Glasovalna številka: PR108

Rozalija Lia Muršec

SKUPAJ PREMAGAVA VSE

OŠ Kidričevo

 

Zaprla sem oči in pustila, da so mi  solze stekle po obrazu. Takrat sem lebdela. Praznina v meni je bila prevelika, hotela me je potegniti vase, jaz pa sem se ji vztrajno izmikala. Odkar je Jim odšel, je v meni praznina, sploh si več ne predstavljam življenja, brez njega sem nič. »Emilly, s tem si mi zapičila nož v srce, nikoli ti ne bom oprostil, da si spala z Jackom. To te bo vedno zaznamovalo.«

 In je odšel za vedno.

 Jočem od bolečine, ki jo je zapustil Jimmy. Bil je moj najboljši prijatelj, odkar sva shodila. Vse sva počela skupaj, skupaj sva šla prvič v šolo, sama na izlet, vse sva poskusila skupaj; če je padel eden, je padel tudi drugi. Zdaj pa je vsega konec, samo zaradi nekega neumnega Jacka, ki me je na neki neumni zabavi napil in me spravil v posteljo. Najslabše pa je to, da je bil v sobi Jim in vse  videl. Za nič od tega sploh ne bi vedela, če mi ne bi povedal Jim, vendar ne razumem, zakaj je odšel. Še naprej jočem in samo upam, da se ne pojavi kdo iz šole ali celo kdo od staršev, ker bodo spet zagnali paniko. Želim si samo, da bi lahko čas prevrtela nazaj in se ne bi napila ali pa vsaj spala z Jimmyem namesto z nekom, ki ga skoraj sploh ne poznam.

 Vse to se je zgodilo v petek, danes pa je že nedelja in jutri nočem iti v šolo in spet srečati Jacka. Vendar moram v šolo, da vidim, ali bo Jim sploh prišel in ali se ni šel skrit v kak kot in na samem izničeval žalost. Sploh ne razumem, zakaj je kar odšel in me sploh ni poslušal, ko sem mu hotela vse pojasniti. Ničesar več ne razumem. In sem zaspala ...

 Budilka zvoni. Kdo si je izmislil te neumne budilke, zakaj nas ne pustijo spati? Joj, zdaj pa še šola! Oblekla bom obleko z rdečimi vrtnicami in močno upam, da me nihče ne bo opazil. Z mamo se peljem v šolo in gledam skozi okno, upam, da mama ne bo začela svojih pogovorov o tem, kako se počutim, kako je v šoli itd. Želim si samo, da se ta dan srečno konča. Izstopim iz avta. Vsi buljijo vame in si mislijo: »Poglej, prasico, z Jakeom se je v petek dala dol.« Počasi se premikam proti učilnici. Neeeeee, težave!!! Pred učilnico so Jake in družba. Kaj naj naredim?!?!? Em, umiri se, samo dihaj in bodi kul. Še počasneje se vlečem k učilnici in ravno, ko stopim v razred, se zgodi ... Jake!! Prime me za čop in me potegne k sebi. Na uho mi zašepeta: »Dobra si v postelji! Aja, pa P. S., dobra pička.« Kreten! Misli, da sem zaljubljena vanj, vendar nisem, totalen kreten je in na smrt ga sovražim. Usedem se na klop zraven table. Manjka še petnajst minut do začetka pouka, ko se bo cel razred usul v učilnico. Pouk se je začel. Stara Lindsey je razlagala o gravitaciji in Newtonu. Totalen dolgčas. Naslednjo uro imamo kemijo ... Obup, sedim zraven Jakea. Odmor je, berem knjigo Viharni vrh. Nekdo mi je zaprl knjigo. Le kdo nima bolj zanimivega dela kot nadlegovati sošolke? To je seveda Jake. Vstanem in pograbim knjigo ter se odpravim, vendar me Jake zgrabi za rokav. Mi je res treba tega??!??! »Kam tako hitiš? Me nisi vesela?« se mi reži Jake. »Nimaš nič pametnejšega kot to, da me nadleguješ?« Ravnokar bom doživela živčni zlom in ga klofnila. »Oh, Emilly, kako si hladna, a greva v posteljo, da se malce ogreješ?« Sovražim ta njegov neumno zapeljiv in pretkan glas. Ne zdržim več: »Jake, pusti me pri miru, nič nimam s tabo; če si me pijano posilil, še ne pomeni, da gojim čustva do tebe ... V bistvu te samo še bolj sovražim, kot sem te že prej!! Odjebi!! Razumeš??« Začudeno me pogleda, vendar kljub temu ne spusti moje roke in kaj kmalu spremeni svoj izraz na obrazu v nesramno predrzen nasmešek. In spet začne s svojim obupnim namišljeno zapeljivim glasom: »Emi, od kod pa ti tako sovraštvo? Sem mislil, da sva zelooo dobra prijatelja. Pa ne se razburjati, že odhajam, ampak nisva še končala ... Se vidva zvečer v postelji!«

 Odšel je. Hvala bogu! Ne prenesem ga, zdaj misli, da je car, ker sem se dala dol z njim. Sovražiiim gaaaa!!!! Naj se scvre v pekluu!!

 Zvonec. Hitim v učilnico. Tiho sedem na svoje mesto. Jake že gleda proti meni ...

Zvonec. Pouka je končno konec. Zaradi Jakea sploh nisem opazila, ali je Jim v šoli. Mislim, da ga ni bilo. Grem domov. Zavlekla se bom v svojo sobo in naredila nalogo. Med hojo razmišljam o Jimmyju. Le zakaj ga ni bilo v šolo? Včeraj, ko je odšel, je bil še povsem zdrav, tako da dvomim, da je zbolel. Mislim, da bi ga morala obiskati. Jap, točno to, ne bom šla domov, ampak k njemu. Pozvonim pri vratih. Odpre mi njegova mama. Zgleda rahlo zaskrbljeno. »Živjo, Emilly! Dobro, da si se oglasila. Jimmy je že ves dan v sobi in noče govoriti z nikomer. Se lahko prosim pogovoriš z njim?« me je ogovorila. Prikimala sem in odšla gor. Iz Jimmyjeve sobe slišim tiho glasbo. Mislim, da bom kar sama vstopila.

 Odprla sem vrata in v trenutku se je obrnil stran. Stopim proti postelji, na kateri sedi. »Pojdi k Jakeu!« žalostno, a hkrati jezno zasika. Sedem k njemu. Na postelji ima škatlico za prvo pomoč. Grabi me panika. Pogledam njegove roke in celotno telo. Pa kaj za vraga je počel?! Levo zapestje ima povito. Počasi ga primem za roko, pogleda me, ne zdrži več. Popolnoma se je zlomil. Ne zmore več, da bi bil hladen z menoj.

 Objela sem ga in stisnil se je k meni kot otrok k materi. Dolgo tako sediva in pustiva, da naju močijo solze. Ko se je umiril, me je skorajda odrinil in se obrnil stran. Prijem ga za povito zapestje. Sunkoma obrne glavo in zasika: »Shit!« Pogleda me v oči in vprašala sem: »Zakaj? Zakaj uničuješ samega sebe?« Povesi pogled in reče: »Kako si lahko?« Vem, kam cilja. Odgovorila mu bom kot že neštetokrat prej: »Neumna zabava, alkohol, droge, cigarete. Napil me je in me odpeljal v sobo. Potem sem se slekla, več pa ne vem oziroma zdaj vem, ker si mi povedal. Če le ne bi spila alkohola, ki mi ga je dal. Vse bi bilo lepo po starem. Upam, da pri zavesti nikoli ne bom spala z njim. Raje umrem, kot pa trezna privolim v seks z njim. Jim, prosim, oprosti mi.«

 Povsem je na dnu in sanja se mi ne, zakaj dejansko govori z mano. »Vedno si bila moja najboljša prijateljica ... Imam te neskončno rad ... In enostavno sem zaljubljen vate. Em, ne znam živeti brez tebe. Preprosto ne gre. Ko sem te videl z Jakeom, s človekom, ki ga nikoli nisi marala, sem odšel v sobo in potem, ko sta prišla, ko si se brez pomisleka slekla ...« Pogleda navzdol, globoko vdihne in nadaljuje: »Srce se mi je razparalo na koščke. Nisem razumel, kako lahko to storiš, mislil sem, da si me hotela narediti ljubosumnega, ker si vedela, da si mi postajala všeč. Sploh ne vem, kaj naj ti rečem, ne vem, ali naj se smilim sam sebi, naj bom jezen nate? Pa saj sploh ne znam biti. Najraje bi odšel s tega sveta.«

Šokirana sem, nisem pričakovala takega odgovora, malo pa me je presenetil s tem, da je zaljubljen vame, tega sploh nisem pričakovala. Mislila sem, da je pač jezen, ker pač ... Ne vem. Sicer pa ... No ja, tudi on je meni malce všeč. Kaj razmišljaš, buča neumna, čas teče, ne moreš mu ničesar odgovoriti na to vprašanje, a on bi rad umrl, nekaj mu reci!! »Jimmy, ne, ne moreš kar zapustiti sveta, živi zame, tudi jaz si ne predstavljam življenja brez tebe, ne vem sploh, ali je to mogoče. Nikoli nisem pomislila, da bi bila kaj več kot najboljša prijatelja ... Zdaj, zdaj pa se mi vse bolj zdi, da sem si zmeraj lagala, da si ti samo moj najboljši prijatelj in da med nama ne more biti nič več.«

 Pogleda me, mi obriše solzo, se mi rahlo približa, mirno me gleda s svojimi sinje modrimi očmi, nato ... Nato me poljubi!! Končno ga lahko vprašam in pogledala sem njegovo roko: »Kaj si počel?!« Nisem prepričana, kako naj ga vprašam. Nekaj časa že molči in nekaj moram storiti. Počasi primem njegovo roko in začnem odvijati povoj. Odvila sem tri četrtine povoja. Prijel me je za roko, da bi me ustavil in reče: »Prosim, ne povej nikomur, bil sem razburjen in razočaran, nisem se čisto zavedal, kaj počnem. V trenutku mi je bilo žal ...«

 Odvijem povoj. Bil je precej prepojen s krvjo. Na njegovem zapestju je z nožem zapisano E+J. Ob tem najprej pomislim na Jakea, delno sem jezna in žalostna. »Kaj naj bi to pomenilo?« ga vprašam. Žalostno izreče: »Emilly in Jake.« »Nikoli ne bo Emilly in Jake, to bo vedno pomenilo Emilly in Jimmy. Že vnaprej si zapisal najino ljubezen v svojo kri,« ga popravim in ga nežno poljubim. »Vendar to ne pomeni, da to še lahko počneš! Razumeš?« Prikimal je in me objel. Kot bi se ustavil čas, kot da v njegovem objemu obpljujeva ves svet. Zakaj mora zmeraj nekaj prekiniti lepe trenutke? Zazvoni mi telefon. Mami je, gotovo jo skrbi, saj bi morala biti doma že pred dvajsetimi minutami. »Joj, joj, joj, mami bo huda! Doma bi morala biti že pred dvajsetimi minutami.«  Oglasim se. Mami je resnično zaskrbljena in ne vem, ali ne bo zahtevala celotne zgodbe, zakaj sem pri Jimmyu in ne doma.

 »Jim, domov moram, se vidiva jutri!« in res moram pohiteti. Razmišljam o Jimu. Sploh ne vem, kaj naj storim, če me jutri vidi, ko se bo Jake sukal okrog mene ... »F*** my life!« Mama me čaka pred vrati ... To ne pomeni nič dobrega, spuščali se bomo v vse nepomembne detajle. Pogorela sem!

»Živjo!« Pa ne bodi preveč osladna. Em! »Kje se potepaš, kaj če bi se ti kaj zgodilo!!! Drugič pokliči, ko se boš po šoli oglasila pri Jimmyu!« ni ravno zadovoljna. Hitro moram pobegniti v sobo. »Oprosti, pozabila sem. Danes Jim ni bil v šoli, pa sem šla pogledat, kako je z njim. Veliko naloge imam, v sobo grem.« Videti je zadovoljna z odgovorom: »Dobro, ob šestih bo večerja!«

Hitro planem po stopnicah in švignem v sobo. Lepo sem se izmazala. Lahko bi bilo dosti hujše. Sicer pa imam res kar nekaj naloge. Lotiti se moram vseh matematičnih računov na listu, ki ga je dala gdč. Plum. Matematični problemi, enačbe in podobne dolgočasne sestavljanke številk. Ah, še esej o ljubezni moram oddati. Nimam pojma, o čem naj pišem. O kakšni ljubezenski zgodbi, o definiciji … To je totalno brezveze, svoje ljubezenske zgodbe nimam, poznam pa le še kakšno iz knjige. Pa kaj sem naredila narobe, da me življenje tako sovraži???

Ubadam se z matematiko. Pojma nimam o ničemer, šolskega leta pa bo kmalu konec. Ne smem pozabiti na denar za zaključni izlet, ker mi bodo kmalu vse skupaj odpovedali in bom ostala v šoli. Sploh ne vem, kako lahko zraven vseh teh skrbi sploh še mislim na Jima.

 Nekdo je pozvonil, upam, da je Jim, saj se njemu vsaj malo sanja o matematiki in mi lahko pomaga. Mama je odprla. Slišala sem vrata, ne slišim pa nobenega govorjenja. Skoraj prepričana sem, da je Jim, saj nekdo trka na vrata moje sobe. “Ja?” Odprla sem vrata in kmalu bi me kap …

Oče že nekaj časa več ne živi z nama v Los Angelesu, pred sedmimi meseci se je odselil. Mama je bila čisto na tleh, ko je odšel. Jokala je dneve in noči skoraj pet mesecev. Zdaj pa se pred vrati moje sobe poljublja s St. Luigi's-jevim natakarjem. Pa kaj za vraga misli, da počne? Ali je to normalno, da pet mesecev deluješ, kot da ti je najmanj nekdo umrl in sploh ne veš, kaj naj sam s seboj, potem pa po mesecu in pol še kar običajnega obnašanja domov povabiš natakarja in se z njim poljubljaš pred vrati hčerkine sobe? Če se mene vpraša, je to popolno neumno in nerazumljivo. Sploh razume, da tudi zame očetov odhod ni ravno neka vsakdanja stvar in potrebujem nekaj časa, da se navadim? “Pa kaj za vraga se greš?!?!” O joj, zakuhala sem si težave.

 “Emilly, lepo se obnašaj! Pozdravi gosta in bodi lepo vljudna. To je Frank Stevens, moj zaročenec.” Mama je očitno postala popolna vlačuga. Zaročenec!!! “Se ti je čisto zmešalo, človeka sploh ne poznaš? Kako si lahko zaročena z njim, kdorkoli že to je!? “ Niti poskusila ne bom skriti jeze. Mamo je postalo obupno sram, zaradi mene: “Oprosti, običajno ni taka. ” Obrnila se je k meni: “Franka poznam zelo dobro in prosim te, da se malo umiriš in nehaš paničariti.” Zaloputnila sem z vrati, ne zmorem je več prenašati in nehaj paničariti, sploh ne paničarim, ne morem verjeti, da je to moja mama, ki se je pred manj kot letom dni ločila.

 Vzamem telefon in pokličem Jima. “Hej, se lahko dobiva?” Prosim, da lahko greva, nekam. Odgovori: “Ja, seveda! Kje se dobiva?” “Ne vem, kjerkoli, samo proč od tukaj …” Res nočem, da tudi on vidi mojo mamo s tem neumnežem. “Prav, pridem pote,” mi zapoje v odgovor in takoj prekine.

Sedim za klavirjem in poskušam napisati melodijo. Pri vratih pozvoni. S svetlobno hitrostjo stečem navzdol in odprem vrata. Jim je … In ima šopek rož!

Sprehajava se po nasipu. Reka tiho šumi, ptice na vejah dreves veselo prepevajo, popolno je in lahko pozabim na mamo. Jim je ob meni in zdaj so vsi ostali nepomembni. Greva proti parku. Tam običajno ni veliko ljudi. Tudi zdaj se igra le nekaj otrok. "Boš sladoled?" Jim prekine tišino. "Seveda, zakaj pa ne?“ Naročiva čokolado in višnjo. Ta je letošnji "hit" poletja. Sedeva na gugalnici. Nasmihava se drug drugemu. Ko pojeva sladoled, vstaneva in greva k vodi. Jim me vpraša: "No, zakaj si želela takoj od doma?" "Nisem … Od kod ti ta ideja?" Kako lahko vse ve?!? "Videl sem te, živčna si bila in nisi želela, da bi srečal tvojo mamo. No, torej?" Radovednež. Bi mu povedala, da je moja mama vlačuga? Nimam si kaj izmisliti. "Nič takega." "Okej." Očitno ga ne zanima tako zelo. Nemo sediva in gledava vodo. Popoldan hitro postane večer in odpraviva se domov.

Z Jimom hodiva proti šoli. Pred vhodom vidim Jakea. Jima primem za roko. Greva mimo njega in videti je presenečen. Imamo matematiko. Nimam naloge ... Ups! Ura se neskončno vleče. Razumem pa nič. Potem je biologija. Sedim zraven Jakea in sošolke. Biologija mi je všeč, saj mi je vse jasno. Moti pa me Jake. Prvič, ničesar ne razume, drugič, nadleguje me  z vprašanji: »Kaj pa je med vama z Jimmyem?« Ignoriram ga. Vendar ne pomaga. »No, a ti je muca jezička popapala? Od kdaj se držita za roke?« »Tiho bodi.« Učimo se o prenašanju genov. »Najprej se daš dol z mano, potem mi rečeš, da me sovražiš in zdaj se držiš za roke s tem čudakom. Tudi drugi imamo čustva!« Ne bo nehal ... »Jim ni čudak in brigajo me tvoja čustva.« Ne bom več poslušala tega. »Gospa učiteljica, se lahko presedem? Jake me moti.« »Seveda, Emilly, Jake, utihni, prosim!« Najboljša učiteljica. Biologija hitro mine, imam še samo športno vzgojo in angleščino. Potem greva z Jimom domov. Športna ura je dolgočasna, angleščina pa še bolj. Končno lahko grem domov.

Jim: »Kaj je bilo pri biologiji?« »Nič, Jake je govoril in me nekaj spraševal,« odgovorim. Jim me čudno gleda in vem, da mi ne verjame. »Nehaj!« Poljubim ga. Greva vsak v svojo smer.

Teden hitro mine. Jake me raje pusti pri miru. Svetujem mu, da tako tudi ostane, ker znam brcati!

 Naslednji petek greva z Jimmyem v kino. Gledat greva nek triler. Z mamo se ne pogovarjam, mislim, da se me tudi ona izogiba. Tisti Frank je večkrat pri nas. Jimu še nisem ničesar povedala. Ko bo čas, bo izvedel. Sploh nočem razmišljati o njiju, kar na bruhanje mi gre, ko pomislim, kakšna je moja mama.

Sreda je. Še dva dneva. Sediva na zidu ob šolskem stopnišču. Jim je »na telefonu«. Sovražim to, ker mi ne posveča nobene pozornosti. Jake gre iz šole. Ustavi se pred nama: »A je telefon pomembnejši od punce?« Jim pogleda navzgor. Ni ravno zadovoljen. To bo še zanimivo ... »Prosim?« Jim se noče prepirati. Ampak za Jakea mislim ravno nasprotno. »Če je telefon pomembnejši od punce?« »Pusti naju pri miru!« Jim ga zares sovraži. »In kaj potem, če vaju ne bom?« Jakeu se dogaja. Jim pa izgublja potrpljenje. Vstal je. To je prav smešno. Jim je skoraj za celo glavo višji od Jakea. In še vedno noče prepira. »Potem pa naju boš prisiljen pustiti.«

 Prime me za roko in odideva. Ne govoriva. To me žalosti. Vem, da Jim ni v redu, ampak ne upam se pogovarjati. »Greva še v park?« Ne smeva se  raziti v tišini. »Okej.« Skromen odgovor. Sediva ne gugalnicah. Še vedno nič ne reče. Ne morem več. »Mi misliš povedati, kaj je?« Molči. Ve, da me to jezi: »Jim! Nehaj. Nekaj je narobe in zdaj mi boš povedal, kaj je!« »Nič ni, super sem.« Lepa laž. »Veš, da mi ne moreš lagati. Predobro te poznam.« »Kaj Jake misli, da je?« Vedela sem, da je kriv on. »Torej je Jake tvoja težava ...« »Ja, spet boš izbrala njega.« Hvala. »Spet se greš tega ljubosumja? Zakaj ne razumeš, da ga sovražim? Raje umrem, kot da sem z njim.« »Potem bi morala umreti ...« reče tiše. »To pa ni bilo lepo. In nehaj s temi spletkami. Ni mi všeč, ko se tako obnašaš do mene zaradi nekoga drugega. Sprejmi dejstvo, da naju bo Jake vedno zafrkaval in bo ostal tak kreten. Greva.« Greva domov. Dovolj imam vsega.

Jim je spet normalen. Danes greva v kino. Dobiva se ob petih pred kinom. Ampak najprej se mora končati ura zgodovine. Nezanimivo za umret'. Kaj me briga, kako so živeli praljudje. Konec pouka je. Čakam Jima, da pride, ima še športno vzgojo in običajno je med zadnjimi. Jake pa kot zgleda med prvimi. »Kdo pusti  punco čakati?« A mu je dolgčas? »Pusti me. Lahko delam, kar hočem, ne potrebujem tvojega dovoljenja. Pojdi kam drugam!« Jakeu očitno ni všeč, če ne sme biti blizu mene. »In kaj mi boš naredila, če bom stal tukaj?« Dovolj! Prestopil je mejo. Odrinem ga, a stopi nazaj k meni. Okej, sam si prosi. Brcnem ga in odidem k Jimu. Jim je očitno videl brco. »To pa je bil zadetek!« Zasmejem se, ponosna sem nase. »Zaslužil si je.« »Pojdi naprej, moram po nekaj za mamo. Dijo!« Sama grem naprej. Mame ni doma. Stojim pred omaro in iščem obleko. Mama je rekla: »Police se ti šibijo, ti pa nimaš česa obleči?« Ima prav. Res imam polno omaro, pa nikoli ničesar ustreznega.

Oblekla bom rdečo obleko s čipko. Sploh nisem vedela, da jo imam. Ura je petnajst do petih, mame pa še ni doma. Pustim ji sporočilce na kuhinjski mizi. Peš grem do kina. Ni daleč stran in kot zmeraj bom pet minut prej. Jim bo verjetno zamudil. Ali pa ne. Tam je že in me čaka. Kako lepo! Poljubiva se in greva v kinodvorano. Seveda imava pokovko. Film je malce srhljiv in zato se stiskam k Jimu. Ne vem, kako da njega ni strah. Film se je končal in povabil me je na pijačo. Pijeva vročo čokolado in govoriva o filmu. Rekel je, da me bo pospremil do doma.

Stojiva na travi ob cesti nasproti naše hiše. Poljubljava se. »Rad te imam,« reče Jim. »Jaz imam tebe bolj.« Ta trenutek bi lahko trajal v neskončnost. Lahko bi ostala tako, za vedno. Jimmy je najboljša oseba, ki sem jo kdaj spoznala. Ne predstavljam si življenja brez njega. On je luč v mojem življenju. Oče bi bil ponosen name. Mama se je spremenila in brez Jima tega ne bi zdržala. Zmanjkuje nama sape. »Greva noter,« ga povabim. »Ne, saj bom kmalu šel domov.«

 Začne škropiti. »Greva noter, dežuje,« še enkrat poskusim. Še vedno protestira: »V dežju se je najlepše poljubljati!« Potegne me k sebi in me poljubi. Slišim avto. Mislim, da je Frank. Še naprej se poljubljava. Pelje zelo hitro. Obrnem se in avto trešči naravnost v naju. Padem na Jima. Vse je prekrito s krvjo. Jim nekaj govori: »Em, si v redu? Rad te imam ...« »Jaz ... Tebe ... Tudi ...« Poljubiva se. Otrpne. »Jim, si v redu? Jim!« Poljubim ga. Ne premika se. »Jim!« Objamem ga. In zašepetam: »Rada ... Te ...«