Glasovalna številka: PR106

Tija Tamše

GOSPODAR VOLKOV

OŠ Kidričevo

 

PRIPET NA VRV

Tiho in nepremično je Mars kot kip tam na Zlati pečini stal in opazoval sončni zahod. Trenutek je bil popoln, dokler ni nekaj zaslišal. Počilo in zašumelo je listje. Bil je Jakec. On je pastir in Mars njegov pastirski pes. »Pridi ti, potepuh! Spet si zbežal s paše,« je rekel. Mars je z žalostnimi koraki prišel do fanta. Izza pasu je Jakec povlekel nagobčnik. In sta šla.  Ob poti se je Mars ustavil ter opazoval zahod. V trdi temi sta se vrnila na domačo kmetijo. Ko pa sta vstopila v hišo, se je iz kuhinje oglasil oče: «Kje pa sta bila tako dolgo?« »Opazovala sva sončni zahod,« je rekel Jakec. Mars je danes za kazen moral spati zunaj.

 

NOVO KARDELO

Bilo je jutro. Jakec je stopil do pasje ute. Z Marsom sta šla v hišo. Na obisku je bil sosed, dober lovec. »Včeraj sem malo lovil okoli starega zapuščenega volčjega brloga. A imel je nove prebivalce. Prav tako močnega vodjo. Ugriz imam za dokaz.« Danes je Jakec raje ostal na kmetiji.  In Mars je spet moral spati v uti.

 

KLIC NARAVE

Bilo je toplo jutro. Sredi poletja. Jutranja meglica je že izginila. Modre gore so se lepo videle. Jakec je Marsu prinesel hrano. Snel mu je nagobčnik. Pod glavo pa potisnil skledo, polno hrane. Iz iglastega gozda se zaslišal čuden klic. Mars je sunkovito pogledal proti gozdu. Vstal je. Zagnal se je v beg. Lahkotno je preskočil ograjo ter izginil v gozdu. Tekel je kot še nikoli. Narava je letela mimo njega kot za stavo. Ustavil se je v blatni luži.

Razgledal se je po novi pokrajini. Tam je bil tisti brlog.

A pred njim vodilni volk in volkulja s tremi mladiči.

 

NEVARNOST IN NOVI VODJA

Mars je videl, da ne spada sem. Odšel je. A ko je naredil par korakov, se je začela bližati nevarnost. Bil je medved. Prav radoveden. Volkovi so se skrili v brlog. Medved je pogledal v vhod. Mars je pritekel in medveda ugriznil za vrat. Mlad medved je zatarnal in odšel. Iz brloga so prišli vodilni, mladiči, volkulja in še trije volkovi. Mars je prestrašen raje odšel. A so mu sledili. Mars se je počutil kot vodja.

Torej: vroče poletje, veliko možnosti za požare. In so tudi bili. Mars in volkovi so lovili, saj je zavladala lakota. A v bližini so ropotali vozovi. Cela vas je šla gasit požare. Hrup je preplašil živali in zato volkovi niso imeli kaj za pod zob.

 

ČRNI SVET

Na enem izmed vozov je bil Jakec. Prispeli so na  cilj. Tam je vse gorelo. Dim se je vil pri brlogu. Mars je raje pohitel nazaj. Neka ognjena veja je padla na brlog. Eden izmed mladičev, ki so ga tamkajšnji ljudje klicali Šapko, je zaradi tega pobegnil. Mars je prihitel k brlogu, a je opazil, da sta le dva mladiča. Brez drugih je šel iskat izgubljenčka. Našel ga je ujetega pod vejo. Prijel ga je za vrat in odhitel. Točno je vedel, kam lahko gresta.

 

SPET V UJETNIŠTVU

Na robu te strani gozda, kjer je  gorelo, je bila reka, imenovana Misi, ki je ločevala eno stran gozda od druge. Mars in Šapko sta prečkala reko in na tej strani je bil gozd čudovit. Zelena trava, šumeči potočki … Sonce je zahajalo. Mars in Šapko sta se nastanila na jaslih. Bilo je jutro. A živalic že zdavnaj ni bilo več. Iskala sta nov dom.

Pa nista bila sama. Zasledoval ju je krivolovec Tom Wilson. Vsepovsod je nastavil pasti. Naenkrat se je Šapko ujel v medvedjo past. Mars je zaskrbljujoče gledal.

Tom pa je prijel kamen in ga zalučal v Marsovo glavo. Opotekel se je in se zgrudil po tleh. Toma in Marsa ni bilo več. Šapko se je nekako rešil. Jakec je s konjem Vetrom jahal in opazoval okolico. Naenkrat je našel Šapka, ga zavil v rutko in šel.

 

 SPET DOMOV

V  vasi so imeli letno tržnico in dražbo živali. Prodajali so lončene izdelke, rabljeno pohištvo in še mnogo stvari iz celega sveta. Jakec je popoldne šel na tržnico, ko je zaslišal glas: «Kdo kupi avstralskega ovčarja vrsta barve tricolor red, po ugodni ceni?!« Jakec je stekel do dražitelja,  a je ta rekel, da so go takoj prodali. Jakec je žalosten odšel domov. Ko pa je prišel…

Mars je bil in mahal z repom in čakal pri vratih. Prišel je oče in rekel: «Videl sem te, kako si potrt, ker je Mars odšel in zato sem ga kupil na tržnici!«

Tako so minevali tedni. Ampak Jakec je opazil, da Mars in Šapko nimata več nobene volje. Pogrešala sta naravo. In nekega jutra je Jakec očetu rekel: «Pogrešala sta naravo, zato sem jima pustil odprta vrata in šla sta svojo pot.«