Glasovalna številka: PR109

Mia Domanjko

ŠOLA JE ZAKON

OŠ Kidričevo

 

Še en nadut ponedeljek. Komur mar ta šola, saj nikomur tako ali tako ne koristi. Ko sem  takole hodil sam po pločniku, sem se spotaknil ob kamen. Če mene vprašate, je bil kar skala. No, pa sem prišel do šole. Konec lepih spominov na vikend. Škoda, da se tistih deset minut ne zavleče v pol ure. Pri pouku sem mirno sedel v drugi vrsti. A takrat ne vem, kaj mi je bilo.

 »Roka je kar sama poletela kvišku. Morda zaradi včerajšnjega pogovora med mamo in atom. Takoj sem vedel, da sem ga polomil. V razredu ni bilo popularno, če si dvignil roko in hotel sam od sebe povedati odgovor. Marjana mi je rekla, da sem grebator. Najraje bi izbrisal svojo roko, se postavil v času nazaj, tako kot v tistem filmu Časovni stroj. Včasih sem sanjaril, da bi imel takšno radirko, s katero bi lahko izbrisal kar ves dan ali pa kakšno minuto dneva,  v kateri sem naredil neumnost. In zdaj bi tako rad izbrisal svojo dvignjeno roko … Bilo je prepozno.«  Tako sem bral v knjigi Kot v filmu.

Učiteljica Rednoskrbna me je poklicala in povedati sem moral neumen odgovor. Še pravilen je bil.

 Ko sem prišel domov,  sem vedel, da bo drama. Očka je bil vedno doma ob takšni uri, a takrat ga ni bilo. Mamo se vprašal: »Kje pa je očka?«   »Ja, odšel je na govorilne ure,«  mi je odgovorila. Čisto sem pozabil na to. In šele takrat sem se spomnil, da nisem povedal, da sva se s sošolcem stepla. Že tako ali tako sem bil presenečen, da pri mami ni bilo drame. Kakor hitro sem le mogel, sem stekel po stopnicah. Ko sem prišel v drugo nadstropje, sem vzel svojo radirko. Začel sem radirati v upanju, da bi lahko izbrisal kaj iz svojega življenja. Pa nič, saj sem vedel, kaj bo. Pa sem vseeno poskusil. In potem, ko mi to ni uspelo, mi je na pamet prišla druga » kozlarija«.

 Vzel sem svojo uro, hotel sem jo prodati na aplikaciji po imenu »Vse«. Naj bi imeli dobesedno vse. Tako sem jo naložil. V trenutku so si jo ogledovale tri osebe. Z neko mlado gospodično sva se dogovorila za dvajset evrov. Bil sem zadovoljen. V trenutku, ko sem uro prodal, je v sobo stopil očka. Bil je ves rdeč. Upal sem, da kazen ne bo prehuda. Hitro sem skril telefon, da kazen ne bi doletela njega. Okregal me je, in mi primazal rahlo klofuto. In seveda en teden brez televizije. Na koncu mi je bilo vseeno. Imel sem svoj telefon.

 Naslednji dan sva se dobila z gospodično. Ko sem jo videl, se mi je zameglilo. Bila je naša učiteljica likovne vzgoje. Tako me je bilo sram. Ampak, kakšno srečo sem imel takrat! Za njo je hodil moj bratranec. Poklical sem ga k sebi. On ji je odnesel uro, pet evrov pa je hotel obdržati zase. Dal sem mu tistih pet evrov. Nato sem krenil domov. Hotel sem si kupiti nekaj zabavnega. Tako sem doma ves dan razmišljal, kaj naj kupim. Spomnil sem se, da lahko kupim odkupnino za mamo in očka. Mami bom kupil velik šopek in očetu veliko čokolado ali kaj podobnega. Na koncu sem res odšel po šopek in čokolado. Čokolada je bila ogromna in šopek prav tako. Ko sem prišel v dnevno sobo, sta oba bila na kavču. Mami sem hitro potisnil v roke rože, očku pa čokolado.

Sedel sem mednju, velik cmok sem dobil z leve strani in manjšega z desne.  Tako smo se vse zmenili. Bil sem tako vesel, da bi oba najraje objel, a nisem. Bilo bi malo sramotno.