … Edini predmet, pri katerem smo tiho, je slovenščina, saj nas uči naša razredničarka. Nihče si ne želi ukorov in opozoril, zato pritožbe spretno prelagajo drug na drugega ali pa jih preprosto zanikajo. V šoli nimam nobene prave prijateljice, kar me včasih malo razžalosti, ampak na to hitro pozabim. Stanujem blizu šole in se ob koncu pouka s starejšima bratoma odpravim domov. Odkar je oči umrl, mami dela še več kakor prej, in je zelo poredko doma, kar pomeni, da sem jaz zadolžena za kuho, pranje, pomivanje in ostala gospodinjska opravila. To je včasih zelo nadležno, vendar želim pomagati mami kar najbolje. Z bratoma se dobro razumem, včasih pa se spremo kot vsi bratje in sestre. V veliko podporo nam je tudi mamin brat Jakob, ki me potrpežljivo iz tedna v teden prevaža v glasbeno šolo, na pevske, orkester … Po poletnih počitnicah se je prav težko navaditi na to hitenje, sploh pa na zgodnje jutranje vstajanje. Čeprav živimo blizu šole, moram vstajati zgodaj, da pripravim zajtrk in naredim kakšno pozabljeno domačo nalogo.
V novi šoli
Prestopila sem šolski prag nove šole in zagledala sošolce, ki so me že veselo pričakovali. Bila sem rahlo zadržana, a čez čas sem se razgovorila. Spraševali so me najrazličnejše stvari. Eno od vprašanj je bilo tudi, zakaj sem se preselila, ampak jim nisem želela povedati resnice. Zelo navdušeni so bili nad tem, ko sem jim povedala, da treniram košarko. Nato je prišla moja nova razredničarka, ki nas je pospremila v razred. Dve sošolki sta mi razkazali šolo. Več tednov sem potrebovala, da sem spoznala vse učitelje, prijatelje in seveda njihov naglas. V šoli so uvedli tudi košarkarski klub in to me je zelo veselilo. Poznalo se mi je, da sem že nekaj let trenirala in s tem sem privabila nekaj deklet in fantov. Treninge smo imeli trikrat na teden po pouku. Obiskovala sem tudi verouk. Opazila sem, da tam Neje iz paralelke ni. Ona je bila edina, ki se je že od prvega dne do mene čudno obnašala. Mislim, da me ne mara. Glede na najine interese sva si zelo različni, vendar naju ena stvar zbližuje. V istem letu sva zgubili vsaka enega od staršev. Jaz sem ostala brez mame, Neja pa brez očeta. Morda se bom nekega dne opogumila in jo vprašala, če bi bili prijateljici. Ko pa že govorim o prijateljstvu, naj povem, da se je v sredo na treningu zgodilo nekaj prav posebnega in zanimivega. Nejc, ki je veljal za najlepšega in zaželenega fanta na šoli, me je povabil na ples za noč čarovnic, ki ga organizira 9. razred. Seveda sem povabilo sprejela. Na šoli sem šele komaj mesec in pol pa se mi je zgodilo že toliko lepega.
Oh, ta Zoja
Res, sovražim to, da se vse vrti okoli nje! Novemu dekletu je ime Zoja in zelo rada govori o sebi, pravzaprav se zdi, kakor da v vsej tej pozornosti strašno uživa. V šolo sem prišla malo bolj pozno in ko sem hodila po hodniku, so bili vsi zbrani okoli nje in jo spraševali najrazličnejše stvari, ona pa jim je veselo odgovarjala. V tem mesecu so zaradi nje prvič v zgodovini na šoli uvedli krožek košarko. Tja se je prijavila večina deklet in tudi nekaj fantov. Med njimi je tudi Nejc, ki je najlepši in najpopularnejši med fanti, poleg tega pa je tudi moja simpatija. Lahko si predstavljate, kako navdušena sem bila, ko je ravno mene povabil na ples za noč čarovnic. Za to priložnost sem si z denarjem, ki sem ga privarčevala, kupila nov kostum. A moja sreča je kmalu izpuhtela, ko sem izvedela, da bova z Zojo skupaj pri matematiki, slovenščini in angleščini, po vrhu vsega pa se je usedla zraven mene.
Ples za noč čarovnic
31. oktober, dan plesa za noč čarovnic. Zoja in Neja sta nestrpno čakali na ples. A nihče ju ni mogel pripraviti na presenečenje, ki ju je čakalo. Oblekli sta svoja nova kostuma, ki sta bila po naključju enaka. Ples se je začel ob osmih zvečer in končal ob enajstih. Med tem ko sta čakali na Nejca, sta se srečali na hodniku in ugotovili, da imata enak kostum. Ustavili sta se druga ob drugi in se spogledali. Neja se je opogumila in se pohvalila, da jo je Nejc povabil na ples. Zojo je oblila jeza in rekla ji je, da je povabil tudi njo. Po premisleku sta se odločili, da se mu maščujeta. Odšli sta v plesno dvorano in zagledali Nejca in njegovo izbranko Tajdo, kako sta drug drugega držala za boke in plesala. Zdelo se je, da sta par. Nista se zavedala, da ju čaka kazen, ki si jo bosta zapomnila za večno. Neja in Zoja sta vzeli vsaka svoj kozarec s punčem in odšli proti golobčkoma. Nalašč sta se zaleteli v Nejca in Tajdo ter po njiju polili punč. Tako sta bila čisto mokra, jezna in žalostna. Videlo se je, da ju je bilo sram, zato sta odhitela iz dvorane in se nista več vrnila. Zoja in Neja pa sta ostali in plesali naprej, tokrat skupaj.
Začetek prijateljstva
Včeraj sem ugotovila, da je Zoja v resnici prav prijetna in zabavna. Občutek sem imela, da bi lahko postali dobri prijateljici, vendar so se na žalost vmes vrinile počitnice. Dogovorili sva se, da se bova med počitnicami dobili v Milch and Chocolate na vroči čokoladi, ki jo obe obožujeva. Dobili sva se proti popoldnevu in se družili vse do večera. Obiskali sva tudi košarkarsko igrišče, kjer mi je Zoja pokazala nekaj zanimivih trikov z žogo. Povabila sem jo na koncert glasbene šole Celje. Obljubila mi je, da bo z veseljem prišla. Mislila sem že, da je ne bo, ampak me je zadnji hip presenetila. Po nastopu mi je izročila darilo. V darilni vrečki je bil notni zvezek in vrečka mojih najljubših bombonov, zagotovo mi je prebrala misli ali nekaj podobnega, saj sem ta zvezek že dolgo potrebovala. Mislim, da je to dober začetek najinega prijateljstva.
Dogovori
Med počitnicami sva se z Nejo še bolj spoprijateljili. Povabila me je na svoj koncert, na katerega sem skoraj zamudila. V knjigarni sem naročila notni zvezek s konji, saj so to njene najljubše živali. Prišel je ravno na dan koncerta. Takoj po šoli sem odhitela v knjigarno. Bila je gneča. Nemirna sem stala na koncu vrste, pogledovala na uro, ker nisem želela zamuditi te priložnosti. Na koncu se je vse rešilo. Moj trud se je splačal, saj se je videlo, da se je Neja zvezka zelo razveselila. Ta zmedeni, a hkrati srečni četrtek se je začel že v šoli. Zdelo se mi je, da me že cel dan spremlja sreča. Pri angleščini naju je učiteljica dala skupaj v par. Za oceno sva morali narediti predstavitev o Jamesu Bondu, a si nisva smeli pomagati s plakatom ali projekcijo. Srečno naključje je bilo tudi, da obe obožujeva njegove filme. Poleg tega, da se je najino prijateljstvo uspešno nadaljevalo, se je začela povsem nova zgodba. Neji sem zaupala, zakaj smo se preselili, in ona je bila edina, ki je to vedela. Presenetilo pa me je to, da mi je povedala svojo zgodbo o očetu. Po skrivnostnem pogovoru sem jo povabila k meni domov, da bi naredili predstavitev. Ker smo morali biti izvirni, sva se dogovorili, da uprizoriva dramsko igro. Najini načrti z delom niso bili uspešni, namesto tega se nama je porodila prav posebna zamisel …
Nova zamisel
Le kakšna nora ideja! Zoja je brez mame, jaz brez očeta. Kaj če bi nama uspelo najina starša zbližati. Mogoče bi bili še sestri. Vendar tu se pojavi že nova težava. Moja mami je zelo poredko doma in kako bi nama sploh uspelo izpeljati naključno srečanje, poleg tega sta oba zelo zadržana. Naenkrat se je v Zojini glavi spletla briljantna zamisel. Obe obožujeva Jamesa Bonda in ravno sedaj v vseh kinih vrtijo njegov novi film. Lahko bi jima povedali napačno uro, kdaj naj naju prideta iskat in tako bi se srečala. Načrt sva imeli, sedaj pa sva potrebovali le uro, datum in seveda dovoljenje staršev. V četrtek smo imeli test iz matematike, naslednji četrtek pa bodo predvajali film, in lahko ga bom šla gledat, če bom pisala pet. Zoja me je čakala pred šolo in ko sva vstopili, sta se Nejc in Tajda ves čas obračala proti nama in si nekaj šepetala. Test mi je šel zelo dobro in skoraj prepričana sem bila, da bom dobila dobro oceno. Naslednji dan sem že nestrpno čakala rezultate, saj smo imeli matematiko šele šesto uro, a ko mi je učiteljica vrnila test in mi povedala, da sem pisala dve, sem skoraj omedlela. Z Zojo sva se spogledali in ugotovili, da imava enake napake in posledično tudi število točk, najini imeni pa sta bili pobrisani in zopet napisani. Tudi pisava se ni ujemala in ko sva videli, kako se Nejc in Tajda hihitata, sva takoj vedeli, kaj se je zgodilo. Vse je dobilo smisel. Nejc je učiteljičin sin in je teste z lahkoto dobil v roke. Morali sva pripraviti načrt in rešiti situacijo. Po pouku sva odšli do učiteljice in ji povedali, kaj se je zgodilo ter ji zaupali načrt z anketo. Rekla nama je, da nama pomaga, le če dokaževa, da je to res njuno maslo in če nama uspe, bo primerno ukrepala. Z Zojo sva se takoj odpravili v knjižnico in pripravili anketi o šoli, izpolniti pa sta jo morala le Nejc in Tajda. Bila sta rahlo začudena, a sta ugriznila v vabo. Anketo sva potem takoj odnesli učiteljici na analizo, ki je dokazala, da tisto nista bila najina testa, temveč njuna. Učiteljica se nama je opravičila in nama vpisala petico, Tajdi in Nejcu pa nezadostno. Doma sem vsa vesela povedala mami za odlično oceno in se že veselila kinopredstave z Zojo.
Poti srca
V soboto je Neja že drugič prišla k Zoji. Tokrat sta delali dramsko besedilo. Zvečer je po Nejo prišla njena mama. Z Zojo sta se hitro zaprli v sobo, saj sta želeli, da se starša kaj pogovorita brez njiju. Zojin oče Simon je povabil Nejino mamo Jasno na kavo. Na začetku sta bila malo zadržana, vendar vsak pogovor ob dobri kavi hitro steče. Pogovarjala sta se večino o sedanjosti. O preteklosti nista spregovorila veliko saj jima je ta zelo zagrenila življenje. Neja in Zoja pa sta vse seveda opazovali iz sobe. V kuhinjo sta odšli po približno pol ure pogovora. Povedali sta jima zgodbo o Nejcu. Naslednji dan sta se odpravili v kino. Ogledali sta si Jamesa Bonda, ki je trajal uro in pol. Dogovorjeni so bili, da starša prideta ob osmih. Naročili sta si veliko pokovko in kokakolo. Sedeli sta na sredini, v zadnji vrsti. Po filmu sta se skrili za velik transparent in opazovali dogajanje. Jasna je prišla že deset do osmih. Odšla je v bar na kavo. Simon je prišel minuto do osmih. Zagledal je Jasno in se odpravil k njej. Zaklepetala sta se in čisto pozabila, zakaj sta prišla. Simon je zagledal plakat za film z naslovom Poti srca, šlo je za romantično komedijo. Povabil je Jasno, da bi si skupaj ogledala film. Povabilo je z navdušenjem sprejela. Izmenjala sta si tudi telefonski številki. Načrt je tekel kot po maslu.
Ponovno srečna
Jasna in Simon sta se v soboto zvečer odpravila v kino. Ugotovila sta, da si imata veliko povedati in da si postajata všeč. Med najbolj romantično sceno, ko si ženin in nevesta izrečeta usodni da, sta se prijela za roke in Jasnine solzne oči so povedale, kako močno potrebuje moškega ob sebi. Po končanem filmu se je Simon opogumil in jo povabil na večerjo v Oštirko, kjer sta ostala pozno v noč. Drug drugemu sta zaupala boleči zgodbi. Prihajali so decembrski dnevi, bližali so se prazniki, Jasna in Simon pa sta si postajala iz dneva v dan bolj všeč. Neji in Zoji je bilo to seveda všeč, saj je njun načrt potekal tako, kot sta si ga zamislili. Zlahka si lahko zamislite njuno srečo, ko sta jima starša povedala, da bodo novo leto praznovali skupaj. Preden pa se je to uresničilo, so doživeli še nekaj lepih trenutkov. V center mesta so si šli ogledat lučke in na vročo čokolado. Zoja, Neja in njuni starši so iz dneva v dan postajali bolj povezani.
Prvi DA
Na prednovoletno popoldne sta se Jasna in Simon odpravila na dolg sprehod po zasneženi gozdni potki. Otroci so ostali doma in uživali v igrah na snegu. Nad Zojino hišo se je vzpenjal velik hrib, kjer je bila speljana vlečnica. Pozimi se je zasneženi hrib spremenil v pravo smučišče in sankališče. Otroci so naredili iglu, snežaka in zanimive utrdbe. Dan je bil prekrasen, a se je kmalu prevesil v noč. V novoletno noč. Skupaj so pripravili večerjo, krompir in dunajske zrezke. Zoja in Neja sta bili zadolženi za pripravo solate in pripravo mize. Za praznično vzdušje sta poskrbeli tudi tako, da sta prižgali polno dišečih svečk. Večerja je bila tako še popolnejša. Najedli so se in odšli v dnevno sobo, kjer so se igrali družabne igre. Med njimi je bila prav posebna energija. Zdelo se je, da so družina. Ob desetih sta imeli Zoja in Neja nastop. Pred domačimi sta uprizorili dramski prizor Jamesa Bonda. Odigrali sta tako dobro, kot da bi bili že profesionalki. Do polnoči so počeli še marsikaj. Gledali so televizijo, poslušali glasbo, se igrali pantomimo in podobno. Tudi Nejina brata sta se dobro razumela z Zojinima sestrama. Zoja in Neja pa sta seveda žareli od sreče. Slutili sta, da imata starša nekaj za bregom. V tem večeru nista več skrivala, da sta si všeč. Ob polnoči pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Zoja in Neja sta vedeli, da se bo to nekega dne zgodilo, a nihče ni pričakoval, da ravno na to noč. Ko je Simon voščil Jasni srečno novo leto, ji je podaril škatlico s prstanom in jo vprašal, če je pripravljena na nov začetek z njim. Jasna je v solzah izgovorila svoj prvi DA. Nato sta se poljubila in objela. V tistem trenutku sta se Zoja in Neja raje obrnili proč in si dali petko. Zaljubljenca sta ju pogledala in rekla, naj se ne skrivata, saj sta ravno oni dve zaslužni za tak razplet. Uživali so še nekaj časa, ker pa je bila ura že zelo pozna, je Nejina družina prespala pri Zoji.
Usodni DA
Neja, Zoja in njuna brata ter sestri so bili srečni prav tako kot njihova starša. Odločili so se, da se bosta poročila julija, ko se vreme otopli in se konča šola. Civilno se bosta poročila na gradu Bogenšperk, ker pa sta si želela tudi cerkvene poroke, sta iskala tudi primerno cerkev. Zaroko so še približno en mesec zadržali zase, nato pa so obvestili celotno družino, ki se je veselila z njimi. Poroka se je hitro bližala, dela pa je bilo še ogromno. Zojini starejši sestri sta Jasni pomagali pri izbiri prstana in obleke, Simonu pa Nejina starejša brata. Skupaj so našli čudovito cerkev na Veseli Gori, všeč jima je bilo ime, freske v cerkvi, poleg tega pa je v sosednji vasi Šentrupert živel Simonov brat in tam sta tudi najela prostor za gostijo. Vabila sta ročno izdelali Zoja in Neja, na kar sta bili seveda zelo ponosni, poleg tega pa sta izračunali, da če pride vseh sto povabljenih s svojimi družinami, bo svatov najmanj sto petdeset. Jasnina in Simonova mama sta za nevesto izbrali prečudovit šopek. Jasnina priča je postala njena sestra Ana, Simonova pa njegov brat Luka. Meseci so tekli in en dan pred poroko so po tradiciji imeli fantovščino in dekliščino. Zoja in Neja nista smeli biti zraven kar ju je malo užalilo vendar nista oporekali. Namesto tega sta pripravili vse potrebno za veliki dan. Zjutraj sta vstali prvi in poizkušali zbuditi ostale, a so bili zaradi fantovščine in dekliščine vsi še kar omotični. Pripravili sta zajtrk, se oblekli in druga drugi spletli kito. V tem času so si ostali nekoliko opomogli. Na hitro so pojedli, se oblekli in se v naglici odpravili, saj jih je čakala dolga pot iz Celja. Prispeli so ravno v pravem času, kočija za ženina in nevesto je že čakala. Obred je trajal približno pol ure in vsi so bili očarani nad nevestino lepoto. Ko je sledil poljub, so se vsi otroci, tudi Zoja in Neja, obrnili proč in se hihitali. Čakal jih je še cerkveni obred, ki je bil ravno tako zelo čustven.
Zojina nova družina
Počitnice se počasi iztekajo in kdo bi si mislil, da se bo najina zgodba z Nejo tako iztekla. Jasna in Neja sta se preselili k nam domov. Skupaj se zjutraj zbudimo in zvečer zaspimo kot vsaka običajna družina. Meni je najbolj všeč, ker sva z Nejo zdaj sestri in hkrati najboljši prijateljici. Jasna je dobra mama, ni preveč zahtevna in zdi se mi, da me ima rada in da me je lepo sprejela. Seveda ne more nadomestiti prve mame, a jo imam vseeno zelo rada. Opažam, da je tudi moj oči srečen v novi vezi. Zdaj skupaj hodimo na sprehode, se zabavamo, hodimo na Nejine koncerte in na moje tekme. Neja zdaj igra flavto, kadar hoče in kjer hoče, saj ne moti nobenega. Jaz igram košarko in tudi Nejo sem naučila nekaj trikov. Boljša je postala tudi pri športni, jaz pa pri glasbi, saj mi je vse razložila. Občudujem njeno znanje in kako si lahko zapomni toliko not. Zdaj bom hodila v deveti razred in sem že vse dobro premislila o srednji šoli. Želim si postati učiteljica športa. Za to se bom morala letos veliko učiti. Z Nejo se do sedaj še nisva sprli. Letošnje počitnice so mi zelo všeč, potekajo pa takole …Ob nedeljah zjutraj obiščemo grobova pokojnih staršev, nato pa se odpravimo na izlet. Čez teden Jasna hodi delat v zdravstveni dom. Na žalost ima delovni urnik kar razgiban, saj dela v različnih izmenah. Moj oče pa dela kot učitelj na srednji kemijski šoli. Z Nejo sva velikokrat pol dneva sami in tako kaj ušpičiva, seveda v dobrem smislu. Ker radi pečeva slaščice in jih še rajši pojeva, imava tudi mali sadovnjak, kjer nabereva sadje, ki ga dava v nadeve za tortice, kolačke, narediva marmelado in še kaj. Komaj čakam novo šolsko leto in nove dogodivščine.
Nejino novo življenje
Od kar živimo skupaj, imam občutek, da je moje življenje postalo popolnejše. Z Zojo preživljava vsak dan skupaj. Zelo mi je všeč, da je okolje, v katerem živim, tako mirno, razen seveda kadar vadim flavto in takrat se nihče ne pritožuje. Z Zojo se vedno po pouku odpraviva na igrišče, kjer igrava košarko, potem pa se doma učiva ali igrava namizne igre. Kadar sta doma tudi starša, se odpravimo na dolg sprehod po gozdni potki in na grobove, kjer prižgemo svečko, ti trenutki so za vse prav dragoceni. Najini bratje in sestre so odšli študirat v Ljubljano. Komaj čakam, da končam osnovno šolo, in upam, da me bodo sprejeli na srednjo glasbeno šolo, ker bi rada poklicno igrala v orkestru ali vsaj poučevala v glasbeni šoli. Zoja me pri tem zelo podpira in tudi jaz ji poizkušam nuditi enako podporo na njeni športni poti. Res obožujem svoje novo življenje.
Srečen konec
Leto skupnega življenja je minilo v trenutku. Zoji in Neji je v veselje, ko vidita srečna starša. Vsi skupaj so srečni. Med njima ne delata razlik. Preteklost je skoraj pozabljena, za vse je pomembna prihodnost. Zoja in Neja sta zares nerazdružljivi, upata, da bo tako ostalo. Že sanjarita o skupni hiši, domačih živalih, bazenom za hišo, tovarni čokolade in o vseh stvareh, ki bi jih počeli skupaj. In zagotovo se bo to nekega dne zgodilo. Prepričani sta, da bo na njuni poti še veliko vzponov in padcev, a vse bo v redu, dokler imata druga drugo.
