Glasovalna številka: PR107

Neja Majcenovič

JEŽEK Z IMENOM NELI

OŠ Kidričevo

 

Pozdravljeni!

Rada bi samo povedala bistvo, zato bom kratka.

Te knjige nisem napisala zato, da bi lagala in si izmišljevala vsebino. Knjigo sem napisala zato, ker bi ljudem rada odprla oči, kako se je treba obnašati do živali, jih imeti rad in jih razumeti. S to knjigo želim svetu povedati, da izguba zelo boli, a se je treba pobrati. Kdo pravi, da si nekoga pozabil, če ne misliš nanj in se ob lepih spominih nasmejiš? In kdo pravi, da ga nimaš več rad, če nanj ne misliš preveč? Kdo? Tudi če nanj ne misliš ves čas, če se vedno ob misli nanj ne zjočeš, še ne pomeni, da si ga pozabil, saj je on še vedno v tvojem srcu. Upam, da mladim odprem oči, da ugotovijo, da živali ne smeš zavreči, ampak jih moraš preprosto imeti rad.

 Lep pozdrav

Neja Majcenovič

 

1. DEL

Bili so dolgi božični dnevi, čas veselja, zabave in radosti. S sestrico nisva mogli spati, pa ne kar tako, spati nisva mogli, ker sva ugotovili, da se je rodilo najino prvo pravo veselje, najino vse. Prepričana sem, da mislite, da sva dobili kakšno darilo, ki sva si ga želeli, ampak ne, dobili sva najino prvo žival. Gotovo mislite, da sva dobili kakšnega psa, mačko … Ampak ne, najina prva žival je bila  posebna, neverjetna, čarobna. Najina prva žival je bila ježek.

Par dni pred božičem je bil v naši hiši pravi kaos. S sestrico sva se prepirali noč in dan, saj sva hoteli ježku izbrati ime. Kmalu v sobo stopi oče in reče, da ima za našo »ježiko« izbrano ime. Ker nama je ime Neja in Lina, je vzel prvi dve črki najinih imen in sestavil ime NELI. S tem imenom smo se strinjali, saj nam je bilo vsem všeč. In tako je bilo naši  »ježiki« ime Neli.

Minevali so dnevi in kmalu je napočil 25. december. Na ta dan smo se peljali v Celje po našo novo žival - Neli. Ko sva s sestrico prvič zagledali Neli, so se nama zasvetile oči. Bila je tako lepa, tako posebna. Njen trebušček je bil zelo lep in sijoč, njene oči pa črne in posebne. Bila je najlepša žival, kar sem jih videla do takrat. Bila je tako pridna, vesela, zanimiva …

S sestrico  sva se z Neli veliko igrali in zabavali. Hoteli sva biti ves čas z njo, čeprav to ni bilo mogoče. Čez vikend nama je bilo to omogočeno, čez teden pa sva morali hoditi v vrtec, saj so starši hodili v službo. Lepo bi bilo, če bi to veselje trajalo dlje časa, a žal ni. Po enem tednu Neli več nisva redno nosili ven, tudi njenega kolesa, na katerem je gonila, nisva redno čistili. Hrano ji je dajala mami, ati pa ji je čistil terarij. A jaz Neli nisem zavrgla, vsakič, ko sem se zbudila, sem pogledala, ali je Neli dobro. Vsakič ko je snežilo, deževalo, bliskalo, sem jo vzela k sebi, jo pogrela z odejico in jo čuvala, da je ni bilo strah. Z atijem sva večkrat šla v trgovino z živalmi in ji kupila črve - mokarje, katere je imela najraje.

 Tako je potekalo leto in kmalu je bil čas za poletne počitnice. Med poletnimi počitnicami smo z družino odhajali na morje. Neli nismo mogli vzeti s seboj, zato jo je bilo treba dati v varstvo, saj sama ni mogla ostati doma. Tako smo poklicali babico in jo prosili, če bi imela Neli, medtem ko bomo mi na dopustu. Babi se je seveda strinjala, saj ji je Neli bila všeč.

In tako je minevalo leto za letom.

 

2. DEL

Neko poletje, ko se vrnemo z morja, pa z mojo Neli nekaj ni bilo v redu. Iz očesa ji je tekel gnoj. Seveda jo takoj odpeljemo k živinozdravniku. Izkaže se, da ima samo vneto oko, zato dobi tri injekcije  zdravila. Tako smo jo k živinozdravniku vozili tri dni.

 A ni minilo dosti časa, ko moji »Nelči« spet začne teči gnoj. Tokrat iz drugega očesa, na katerem je imela nekakšno bulico, za katero še zdaj ne vedo, zakaj se je pojavila. Spet obiščemo živinozdravnika in Neli spet dobi injekcije. Kmalu se je vsa ta stvar z vnetim očesom umirila. Neli je medtem šla na operacijo, da so ji bulico odstranili. Ne moram opisati, kako me je bilo strah zanjo in koliko vprašanj sem si zastavljala. Bo Neli preživela? Kaj ta bulica sploh je? A je ta reč nevarna?.. Taka in še drugačna vprašanja so nastajala v moji glavi. Na srečo je operacija uspela in Neli je bila spet dobro. A žal še tu ni bil konec bolečine za Neli.  Čeprav smo zanjo lepo skrbeli, usoda tega ni dopustila.

 

3. DEL

Minevali so dnevi in kmalu se Neli spet ognoji oko. Kmalu se ji zagnojijo še usta in zato spet obiščemo živinozdravnika. Neli je bila spet na injekcijah in tabletah. Prenehala je tudi jesti brikete, zato smo ji začeli kupovati konzerve, a čez nekaj mesecev tudi teh več ni mogla jesti. Ni mogla normalno piti vode, zato smo jo morali ponovno odpeljati k živinozdravniku. Ta ji je hotel ponovno dati zdravila v obliki injekcije, a se je mami razjezila. Zahtevala je, da pošljejo našo Neli na slikaje zob in ji nekako pomagajo, da bo lažje jedla in pila. Seveda so bili zdravniki dobrega srca, saj jih je Neli zadnjih par mesecev redno obiskovala, zato so jo tudi vzljubili.

Tako je moja Neli že drugi dan odšla na slikanje. V šoli me je cel dan skrbelo, kako je z njo. Ker v šolo nosim telefon, sem ga tudi tokrat imela in poklicala mami, kako je. Povedala mi je, da z Neli ni dobro in naj hitro pridem domov. Ko sem prišla, smo se posedli na sedežno garnituro in takrat je prišla resnica na dan. NELI IMA TUMOR. Zdravnik je mamici povedal, da Neli ni ostalo veliko časa, le par dni. To me je povsem sesulo. Misel na to, da bom mojo »Nelčo« videla še samo par dni, me je strla in spravila na tla. Nisem se mogla niti se nisem hotela sprijazniti s tem. Moja mala pikica, mojo malo sončece bo z mano ostalo le še nekaj dni, potem pa umrlo! Ta kruta resnica me je jezila in razžalostila obenem. Tiho sem opazovala Neli, kako je trpela. Tisti dan je bila kamera na telefonu ves čas vklopljena. Hotela sem posneti čim več slik moje Neli. Vedela sem, da bi se morala učiti, saj smo drugi dan pisali pisni preizkus znanja, ampak mi enostavno ni šlo. Preveč me je pekla vest.  Ves dan sem bila z njo, se z njo igrala, jo božala  …  Ura je bila deset zvečer, ko sem končno v solzah zaspala.

 

4. DEL

Bila je sreda, 13. 11. 2019. Ko sem se zjutraj zbudila, se mi še sanjalo ni, da ta dan zadnjič  vidim Neli. Zgodaj zjutraj sem odšla v šolo, saj sem imela pouk. Domov sem prišla okoli treh popoldan. Takrat se je začel drugi del moje nočne more. Atiju in mamici je živinozdravnik povedal, da moja Neli zelo trpi, saj se ji je tumor razvil znotraj grla in ga ne morejo odstraniti. Povedal je še, da jo samo mučimo in da lahko sama v teh mukah tudi umre, zato sta se mami in ati odločila, da jo bomo odpeljali na uspavalno injekcijo, da revica več ne trpi. Tako sta odšla v trgovino in kupila zanjo majhno krsto, ki smo jo skupaj okrasili. Ko sem takrat gledala Neli, kako je trpela in kako jo je moralo boleti … Iz oči so ji tekle solze žalosti in bolečine, od nje pa niti piska.  Okoli 17.20 smo jo odpeljali, da jo uspavajo. Čeprav me je bolelo in sem zelo trpela, sem vedela, da je to v njeno dobro in da bo zanjo tako lažje in boljše. Tako je moja Neli ob približno 17.40 umrla.  V njen spomin smo jo pokopali, dedi pa ji je naredil spomenik iz lesa. Takrat sem se odločila, da napišem, kaj bi nam ona dejala, če bi lahko. Gre pa tako:

Adijo. Odšla sem tiho, a sem z vsemi. Nisem vas zapustila, čeprav se vam tako zdi. Neja in Lina - bili sta mi kot sestri, Branko in Petra - vidva kot mama in oče. Ne jokati. Ostanite močni. Rada vas imam in samo to šteje.  Se ne poslavljam, z vami sem in to si zapomnite.

Neli

 

Naslednji dan nisem šla v šolo. Ker sem moji najboljši prijateljici napisala sporočilo, da je Neli umrla, me je skupaj s sošolkama poklicala in vprašala, kako sem. Vedela sem, da jim pomenim veliko in da jim ni vseeno, če trpim. To me je razveselilo. Čeprav sem takrat zelo trpela, sem vedela, da vsaj NELI več ne trpi in da počiva v miru ter želi, da sem srečna.