SAG: Skrivna agencija genijev

Ura je petnajst do polnoči 17. 11. 1990. V mestecu nedaleč od Maribora vsi spijo. Po glavni ulici teče starejši gospod, oblečen v karirasto kmečko srajco z mlahavimi temnomodrimi kavbojkami. V desni roki drži revolver in vsakih par sekund se ozre nazaj. Z desno nogo šepa, kot bi bil pravkar ustreljen vanjo. Na križišču se ozre na desno in levo, na levi zagleda šolo. Velik, rdeč objekt, vsaj dve nadstropji visok z velikimi okni in prostornimi učilnicami. Moški se malce zasanja in se ustavi, nato ga bolečina v nogi zbudi in steče naprej. Potem zavije proti otroškemu igrišču in parkirnemu dvorišču. Tam je parkiran en sam avtomobil: star, temnomoder klio. Iz zadnjega žepa vzame oguljene ključe in odklene avto. Usede se za volan in prižge motor. Tako zaskrbljen je, da skoraj odpelje z odprtimi vrati. Pripelje na cesto in se s polno hitrostjo odpelje v isto smer, po kateri je prej prišel. Ko zapelje mimo stanovanj, se nekaj luči prižge. Ljudje gledajo skozi okna, da bi videli, kaj se vendar dogaja. Medtem ko divja po glavni cesti, mu iz roke pade revolver, z desnico steguje pod sedež. Nekdo čez cesto raztegne bodeči trak. Za trenutek spusti pogled s ceste, da zgrabi revolver. Ko se dvigne nazaj nad volan, je že prepozno. Z vso močjo pritisne zavore, vendar sprednja desna guma vseeno poči. V naglici stopi iz avta, da preveri situacijo. Medtem ko vrže bodeči trak v obcestni jarek, se nekdo skrije v njegov klio. Nevede se je moški skobacal nazaj v avto in speljal naprej. Njegova počena guma povzroči še več hrupa kot avtomobilski motor.

»Prekleti froci!« zavpije. Glavna cesta vodi čez polje, čez čas pa se spremeni v gozdno cesto. Enkrat med potjo zavije na blatno, zapuščeno in zaraščeno pot, ki vodi globoko v gozd. Skrivnostni slepi potnik ga ima ves čas na očeh. Pot pripelje do jezera sredi gozda, ob katerem stoji lesena koča. Koča je izgledala, kot bi bila zažgana in ponovno sestavljena iz istega lesa. Pred vrati je bila postavljena veranda, ki je bila edini lepi del zunanjosti koče. Od treh oken je bilo eno prebito z deskami, drugo počeno in samo eno je bilo čisto nedotaknjeno. Skozenj si lahko videl staro pohištvo, zrabljeno kuhinjo in velikega moškega, ki je sedel za mizo. Nosil je rjavo srajco in usnjen črn brezrokavnik. Zaslišal je avtomobilski hrup, vstal in odšel proti vratom. Prekrižal je roke na mišičastih prsih. Za trenutek ali dva si lahko zagledal dolgo brazgotino na njegovi levi podlahti. Voznik je globoko pogoltnil slino, preden je odprl vrata in izstopil. Postal je pred avtom in se razgledal naokoli. Razen blatne ceste, po kateri je prišel, je bilo jezero vse naokoli obkroženo z gostim grmovjem in bogatimi, košatimi vejami dreves. Gozd je bil mešan, v njem so rastli hrasti, smreke in jelke, bori, bresti in breze. Edina sodobna naprava daleč naokoli je bil njegov klio. Globoko je vdihnil svež, hladen zrak in stopil tri korake naprej, da je gledal naravnost v možakarjevo brazgotino. Dvignil je pogled, da se je zazrl naravnost v Brazgotinarjeve oči. Šele tedaj se je zavedal, da je moški pred njim dobrih deset centimetrov višji od njega. Stopi kratek korak nazaj in iztegne desno roko v pozdrav. Pozabi, da v njej še vedno drži revolver, zatakne si ga v žep in znova iztegne roko. Brazgotinar zgrabi ponujeno roko in hkrati pogleduje njega in avto. Nazadnje svoj sumničav pogled ustavi na vozniku. Roko mu stisne močneje, da voznik tiho zacvili in se mu bolečina izriše na obrazu. Z levico poskuša iztrgati roko iz Brazgotinarjevega jeklenega prijema. Nazadnje jo Brazgotinar izpusti tako sunkovito, da voznik skoraj pade z verande. Skrivnostnež v njegovem avtu je vso to dogajanje spremljal v tišini. Iz žepa črnih hlač potegne napravo, podobno dandanašnjemu mobilnemu telefonu. Zgornjo stran prisloni na steklo in drugo na svoje uho. Pritisne tipko, na kateri piše 'POSLUŠAJ'. V uho mu butne mešanica različnih zvokov in za trenutek se mu zamegli pred očmi. Spet dvigne napravico in trikrat pritisne na tipko 'TIŠJE'. Spet prisloni glavo na napravico in zasliši dva glasova.

»Ali imaš ti denar?« je predrzno odgovoril voznik. En strog pogled od Brazgotinarja je zadoščal, da je obžaloval to odločitev.

Voznik obotavljajoče prikima in se ritensko umakne proti avtu. Skrivnostnež se namerno prevrne pred sedeže, da ga zločinca ne bi opazila. Pod njegovim komolcem nekaj potiho poči. Pogleda proti svoji roki, da bi videl, kaj se je zgodilo. Na roki je bil raztresen bel prašek. Kokain! Ko je povezal vse, kar je slišal z vsem, kar se je zgodilo, je bilo prepozno. Voznik je že odprl vrata avta in odrinil sprednji sedež. Brazgotinar in voznik oba z enakim začudenjem zagledata slepega potnika. Prvi je reagiral skrivnostnež. Obupano se je nasmehnil in rekel: »Ali to ni taksi do Ljubljane?« Ni imel časa, da bi naredil kaj drugega kot to, preden ga je Brazgotinar potegnil z zadnjih sedežev. Trenutek ga je držal dober meter nad tlemi, potem pa ga je spustil, da je padel na vlažna tla. S previdnostjo se je pobral in umaknil proti koči. Voznik in Brazgotinar sta se spogledala in se nato osredotočila na vsiljivca. Brazgotinar je počil s členki, voznik je iz žepa izbezljal revolver in vohun si je malce otepel obleko in resno pogledoval od enega do drugega.

V žepu je prijel nekakšno kroglico. Spet eno skrivnostno napravico. Misteriozno se je nasmehnil obema in jo vrgel pred njune noge. Iz nje je začel uhajati temnosiv dim, ki ju je malce zmedel. Vendar sta si hitro opomogla. Samo par trenutkov je zadoščalo, da jima je skrivnostnež pobegnil na breg jezera. Ni se oziral nazaj, ni bil osredotočen na to, kam gre, samo stekel je naprej in na koncu pristal oziroma padel na strm breg jezera. Z desno polovico svojega telesa je pristal v vodi, z levo pa v blatu. Z bolečinami po celem telesu se je pobral in pogledal navzgor. Voznik in Brazgotinar ga nista opazila, zato se je sklonil nazaj ob gladino in upal, da ga ne bosta našla. Ko je že izgledalo, da ga bosta pustila, je nekaj v njegovem zadnjem žepu zazvonilo. Iz žepa je vzel napravo za prisluškovanje, ki je služila tudi kot komunikacijska naprava. Zvon je ugasnil, le sekundo preden bi ga kriminalca izsledila. Vohun je hitro skočil v najbljižji grm. Brazgotinar in voznik sta oba začela lomastiti po bregu, še preden se je dobro zavedal svoje odločitve, je skrivnostnež zabrodil v vodo. Ni bila najboj higienična odločitev, a tudi ni bila neumna. Namenil se je na drugo stran brega, kjer je rastlo gosto rastlinje. In namesto, da bi ga prestregla tam, sta kriminalca krenila v vodo za njim. Skrivnostnež je bil hitrejši od njiju. Ko sta bila na pol poti, je planil v grmovje na bregu in se skril na najbližji bor. Ko sta lovca priplavala na breg, je bil on že daleč na vrhu mogočnega drevesa. Začudeno sta se ozirala sem in tja čež: »Še pred trenutkom je bil tukaj!« Kot dva idiota sta stala tam dol in gledala v vse smeri. Na dobrih petih metrih višine se je spomnil preproste norčije. Zgrabil je najbližji storž in ga nameril v voznikovo glavo. Zavihtel ga je tako močno, da je voznikovo lice opraskal do krvi. V bolečini se je prijel za prasko in začel divje opletati po grmih okoli sebe. Prvi, ki je dojel, da je storž priletel od zgoraj, je bil Brazgotinar. Dvignil je glavo in takoj našel, kar je iskal. Objel je drevo in ga začel divje stresati, vohun je začel grabiti in metati vse okoli sebe v Brazgotinarja, da bi se rešil visokega padca. Brez uspeha. Brazgotinarja je to le razjezilo. Ko je skrivnostnežu zmanjkalo 'streliva', se je lahko le še oprijel debla in čakal neizogibno. Zaprl je oči in izračunal vse izide. Če pade nazaj, bi si lahko zlomil hrbet in umrl. Če pade naprej, bi pristal v grmovju, a se soočil s kriminalcema. Če pade v vodo, je jezero dovolj globoko, da ne stakne poškodb in lahko pobegne. Odločil se je za zadnjo odločitev. Šibko se je postavil na noge (še vedno se je z eno roko oklepal debla) in se prestopil na konec veje. S pomočjo povoda, ki ga je priskrbel Brazgotinar, je pristal skoraj na sredini jezera. Potopil se je tako globoko, da je s konicami čevljev začutil peščeno dno majhnega jezera. Ni se hotel obirati, zato je kar pod vodo začel plavati. Šele pri obali je prišel nad gladino. Ozrl se je nazaj, da vidi, če sta mu kriminalca sledila. Ni ju videl. Prepozno je ugotovil, da se tokrat nista dala ukaniti. Ko se je obrnil nazaj, sta ga oba udarila v obraz. Padel je s hrbtom nazaj v blato in za sekundo se mu je zameglilo pred očmi. Kriminalca sta ga zgrabila in odvlekla do lesene koče. Zvezala sta ga ob verando, da ne bi spet pobegnil. Postavila sta se okoli njega. Brazgotinar se je postavil bližje, voznik pa se je postavil malo dlje in imel vohuna na muhi s pištolo.

»Nekaj časa bomo še tukaj, zato ni razloga, da bi še tajil. Moje ime je Jure Novak in sem agent S.A.G.«

Kriminalca sta se spogledala potem pa je Brazgotinar vprašal: »Kaj hudiča je S.A.G.?«

»Skrivna agencija genijev,« je odgovoril Jure in zavil z očmi, kot bi imel opravka z neandertalci (in ni se zelo razlikovalo od tega). Kriminalca še vedno nista razumela.

»Dobro, se opravičujem. Težek dan je za mano in res sem utrujen.« je Jure spustil pogled.

Jure ju je nejeverno pogledal in spregovoril: »No, vse se je začelo včeraj zvečer, ko je moj partner preskočil najino izmeno in sem moral izpolniti tudi njegove papirje in sem prišel domov prepozno. Če bi starša videla, da sem šele prišel, bi bil kaznovan in tega si nisem mogel privoščiti, zato sem se splazil skozi okno. Na srečo imam svojo lastno podstrešno sobo in me nihče ni mogel videti. Potem pa se je stvar zapletla. Moj mlajši brat Matic me je čakal v moji sobi!« je pripovedoval, medtem ko je rezal vrv, s katero je bil privezan.

»Hotel je mojo pomoč pri svoji nalogi in ker me ni bilo doma, je čakal v moji sobi. Vprašal me je, kje sem bil in rekel sem mu, da sem bil v našem hlevu. Seveda mi ni verjel in je rekel, da me bo zatožil staršem.«

»Ne, raje me je začel izsiljevati za raznorazne stvari; moram mu pisati nalogo, odstopati televizijo in najhujše od vsega je, zamenjala sva sobi!«

»Ja, vem. Pa še moj računalnik je v moji sobi in vse dragocene stvari, samo obleke sem lahko prestavil. No, kakorkoli, tako zaposlen sem bil, da sem danes zamudil svojo izmeno in direktor me je za kazen poslal sem, da vaju aretiram. In zdaj smo tukaj, medtem ko čakam na okrepitve.«

Jure je dvignil desno roko in pogledal na uro. »Ja, prišli bodo čez kakšni dve minuti.«

Kriminalca sta začela zmedeno gledati od Juretovega obraza do njegove desnice. Ni trajalo dolgo, ko sta skočila proti avtu in se hitro odpeljala. Jure je hitro reagiral in skočil za kliom, preden bi lahko onadva pospešila in ga pustila tam. Avto je s svojim sprednjim desnim počenim kolesom puščal globoko sled v blatu. Do konca gozdne ceste je Jure tekel za avtom in ga ujel nekaj trenutkov, preden je speljal na cesto. Jure se je oprijel vsake strani strehe, kolikor trdno se je mogel. Kakšnih sto metrov za sabo je opazil dve popolnoma črni vozili, ki sta imeli registraciji SAG-02 in SAG-05. Z rokami se je potegnil višje na streho in se poskušal prevaliti na pokrov avtomobila. Voznik se je prestrašil in izpustil volan, da bi ustrelil Jureta. Levo kolo se je uprlo in avto je zapeljal v obcestni jarek. Jure je skočil s pokrova avtomobila in pristal v košatem grmu pred jarkom. S.A.G.-ovi vozili sta jih kmalu dohiteli in iz vsakega so izstopili štirje specialci. Eden je pomagal Juretu, ostali pa so aretirali kriminalca.

Ura je pol dve. Sedemnajstletni Jure se je tihotapil po zelenici proti hišnemu oknu. Tokrat je bil previdnejši, saj ni več spal na podstrešju. Ko se je približal oknu, je ugotovil, da je zaklenjeno. Jure ni pomislil na to, da bi starša zeklenila okno. Ni imel druge izbire, kot da gre skozi podstrešno okno. Vedel je, da bo odprto, saj se je radiator pokvaril in je delal brez prestanka, zato je bilo na podstrešju peklensko vroče. Radiator je pokvaril namreč on sam, da bi se maščeval svojemu bratu. Jure je prinesel lestev in splezal proti oknu. Preden je stopil na parket, si je sezul blatne čevlje. Previdno se je pretihotapil mimo bratove, nekdaj svoje, postelje in tiho, vendar hitro, odšel do svoje nove sobe.

Naslednje jutro se je Jure zbudil ob pol devetih. Ko je prišel v kuhinjo, so ga tam čakali njegova mama, oče in brat. Oče mu je pokazal stol nasproti svojega, kar je pomenilo, da naj se usede. Radovedno je pogledoval od mame do očeta in na koncu jezno ošvrknil Matica. Ker je okleval, mu je oče še enkrat, tokrat bolj jezno, pomignil, naj se usede. Jure je odmaknil stol in se usedel. Celotna družina je sedela v tišini, dokler ni Matic obupal in s kazalcem pokazal na Jureta:

Jure in Matic sta utihnila in pogledala očeta. V njegovih očeh je odsevala jeza, v njunih pa obup. Jure je odprl usta in jih spet zaprl; nič pametnega ni imal za povedati.

Oče ga je vprašujoče, mogoče celo izzivalno, pogledal in Juretu so se besede zataknile v grlu. Vstal je od mize, še zadnjič jezno ošvrknil brata in šel v svojo sobo. Pobral je svoja oblačila in se odpravil na podstrešje, kjer je izpraznil predale, ki jih je napolnil Matic. Pospravil je svoje stvari in Matičeve vrgel v spodnje nadstropje. Šele takrat je Matic reagiral in planil iz kuhinje, da bi pobral svoje stvari. Jure je prišel iz sobe samo še zvečer, da bi pogledal prvo epizodo nove mini serije 'Stephena Kinga: Tisto'[1]. Ponoči je ugotovi, da je bila to napaka, saj ni mogel zaspati. Ko je enkrat okoli polnoči končno zaspal, je imel moraste sanje.

Po enem mesecu je končno prišel nazaj na svojo izmeno pri skrivni agenciji genijev. Do objekta je bilo deset minut vožnje po cesti in pet minut vožnje po skriti gozdni poti globoko v gozd. Stavba je bila tri nadstropja visoka in čisto steklena. Usedel se je za mizo, a ga je direktor takoj poklical v svojo pisarno. Ko je prispel, ga je direktor samo karal, kje je bil? Zakaj ni nič sporočil? Kako jih je lahko kar pustil? Povedal mu je, da je S.A.G. skoraj propadel, medtem ko ga ni bilo! Kmalu je direktor vstal in se mu pribljižal. Vedno glasneje je ponavljal vprašanja. »Kje si bil? Zakaj nisi nič sporočil? Kako si nas lahko kar pustil? Se zavedaš, da je agencija skoraj propadla, medtem ko te ni bilo!« Jure se je začel umikati. Zapustil je pisarno in se skoraj zaletel v tajnico, ki je stala petdeset centimetrov od vrat.

Odprla je usta. Ni še spregovorila, a je Jure vedel, kaj bo rekla. »Kje si bil? Zakaj nisi nič sporočil? Kako si nas lahko kar pustil? Se zavedaš, da je agencija skoraj propadla, medtem ko te ni bilo!«

»Ne! Ne! Neeeeee! je zakričal Jure in odrinil Špelo, da je lahko prišel do vrat. Še pred koncem hodnika se je zaletel v prvega uradnika in kasneje še drugega, pa tretjega, četrtega, petega ... Vsi, ki jih je srečal, so mu počasi sledili in za njim ponavljali.

»Kje si bil? Zakaj nisi nič sporočil? Kako si nas lahko kar pustil? Se zavedaš, da je agencija skoraj propadla, medtem ko te ni bilo!«

Ko je prišel do vrat, je imel občutek, da je sama stavba ponavljala ta zastrahujoč stavek. Ko je stopil skozi vhodna vrata, ni pristal zunaj, ampak se je znova pojavil v kuhinji. Pred njim so sedeli oče, mama in brat. Spet je podoživel trenutek, ko mu je oče pokazal sedež nasproti svojega. Brez oklevanja je Jure sedel, očetu je pogledal v oči. V njih ni videl jeze, videl je ... Nič. Njegove oči so bile prazne. Ni hotel gledati njegovih oči, zato je pogledal mamo. Tudi njene oči so bile prazne. Začel je zmajati z glavo. »Nekaj ni prav!« Obrnil je glavo, da bi našel podporo pri Maticu. Brat ga je gledal nazaj in Jure je le v njegovih očeh zagledal obup. Hotel ga je prijeti za ramo in ga odvleči s sabo, da skupaj pobegneta. Ni dosegel njegove rame. Stresel je glavo, da se zbistri in potem je ugotovil, da gleda samega sebe v ogledalu. Nekaj časa je strmel v kopijo sebe, potem pa se je v ogledalu začel spreminjati. Njegova koža se je posušila, oči so postale velike in izbuljene, koža je porumenela ... Kmalu ni več zrl vase, gledal si je iz oči v oči s svojim truplom.

Prebudil se je. Pogledal je na uro in ugotovil, da je spal komaj deset minut. Ulegel se je nazaj in poskušal spet zaspati, čeprav se je zavedal, da ne bo več zaspal. Obrnil se je na desni bok in sam sebi rekel: »Za boga, 17 jih štejem in sem kaznovan, ker sem prišel prepozno domov ...« Prepričeval se je, da je zaradi kazni nespečen, vendar so ga v resnici motile tiste more. Bil je tiste vrste človek, ki je verjel, da imajo vse sanje in nočne more pomen. Okoli pol dveh se je odločil, da bo šel v knjižnico in prebral eno tistih knjig, v katerih piše, kaj pomenijo različne stvari, ki jih vidiš v sanjah. Vendar edina bližnja knjižnica je bila šolska knjižnica v Matičevi šoli. Ker je bila tudi edina v mestu, je bila ob sobotah odprta za širšo javnost. Bila pa je nedelja in Jure, ki je bil drugače zelo potrpežljiva oseba, ni mogel čakati. Zavedal se je, da je neumno, a je globoko v sebi vedel, da so bile te nočne more res pomembne. Tako dolgo je razmišljal o tem, da je naposled le zaspal. Tokrat ni imel ne sanj ne more. Zaprl je oči in zaspal. Zbudil se je zgodaj zjutraj. Danes ni imel šole, zato je nameraval cel dan preživeti doma. Nočno štorijo je že pozabil, tudi svoj načrt je že pozabil. Matic, mama in oče so že odšli, zato je bil sam doma. »Kaj pa zdaj? Kaj pa zdaj? Kaj pa zdaj ...« Najprej se je spomnil, da bi lahko gledal televizijo. Prižgal je televizijo, na programu so bila jutranja poročila. Že pred osmo zjutraj je bila na avtocesti nesreča. Nekaj časa je Jure spremljal novice, potem pa se napotil v kuhinjo poiskat časopis, v katerem je bil zapisan televizijski program. Namesto časopisa je našel sporočilo od mame, na katerem je pisalo 'Pogrej si čaj, za zajtrk si naredi sendvič. Lep dan ti želim, mama.' Pristavil je čaj in spet začel iskati časopis. Ko ga je našel, se je usedel za mizo in pogledal spored. Čez pol ure je bila na sporedu ponovitev grozljivke Tisto. Vse mu je prišlo nazaj v spomin: nočne more, svojega načrta, trupla, knjige ... Za trenutek se mu je zazdelo, da je zaslišal tisti zastrahujoč stavek »Kje si bil? Zakaj nisi nič sporočil? Kako si nas lahko kar pustil? Se zavedaš, da je agencija skoraj propadla, medtem ko te ni bilo!«, zmrazilo ga je in za trenutek se je izgubil v dnevnih sanjah. Sedanjosti se je zavedel šele, ko je čaj zavrel in zapiskal. Vodne kapljice so skakale na vse strani. Jure je z enim poskokom prišel do štedilnika na plin in ga izklopil. S čajem v roki je šel nazaj pred televizijo. Ni se dejansko zavedal, kaj je gledal. Tiho je srkal čaj in prazno gledal v televizijo, medtem ko je v resnici razmišljal o svojem ponovno najdenem načrtu. Kasneje je pristal za svojim računalnikom, še vedno je srkal isto skodelico čaja in v ozadju poslušal 'Stephen Kingovo Tisto'. Ostalo mu je le še malo čaja, ki ga je popil na dušek, da ga je zapeklo navzdol po grlu. Zbistril se je in pogledal na velikanski monitor pred sabo. Zavedel se je, da je poslal sporočilo svojemu partnerju Janu. Prebral je sporočilo, napisal mu je, da ga naslednji mesec ne bo na izmeno pri agenciji. Jure je še malo počakal, misleč, da mu bo prijatelj kmalu odpisal. Minila je minuta, pet minut, deset ... Ni bilo odgovora. Ker mu prijatelj ni odpisal, je vstal in hotel oditi. Kot bi bil v filmu, mu je prijatelj odpisal v trenutku, ko je zapustil sobo. Bilo je precej pomembno sporočilo.

Jure se je usedel pred televizijo in nekaj časa prestavljal programe. Ker ni našel ničesar pametnega, je na koncu gledal ' Tisto', pa ne da bi bilo to kaj bolj pametno. Čez kakšno uro, ko je bil film že pri koncu, je bil prekinjen zaradi nujnih novic. Čez sobo je zadonel močan glas poročevalca:

»Program prekinjamo zaradi nujnih novic. Pred desetimi minutami so prebivalci srednje velikega vasi Majšperk, nedaleč stran od Maribora, opazili dim, ki je izhajal iz bljižnega gozda. Gasilci so na kraj nesreče prispeli pred petimi minutami in ocenili, da je do zdaj zgorelo pribljižno 50 hektarjev gozda. Na ekranu so pokazli zračni posnetek gorečega gozda. Gasilci so morali poklicati na pomoč še nekatere druge postaje, saj sami niso zmogli ukrotiti požara. Besedo predajam naši novinarki na kraju nesreče Marica Medenovšek. Marica?«

Na ekranu se je pojavila ženska novinarka, v ozadju je bilo parkirišče, kjer je pred dvema nočema bil parkiran star, temnomoder klio.

»Hvala, Jože ... Kot vidite za mano, so pravkar prispele okrepitve gasilcem, ki so že med potjo naredili načrt za obvladovanje požara. O njem nam bo več povedal vodja Matevž Žitnik, ki je sestavil načrt. Pozdravljeni, vodja Žitnik. Bi nam lahko zaupali svoj načrt?«

»Seveda. Gozd je iz dveh strani obkrožen s cesto, z ene s travnikom in iz zadnje z reko Dravinjo. Naš načrt je preprečiti širjenje požara iz prvih treh strani in ga počasi poriniti v Dravinjo.«

Grozljivka se je začela tako nenadno, da se je Jure ustrašil in skoraj padel s sedežne. Taisti gozd, ki je gorel, je skrival objekt S.A.G.! Jure se ni mogel dovolj načuditi. Očitno je požar središče skrivne agencije. Stekel je na podstrešje, oblekel svojo službeno opravo, ki je bila na nekaterih mestih še blatna. Potem je hitro stopil v sobo z računalnikom, da bi vzel službene napravice, in zagleda, da je pred eno uro dobil sporočilo od sodelavca Jana, ki je klical na pomoč. Hitro se je stegnil v bratovo sobo in izmaknil knjižnično izkaznico, če bi imel slučajno čas, da skoči do knjižnice. S svojo največjo hitrostjo je skočil do vhodnih vrat in se skoraj zaletel v očeta.

»Nehaj! Nisem več otrok!« Jure se je spomnil svoje sinočne debate. »Sedemnajst sem! Sam lahko odločam zase!«

Tokrat je oče ostal brez besed. Nerodno se mu je umaknil in ga spustil ven. Jure je vzel ključe svojega rdečega mopeda in se odpeljal proti velikemu sivemu oblaku, ki se je dvigoval visoko v nebo. Ni vedel, kaj bi si mislil. Njegovo življensko delo je bilo ogroženo, prav tako več sto življenj. Njegovih prijateljev in sodelavcev! Z največjo hitrostjo, ki jo premore tomos, je hitel po glavni cesti. Ni se zmenil za prometne znake, tako ali tako ni bilo nikogar na cesti. Vedel je, da po običajni poti ne bo imel dostopa do S.A.G.-ovega glavnega objekta. Poznal pa je še eno, bolj nevarno pot. Pot po Dravinji! Takoj za mostom, ki povezuje Majšperk, je moral zaviti ostro desno. Čisto po robu brega, da ne bi padel v trnje, je peljal ob strugi Dravinje. Čez kakšno minuto je dosegel rob ognjenega obroča. Tam je Dravinja tekla po nizkem kanjonu. Globlje kot je šel, močnejši je bil vonj po zažganem. Kmalu so iz roba kanjona začela padati zažgana debla. TRESK! Zasmojen hlod je padel tik za njim. TRESK! Komaj se je izognil veji, ki je priletela mimo njegove glave. TRESK! Deblo je padlo pred njega in ni imel časa, da bi se izognil. Sprednja guma se zataknila ob deblo in Jure je preko krmila padel v globok tolmun pred sabo. Isti trenutek je prišel na plan in se zopet potopil nazaj pod vodo. Za las se je izognil svojemu tomosu, ki je z vso težo poletel proti njemu. Ko je bila nevarnost mimo, je prišel na plan in se prepustil toku, da bi ga odneslo do S.A.G.-a. Zaradi vseh valov, ki so jih povzročali v vodo padajoči hlodi, je bil v parih minutah na zadnji strani objekta. Ko je priplaval na obalo, je ugotovil, kje se je požar začel. Vso vzhodno krilo objekta je bilo v zubljih. To je bilo zaporniško krilo. Stekel je proti stekleni stavbi, a ga je od zadaj nekaj udarilo v tilnik. »Jure?« Jure se je obrnil in pred sabo zagledal Jana. »Jan?« Ni se obiral, v trenutku je bil na nogah.

»Jaz sem kriv. Zmedel sem se in dva zapornika sta pobegnila. Eden velik in mišičast, drugi pa je bil deset centimetrov nižji in malce bolj napet. Ko sem se postavil na noge, me je tisti piroman napadel od zadaj in mi vzel ključe od celice. Čez pet minut je bilo vzhodno krilo celo v plamenih. Na neki točki so vsi pobegnili. Potrdili smo, da so vsi, razen piromana in tistih prvih dveh, umrli. Jure, jaz sem kriv!«

»Ne! Nekaj ni prav. Nihče ne mora – pa če še tako brihten – pobegniti iz teh celic. Nekdo jih je spustil!«

»Ti si jih spustil. Predvčerajšnjim si me pustil samega na izmeno. Dovolj pameten si, da bi lahko predvideval niz dogodkov! Delal si z njima, da si lahko zdaj požgal S.A.G.!«

Jure je naenkrat razumel zadnji del svojih mor. Bil je sam. Nikomur ni mogel zaupati. Pomignil je S.A.G.-ovim uradnikom, ki so stali bližje reki. Dva varnostnika sta se jima približala, da bi aretirala Jana. Pot jima je prekrižal košat in močan goreč hrast. Jan je izkoristil priložnost in zbil Jureta na tla. Jure je poskušal obdržati ravnotežje, vendar zamanj. Kolikor je bil dolg in širok je zletel po kamnitih tleh. Jan je zgrabil eno izmed hrastovih gorečih vej in z njo zamahnil proti Juretu. Ta se je umaknil. Jan je zamahnil še trikrat, vsakič bližje njegovemu obrazu. Varnostniki na drugi strani so iskali pot okoli. Jan je ugotovil, da je ujet. Odvrgel je vejo in skočil v Dravinjo. Nekaj varnostnikov je skočilo za njim, vendar brez uspeha. Jan je izginil za ovinkom in Jure je upal, da zavedno iz njegovega življenja.

[1] Stephen King's It je bila grozljiva mini serija, posneta po Stephen Kingovem romanu Tisto, iz zgodnjih devetdesetih let dvajsetega stoletja. Prvi del je bil predvajan 18. 11. 1990 in drugi del 20. 11. 1990. V glavni vlogi je bil Tim Curry.

Prolog