Glasovalna številka: PR105

Mia Domanjko

GOSPA V ZELENEM IN GOSPOD V ČRNEM

OŠ Kidričevo

 

V majhnem mestecu je bila nekoč velika soseska. Bila je skrivnostna. Obdajali so jo hribi in manjše doline. V eni izmed dolin je stala stara razpadajoča hiška. Nad njo so se nabirali temni oblaki in iz njih so kapljale kapljice kislega dežja. Ob hiški je stal ribnik, v katerem bi naj bile zlate ribice. A je od njih ostala le njihova hrbtenica. Voda je bila vsa črna od umazanije. »V hiši bi naj strašilo,« so se pogovarjali prebivalci majhnega mesteca.

 

Začela so se hladna jutra. Bila so vsa zamegljena. Vsi meščani so se zaprli v svoje hiše in ostali v njih, dokler to ni minilo. Iz stare razpadajoče hiše pa se je v megli videlo, kako je nekdo odprl vrata, kako je nekdo stopil le z eno nogo na prag in nato še z drugo. Kmalu se je zatem videla črna postava močnejše ženske v raztrganem močvirsko zelenem krilu. Na vso moč je zakričala: »Henrik, pridi že, dan je čudovit! Megla sije!« Nato je stopil iz srhljive hiše majhen debel mož. Manjši je bil od gospe z zelenim krilom. Gospod in gospa sta gledala nad svojo streho. Eden od njiju je s palico zamahnil tja gor. Daleč iz megle se je slišalo: »A bo kaj, nekam borno kaplja ta dež? Vaščani so ju gledali skozi okno in si mislili, kako lahko tako živita. Bilo jim je hudo zanju.

 

Naslednje jutro se je zgodba ponovila. Meščani so spet samo gledali, mislili so si, da  sta kljub videzu morda prijazna. Še naprej so ju gledali in potem sta jih zagledala. Ampak gospe to ni dalo miru, pa so zbrani poslušali njeno izjavo: »Kaj pa tako zijate, vi nagnusni majhni črvi!?« Za njo se je slišalo: »Helena, pusti jih pri miru.« Helena pa Henriku ni prizanesla in mu je povedala: »Če me še enkrat takole prekineš, ti odrežem prst, tokrat bom usmiljena.«

 

V prvi vrsti mesteca je stala svetlo rumena hiša. V njej je živela vohunka vseh vohunk, gospa Pohlep. Že njen priimek pove, da je bila pohlepna. Pohlepna je bila prav po vsem. »To sta torej ta dva, gospod Henrik in gospa Helena. Že leta ju nisem videla. Videti sta enaka kot takrat, le Helena je zamenjala svoje krilo.«

 

Tisti dan je bila v mestu smrtna tišina. Ljudje so bili prestrašeni. Niso hoteli, da bi ju še kdaj videli. Verjamem, da je gospa Pohlep dobro razmišljala. Prebrala je vse knjige o najrazličnejših zakonih mest. A le ena ji je ugajala. Prebrala je, da se ljudje mesta lahko pritožijo svojemu županu. Gospa Pohlep je zato močno vzkliknila: »Bingo!«  Bila je zelo vesela.

Novica se je takoj razvedela po celotnem mestu. Ljudje so se začeli zbirati pred županovo hišo. Ko je gospod župan stopil na prag, je gospa Pohlep začela govoriti: »Gospod župan, tako ne moremo več živeti, ta neumna grozna človeka sta nam zagrenila življenje.« Župan je vprašal: »Kdo pa? Kdo vam je zagrenil življenje?« Pa je začela neka gospa, ime ji je bilo Mojca, in je rekla takole: »Saj poznate Heleno in Henrika. Ta črna grozna človeka.« Župan jo je gledal in rekel: »Ja, poznam.«

 

Vsi meščani so bili v svojih hiškah in razmišljali ter bili jezni na župana, ker ni nič ukrenil. Naslednja dva dneva nista bila od muh. Vsi so postali leni in zamorjeni. Prav zaradi teh dveh brezskrbnežev. A le ena oseba je bila pokonci, kot še nikoli. A lahko uganete kdo? Seveda, to je bila gospa Pohlep.  Njeni možgani so delali kot še nikoli. Nato pa je ideja prišla na plan. Kar sama je šla do župana in mu povedala svoje. Takole je bilo: »Če ne boste ukrepali vi, ju bomo sami izgnali iz mesta!« Nato se je župan  močno razjezil in rekel strogo: «Vi pa že ne boste nagnali moje mame in očeta. Čeprav sta stroga do vas, sta prijetna človeka!« Gospa pohlep je bila šokirana nad to njegovo izjavo.

 

Novica se je takoj razširila po celotnem mestecu. Meščani so bili jezni, presenečeni in o županu so se širile grde novice. Potem pa se je naenkrat, medtem ko so vsi opravljali svoja opravil, zaslišalo, da jih župan vse kliče na glavni trg. Bili so prestrašeni in radovedni,  kaj se je zgodilo. Vsi so se po slabih desetih minutah zbrali.

 Na odru sta jih pričakala gospa v Zelenem in gospod v Črnem. Ja, prav sklepate, to sta bila HENRIK in HELENA. Helena se je vsem opravičila za grde in neprijazne besede. Tudi Henrik se je iz čudnega razloga krivde opravičil. Tako so zdaj vsi skupaj živeli v sožitju.