Glasovalna številka: PR110

Sara Praznik

VSE MOJE LJUBEZNI

OŠ Lava Celje

 

1. poglavje

December, čas obdarovanja, plundre, mraza in božičnih lučk. Kot vsako leto so tudi letos mesto okrasili v prazničnem duhu in po ulicah so doneli zvoki božičnih pesmi.

Prižig lučk je bil enkraten izgovor za večerno druženje s prijatelji.

Dan prej sem vprašala mamico: ‘Mami, grem lahko s prijatelji na lučke?’

Vedela je, da lučke niso pomembne, a je kljub temu odobrila moj izhod.

’Samo ne bodi prepozna, do pol devete moraš biti doma.’

 

Naslednjega dne sem se zbudila v mrzlo decembrsko jutro in razočarana opazila, da sneži.

‘ Ugh, spet me bo zeblo in v bundi bom izgledala kot murgelski muffin, nos pa mi bo rdeče utripal na sredini ksihta. Groza!’

Vedno sem sovražila sneg. Plundra, zaledenele ceste in nadležni malčki, ki brez razloga mečejo kepe vate, so bili zadnje, kar sem potrebovala.

Zagrnila sem žaluzije na oknu, da sem zastrla pogled na belino in ponovno padla v posteljo, a nisem mogla zaspati. Popolnoma zlimana sem se odguncala do kopalnice, kjer sem si umila obraz in zobe.

Ko sem se privlekla do kuhinje, me je na mizi že čakala skodelica vročega šipkovega čaja s cedevito in medom.

 Mamica mi je vsako jutro kuhala čaj.

‘Popij ga, dokler je še topel. Zvečer se dobro obleci in ob pol devetih, saj veš.’

‘Ja, ja, mami, rada te imam. Zdaj pa bi rada v miru pojedla zajtrk. Se bova kasneje pomenili.’

Pojedla sem še kos kruha z medom, nutelli sem se izogibala, in se preoblekla.

 

Čez dan sem večinoma prebirala knjigo o nekem najstniku, ki se je zapletel v življenje z drogami in je v tej brezizhodni situaciji naredil samomor.

‘Kako si lahko nekdo nakoplje toliko težav na vrat? Hjah, sam si je kriv, kaj pa hoče špilat frajerja,’ sem pomislila. Sama si sebe nisem predstavljala na njegovem mestu, a knjigo sem prebrala že trikrat.

Ko je bil čas, sem se stuširala, umila zobe ter se toplo, a lepo oblekla. Po Celju se pač ne moreš sprehajati oblečen kot klovn.

Kadar sem kdaj srečala dekle, katere obleke se po mojem mnenju niso skladale, sem si samo mislila:

‘Eugh, tega pa si na njenem mestu ne bi kupila. Meni bi se zdelo škoda denarja.’

 

Bližala se je 5. ura popoldne in zazvonil mi je telefon.

‘Ohej, Lucija!’ Lucija je bila moja najboljša prijateljica, a od takrat se je nekaj stvari spremenilo.

‘Hej, samo zanimalo me je, kje si? Mi te že čakamo.’

‘Takoj bom, petnajst minutk, počakajte pri Zvezdi.’

Pograbila sem že pripravljen nahrbtnik, se poslovila in jo mahnila proti mestu.

Ko sem stopila ven, mi je hladen piš razmršil lase.

Na glavo sem si nataknila še kapo, ki sem jo imela v nahrbtniku, ter roke zatlačila v žepe.

S prijatelji smo se dobili v centru, kjer bi lahko opazovali prižig lučk.

V gneči smo se prerivali, pozdravljali znance, prijatelje.

Prepoznala sem tudi nekaj nadležnih ljudi ter se jim na daleč ognila ali se potuhnila v množici.

 

Naenkrat sem zaletela v nekoga s takšno silo, da me je odneslo vsaj za  dva metra.

‘Ej, pazi, kod hodiš,’ sem jezno ogovorila meni le bežno znanega fanta. A ko sta se najina pogleda srečala, me je toplina njegovih oči nekako pomirila.

Očesni stik je v hipu ustvaril iskrico in naznanil morebiten začetek najstniške romance.

‘Jaz sem Jan, ti pa si Sara, če se ne motim?’ se mi je nasmehnil in si popravil razmršene lase, ki so mu padali na obraz.

‘Ta fant pa potrebuje frizerja,’ sem pomislila in hkrati zavila z očmi. Da, navajena sem bila, da ljudje vedo, kdo sem, tudi če jaz njih ne poznam.

‘Gotovo ste me skupaj obrekovali, da veš,  kdo sem. Saj je prav, da se ve, kdo je šef,’ sem v hecu odvrnila.

A pravijo, da je v vsakem hecu nekaj resnice.

Na široko se je zarežal in mi pomežiknil: ‘Kako pa kaj šola?’

‘Odlično. Sem mislila, da bo težje. Po pravici povedano, delam za šolo manj kot za ostale aktivnosti.’

Že od drugega leta in pol se ukvarjam s plesom, ki sem mu posvetila večino svojega časa.

‘Kako gre pa tebi?’ sem postala radovedna tudi jaz.

‘Lahko bi bilo boljše, a sem kar zadovoljen. No, mama ni zadovoljna. Po njenem bi moral imeti same petke, a še najboljšim se zgodi, da kiksnejo.’

Ponovno si je popravil lase, očitno so mu šli na živce, a meni se je zdel precej čeden.

Na lučke sva skupaj počakala, poslovila pa sva se s tesnim objemom, ki mi je narisal sladkogek na obraz.

Sladkogek je tisti sladek nasmešek, ki se pojavi le ob posebnih trenutkih.

 

Preostanek večera sem preživela s prijatelji, a Jana nisem mogla spraviti iz glave in nekaj mi je pravilo, da tudi on misli name.

‘Sara, si v redu?’ je vprašala Lucija. Verjetno sem se ji zdela zamišljena.

‘Jaz sem več kot odlično, ne skrbi. Le Jan mi je malo zmešal glavo,’ sem ji odvrnila in se nasmehnila.

‘No,  gotovo se mu zdiš simpatična, z očmi te je kar požiral.’

V zadregi sem zardela in se posvetila tortici, ki sem jo naročila.

Zvečer se je izkazalo, da se Lucija ni zmotila. Z Janom sva se zvečer slišala po Snapchatu in obujala spomine na večer.

 

‘Resnično si mi kar polepšala dan. Ne vem, zakaj, ampak si.’

‘No,  lepo, da moja pojava nekomu spremeni počutje’

‘Morava ponoviti. ; ))’

‘Morava,  ja.’

'Lahko bi šla v kino.’

‘Oja, ravno se vrti neka grozljivka, ki si jo želim ogledati. Če bo pregrozno, potrebujem nekoga, da ga primem za roko, ker mi bo sicer srce padlo v hlače.’

‘Ah, grozljivke so brezvezne.’

‘Te je strah?’

‘Eh, kje bo mene strah, pff. Samo rajši gledam nekaj, da ne bom zaspal zraven.’

‘Pff, strah ga je,’ sem si mislila in se sama pri sebi nasmejala.

‘Velja, naslednji konec tedna, ti izberi film.’

‘Dogovorjeno, šefica.’

Hm, le kam bo tole pripeljalo?

 

 

2. poglavje

Dnevi so minevali in z Janom sva bila vedno bolj navezana drug na drugega. Nisem in nisem se ga mogla naveličati. Z enim samim sporočilom mi je na obraz narisal širok nasmeh in prikazala se mi je tista iskrica v očeh. Med nama je bilo nekaj posebnega.

 

Nekega popoldneva pa me je sveža novica zelo pretresla.

‘Nekaj bi ti povedala, a me je strah tvoje reakcije,’ mi je rekla prijateljica.

‘ Če se ti zdi pomembno, mi povej, preden bo prepozno.’

‘No, dobro. Včeraj sem v Planetu videla tvojega Jana s prijateljicami in čisto slučajno sem slišala, ko je rekel, da te bo peljal v kino, potem te bo pa odslovil.’

Srce mi je zastalo.

Od njega tega nisem pričakovala. Kar solze so mi zalile oči, v glavi pa sem samo razmišljala, kaj naj storim. Ali naj ga naderem kot cucka ali naj se delam, da je vse v redu.

Bila sem zgubljena v najstniškem tornadu romanc, šole in prijateljev.

‘Kaj naj storim?’

‘Naredi tako, kot se ti zdi, da je prav. Sama najbolje veš. Če je pa res tak bedak, potem ni vreden ene tvoje solzice.’

‘Janu bom dala priložnost. Morda si bo premislil.’

 

Vse do konca tedna sem se utapljala v žalosti, a nikomur nisem omenila svojih skrbi.

Za Janove načrte so slišali tudi nekateri sošolci in me svarili, a jaz sem brezglavo rinila v zid.

‘Sara, ne zasluži si te. Izkoristil te bo, mar ne vidiš?’ so mi vsi sošolci naenkrat zatrjevali.

‘Briga me, nikoli ne bom izvedela, kakšna svinja je, če ne grem z njim ven.’

‘Saj boš videla, ko nas ne poslušaš. Ne delaj idiota iz sebe.’

‘Vse bo še v redu.’

 

Sobota, dan, ko sva se z Janom zmenila, da greva v kino.

Ob peti uri popoldne sem že stala v vrsti za vstopnice, ki se je vila vse do vhoda na zgornje parkirišče. Jan je rad zamujal in tudi tokrat ni bilo nič drugače.

No, čudež bo že, če se prikaže pred pričetkom filma,’ sem si mislila in si popravila majico.

Ker sem prišla na vrsto za nakup vstopnic, sem kupila tudi Janovo.

‘Pa  je šlo 5 evrov za človeka, ki me bo morda totalno prinesel okrog. To je malo veliko.’

Zazvonil mi je telefon in na zaslonu se je izpisalo Janovo ime. Javila sem se in ga že v naslednjem trenutku zagledala na drugem koncu Planeta Tuš.

‘Evo me, oprosti, ker si morala čakati, a nisem mogel hitreje.’

‘Na, tu imaš karto,’ sem rekla, on pa me je objel.

Skozi nos sem močno potegnila zrak in bila kar omamljena od njegovega vonja. Presneto, zakaj ta človek tako diši, ugh.

 

Šla sva v dvorano, luči so ugasnile. Nalašč nisem kupila kokic ali kakršnih koli drugih prigrizkov, da sem imela proste roke in zadah po zobni pasti.

Čakala sem, bo kaj?

Ni minilo petnajst minut, že me je poljubil.

Prijel me je za roko in v tistem sva se spogledala. V naslednjem trenutku je že pritisnil svoje ustnice k mojim.

Kaj so si mislili ljudje za nama, mi je bilo vseeno.

V temi nisem mogla razbrati Janovega izraza na obrazu in upam, da tudi on ni mogel mojega, saj so se mi oči orosile in spustile nekaj solzic.

Skozi glavo mi je šinilo na stotine različnih misli.

‘Kaj bo sedaj? Bo vsega konec, ali me ima tako rad, kot je trdil?

Vedno je govoril, da me ima najrajši, a tega ni nikoli dokazal.

Po filmu sva šla vsak po svoje, saj so naju čakali različni prevozi.

Ko sem prišla domov, mi je telefon zacingljal. Janovo sporočilo, kaj pa.

Pisalo je: ‘Danes je bilo top, komaj čakam, da greva ponovno ven. Rad te imam.’

Odpisala sem le: ‘Enako.’

Očitno me še ni imel namena takoj odsloviti in nekako sem bila boljše volje. Mirno sem zaspala.

 

3. poglavje

V šoli mi je šlo enkratno, bila sem najboljša učenka v razredu in morda celo v generaciji.

 Učila sem se sproti, pa tudi iskreno -  snov ni tako zahtevna.

Vsi so me spraševali: 'Sara, kako ti uspeva vse to? Šola, prijatelji, fant, treningi pa še marsikaj.’

Moj odgovor je bil vedno enak: ‘Kdor zna, zna.’ Vedno sem bila tekmovalna in sem si želela biti najboljša.

Tudi Jan je bil odličnjak in želela sem biti boljša od njega. Večinoma mi je to tudi uspevalo.

Ves čas sem se mu hvalila s svojim brezhibnim povprečjem in videlo se je, da je ljubosumen.

‘Ha, Sara, ti hodiš na lahko šolo, jaz pa ne,’ je bila njegova pogosta in zelo neresnična izjava.

Šola, ki jo obiskujem, velja za najtežjo šolo v Celju in dostikrat sem si ogledala tuje teste ali

instruirala učence drugih šol in tudi sama trdim, da je moja šola najtežja.

 

In ker mi šola ni predstavljala veliko skrbi, mi jih je moralo družabno življenje.

Med najstniki sta danes prisotni hinavščina in nevoščljivost. Ne moraš kar vsakemu zaupati vsega.

Z Janom sva se odločila, da si ne želiva, da bi takoj vse mesto vedelo za naju.

Na začetku sem to povedala le nekaterim prijateljem, a ker je Celje majhno mesto, se tudi najbolj zaupne stvari izvedo,  pojavi pa se tudi nič koliko neresničnih govoric.

 

Nekega dne sem prišla v šolo in sošolci so me napadli.

‘Sara, kaj počneš z Janom? Mar ti nismo vsi povedali, kaj je hotel storiti!?’

‘Ja, ampak ni, zato ne vidim razloga, da bi se kregala. Si je pač premislil.’

‘Sara, smiliš se mi. Jana poznam bolje in dlje kot ti in vem, kakšen je. Verjemi, komur hočeš, jaz sem te posvaril.’

Jana so vsi poznali, a na žalost ni bil na dobrem glasu med mojimi prijatelji.

Vsa zaljubljena jih tako ali tako nisem poslušala. V mojih očeh je bil čudovita oseba in niti pomisliti nisem hotela, da je lahko taka svinja.

Vsakogar, ki je rekel grdo besedo o Janu, sem poslala v tri krasne: ‘Jan ni takšen, sploh ga

ne poznate!’

A izkazalo se je, da so ga bolje poznali kot jaz. Njemu pa sem dopustila, da mi laže.

 

Minila sta december in januar, s tem tudi Janov 14. rojstni dan.

‘Mami,  Jan ima naslednji konec tedna rojstni dan. Darilo morava kupiti!’

‘Razmisli, kaj mu želiš podariti, pa bova šli po nakupih,’ mi je odvrnila mami.

Po krajšem premisleku sem rekla: ‘ Razvila bom najino sliko, jo uokvirila, zraven pa še kupila hoodie. Té ima rad.’

‘Do kdaj potrebuješ to?’

‘Do petka zvečer.’

Naslednji dan sva šli po nakupih. Dodala sem še njegovo najljubšo čokolado, milko z lešniki.

 

V petek sem se zbudila zgodaj, saj sem hotela Jana poklicati še pred šolo. In res sem ga:

‘ Dobro jutro, srce, in vse najlepše in najboljše za štirinajstko! Danes se vidiva zvečer, kajne?’

Zasmejal se je prisrčno, kot se zna le on: ‘Hvala ti, ja ob šestih pri občini. Velja?’

‘Seveda! Rada te imam.’

‘Enako.’

Zelo nestrpna in vesela sem čakala na večer, da ga bom spet videla.

Zvečer sem očka prosila, naj me zapelje do mesta, saj je bilo že temno.

Ko sem iz avta zagledala Jana, so se mi usta raztegnila v širok nasmeh.

Spet je imel sračje gnezdo na glavi, ki si ga je tokrat poskusil počesati in vsaj malo oblikovati, a mu ni uspelo.

Zgledal je prav prikupno zmeden.

‘Vse najboljše, rada te imam,’ sem mu rekla in ga objela.

Ko je pokukal v vrečko z darilom, sem bila na trnih.

Skušala sem razbrati izraz na njegovem obrazu, kjer se je pojavil sladek nasmešek.

‘Všeč mi je, a ne bi bilo treba.’

Občutila sem olajšanje. ‘Itak, da je treba. Tvoj rojstni dan je.’

Poljubil me je in z roko v roki sva se odpravila proti hotelu Evropa. Ta velja za eno najboljših kavarn v Celju in tudi cene ima temu primerne.

 

Ko sva sedla, je natakar  v trenutku prišel do najine mize. ‘Kaj bosta naročila?’ je vprašal.

Naročila sem stalnico - sacher tortico, latte machiato in kozarec vode. Jan je naročil le kakav.

‘A samo to boš?’ sem začudena vprašala. Vedno mi je izgledal kot nekdo, ki rad jé.

‘Ja, nisem lačen.’

Ko sem predse dobila tortico, sem z užitkom zagrizla vanjo, kava pa me je napolnila z energijo.

‘Ti pa rada ješ. Samo ni mi jasno, kam gre vsa ta hrana?’ je presenečeno dodal.

Nasmehnila sem se in se ponovno posvetila tortici.

‘Plačat grem,’ je čez čas rekel Jan in iz žepa privlekel bankovec za petico.

‘Bom jaz plačala, vztrajam!’ sem poskočila in stekla k šanku.

Na srečo sem doma vzela dvajsetko in plačala.

Počutila sem se nelagodno, a tudi on se je izkazal za totalnega bedaka. Pardon, če se motim, a ne moreš se pojaviti v Evropi s punco in bankovcem za pet evrov, halo!

Pospremil me je do občine, kjer me je že čakala mamica. Poljubila sva se in odšla vsak po svoje.

Mami je bila radovedna. ‘Kako je bilo?’ je vprašala.

Zavzdihnila sem. ‘Jaz sem plačala v Evropi.’

‘Zakaj pa ti?' je vprašala. ‘Če te je on povabil, bi moral s sabo imeti denar.’

‘Saj ga je imel’, sem rekla, ’a ne dovolj, vsaj zdelo se mi je tako, zato sem rajši plačala jaz.’

 

4. poglavje

Od tistega dne naprej sva se začela oddaljevati. Enostavno nisva mogla uskladiti šole, treningov in najti časa drug za drugega. Bolj kot sem se trudila, slabše je bilo.

Kadar sem imela jaz čas, si ga on ni vzel ali obratno, res pa je, da sem mu jaz posvečala več časa kot on meni.

To me je res jezilo. On je živel v samem centru, jaz pa v predmestju, a ni nikoli blagovolil priti do mene. Vedno sem jaz hodila k njemu.

Kako sovražim nezrele fantke!

Začela sem verjeti v stvari, ki so mi jih govorili sošolci. Morda pa so imeli prav. Mogoče je pa to le trimesečna romanca, ki nima pomena.

 

Moja najboljša prijateljica Nina je vedno prenašala moje skrbi ter me poskušala spraviti v dobro voljo.

'Sara, rad te ima,’ mi je neprestano zatrjevala, a jaz sem mislila le na najslabše.

‘Če bi me imel rad, bi to dokazal in si vzel vsaj eno urico na teden zame. V redu, res da je včasih ogabno osladen, a to še ne pomeni, da je iskren z mano.’

Ja, Jan je bil osladen tip človeka, bruh.

Recimo enkrat mi je dejal: “Sara, meni je mamica vedno govorila, da so angeli v nebesih. A zakaj si potem takem ti na Zemlji?”

Takrat se mi je to zdelo prikupno, danes me pa sili na bruhanje. A včasih mi je bilo všeč nekaj te osladnosti in pocukranosti.

Kasneje sem zvedela, da je te finte pobiral od prijateljev. Mislim, lahko bi si sam kaj izmislil, če pravi, da je tako pameten.

 

Ko sva se spoznavala, je eden izmed najinih pogovorov potekal takole:

'Ej, Sarči!'

'Povej.'

(mi pošlje mojo sliko) 'Ali veš, v kateri trgovini se to kupi, ker bi rad pisal Božičku, da bo vedel, kje iskat.'

Iskreno, bruh! Vedno sem mu govorila, da ne maram osladnosti in on nalašč s tem pretirava.

Včasih je res delal bedaka iz sebe.

Februarja pa je šlo vse skupaj po gobe. Z Janom se nisva nič več videvala, nisva si vzela časa drug za drugega in enostavno sva se oddaljila.

Prišle so zimske počitnice in z babico ter dedkom smo šli smučat na Roglo.

Z Janom se nisva videla in bilo mi je grozno. Mislila sem, da ga bom lahko odmislila na smučišču v mrazu, a sem se zmotila.

Jan je bil v moji glavi štiriindvajset ur dnevno, ali kot bi napisali v sms - ih, 24/7.

 

Nekega večera pa jaz vklopim telefon, da izvem, kaj je novega in...opala, kdo si je drznil pridrsati v moja sporočila?

Maj, fant, s katerim sem preživela super poletje, a je na žalost moral v srednjo šolo v Kranj.

 Od takrat naprej nisva govorila in priznam, da sem bila kar vesela, da se je spomnil name po šestih mescih.

‘Hej, Sara!’

‘Opala, jou.’

‘Kako ti gre?’

‘Pa ne vem, nekaj me muči in nisem ravno dobre volje.’

‘No, lahko bi šla kaj ven. Morda te spravim v boljšo voljo. ;)’

‘Aha, no, hvala, a se mi zdi, da bom zmogla.’

‘Tukaj sem, če me potrebuješ, ok?’

‘Ok.’

Kaj je narobe s tem tipom? Ve, da mi je drug všeč, torej zakaj mi piše?

A moram priznati, da je Maj v meni vzbudil občutek zmedenosti, hkrati pa mi je ugajalo, da misli name po vsem tem času.

Še vedno sem imela najrajši Jana in tega nisem mogla kar pustiti za sabo.

Sicer sem imela občutek, da bo kmalu vsega konec, a enostavno si nisem upala verjeti v to.

 

Februar se je prelevil v marec in nekega večera me je le poklical. Javila sem se in bilo mi je žal, da sem dvignila telefon.

‘Sara, zelo te imam rad.’ No, dobro je začel. Stisnila sem zobe in si skušala obljubiti, da ne bom jokala.

Nadaljeval je: ‘A enostavno ne zmorem več.’

Zastal mi je dih. Kako? Sem prav slišala? Ne zmore več? Česa? Saj nisem bila naporna, ali pač?

‘Jan, ne razumem, česa ne zmoreš. Vem greva samo, kadar tebi ugaja, na moje želje se sploh ne ozirava. Kje je problem?’

V očeh so se mi že nabirale solze in ugriznila sem se v ustnico.

Zavzdihnil je: ‘Preveč je vsega. Šola, treningi, prijatelji in potem še punca. Tega ne zmorem, razumeš? Nisi ti kriva, jaz sem, ker ti ne morem posvečat toliko pozornosti, kot si zasluziš, in to me boli.’

Dovolj zadrževanja solz, ulile so se mi po licih. ‘Rada te imam, mar ni to najvažnejše?’

‘Včasih to ni dovolj.’ To je še rekel in odložila sem.

Bilo je sredi noči, a nisem mogla zaspati. Glavo sem potisnila v blazino in jokala.

Še dobro, da so moji starši že spali, saj nisem bila pripravljena razlagati, zakaj se cmerim.

Rekel je, da je on kriv, a nekako sem se počutila, da jaz nisem dovolj dobra zanj.

Počutila sem se kot ničvredna smet, ki jo je Jan ravnokar odvrgel.

Sploh ne vem, kdaj sem zaspala. Vem le to, da sem se zbudila v solzah.

 

5. poglavje

Ko sem naslednji dan prišla v šolo, so vsi takoj vedeli, da je nekaj narobe. Na obrazu mi je pisalo, da nisem v redu.

‘Sara, ja saj si čisto bleda!’ mi je rekla sošolka, ki je bila večinoma na tekočem z dogajanjem med mano in Janom. ‘Kaj je narobe?!’

‘Končala sva,’ sem izdahnila, ji planila v objem ter se ji razjokala na rami.

Potrebovala sem podporo in pogovor z nekom, ki me razume.

‘Kaj se je zgodilo? Zakaj?’ je previdno vrtala vame.

‘On trdi, da jaz nisem kriva in da njemu zmanjkuje časa za šolo, tenis in prijatelje.’

Namrščila se je: ‘Saj gresta ven le, kadar njemu paše in kamor njemu paše. Sami izgovori so ga.’

‘Saj vem,’ sem se rekla in si izpihala nos. Ja, situacija z Janom me je kar močno zadela.

Potem so se nama pridružili še ostali sošolci.

Poskušala sem se pretvarjati, da je vse v redu, a kaj, ko ni bilo.

‘Sara, prideš malo z mano?’ mi je rekel Filip, eden izmed sošolcev, s katerimi sem se bolje razumela in Jana pozna zelo dobro.

‘Kaj hočeš? Ne vidiš, da sem slabe volje?’ sem mu zabrusila. Oči sem imela še vedno čisto rdeče, moja koža pa je bila enake barve kot stena.

‘Jan te je prevaral. Zato te je pustil.’

No, to je bil pa vrhunec šokantnih trenutkov! V glavi se mi je pojavilo milijon vprašanj. Imela sem koščke sestavljanke, ki jih nisem mogla sestaviti. Enostavno je bilo neverjetno in še bolj sem pobledela.

Poleg tega pa sem se spraševala, ali si je Filip umil zobe, saj mu je neznansko smrdelo iz ust.

‘Kaj? Kako? S katero? Kdaj?’

Zavzdihnil je in me objel. V meni je videl obup in kot prijatelj me ni mogel gledati takšne.

‘Sem ti rekel, da si predobra zanj, pa me nisi poslušala. Ne ponovi več iste napake.’

Ponovno sem zajokala.

V šoli so celo učitelji opazili, da je nekaj narobe z mano.

Ja, Jan je povzročil mnogo ran na mojem psihičnem in socialnem stanju.

 

Ko sem prišla domov, ni bilo še nikogar. Stekla sem v kopalnico, si umila objokan obraz in se zazrla v svojo podobo v ogledalu.

Posebno pozornost sem dala barvi kože. Bila je popolnoma bela, rahlo zelenkasta in v naslednjem trenutku sem začutila črvičenje v želodcu.

Nagnila sem se nad straniščno školjko in izbruhala šolsko kosilo.

Na školjki sem slonela še naslednjih deset minut in na vse grlo vpila. ‘Gnoj zarukani, kako si lahko?! Prasec, imbecil, budala!! Nisi vreden, da te pes polula, kaj šele da te jaz pogledam!’

Bila sem na točki, kjer sem Jana hkrati sovražila in ga imela rada.

Vpila sem tako glasno, da so me verjetno slišali vsi sostanovalci. Tresla sem se in jokala.

Ampak te solze niso bile več solze žalosti, temveč solze jeze.

Ves bes je bruhnil iz mene, tolkla sem po tleh, vpila na vse grlo, se jezila na ves svet in vsake toliko izbruhala,  kar je pač ostalo v meni.

Ko sem se vsaj malo pomirila, sem stopila pod tuš. Pustila sem teči vročo vodo in se naslonila na steno tuš kabine.

Čeprav je po meni tekla vroča voda, me je kar precej treslo.

Lahko sem razmišljala le o tem, kako naivna in neumna najstnica sem ter kako imam Jana rada, četudi je največji kreten.

 

‘Sara, ali sploh veš, koliko je ura? Trening imaš ob petih,’ sem izpod tuša zaslišala mamičin glas.

V hipu sem zaprla pipo, se na hitro preoblekla in bila v petih minutah pripravljena na odhod.

‘Samo pod tuš sem skočila. Smrdela sem po šolski kuhinji in to se ne spodobi.’

Mamici in očku o Janu še nisem nameravala povedati. Bosta že izvedela, ko bo čas.

Na trening sem prišla pravočasno.

Komaj sem čakala, da se znorim in odmislim vse skrbi.

Plešem že od svojega drugega leta in pol. Vsakokrat ko se popolnoma prepustim glasbi in se do konca zdivjam, se počutim bolje.

Ples mi je dal veliko spretnosti, kot so na primer hitrost, koordinacija in gibljivost. Poleg tega pa vedno, ko zaplešem, spoznam nekaj novega o sebi.

Skozi ples spoznavam svojo notranjo in zunanjo podobo, se počutim brezskrbno in svobodno v gibu.

S plesom se lahko izražam, pokažem, kaj čutim.

Moja trenerka Goga je vedno trdila: ‘Ples je govorica telesa.’ Prav ima.

 

Soplesalke me poznajo že toliko let, da natanko vedo, kdaj je z mano kaj narobe in pred njimi ne morem skriti svojih skrbi.

‘Kaj je narobe?’ je do mene priskakljala Iza, najmanjša, a hkrati najživahnejša izmed vseh.

Nisem hotela govoriti o tem. Samo objela sem jo in bila tiho. Mislim, saj jo imam rada, a ni mi bilo do razlage in ponovnega joka.

‘Mah, z Janom imava nekaj težav, a bova uredila,’ sem ji nazadnje rekla.

Ura je odbila pet in odšle smo v dvorano.

Ko sem padla v ritem, sem ponovno izpraznila glavo, kot sem upala. Pozabila sem na Jana in na tisto drugo punco in se posvetila sebi in svojemu telesu.

V uri in pol pa mi tudi ni uspelo Jana popolnoma izbrisati iz glave.

Takoj po treningu so nad mano ponovno plavali črni oblaki. Umirala sem v notranjosti in se skozi mesto vračala domov.

 

Ko sem jo mahala mimo hotela Evrope, sem ga zagledala.

Jan in njegov prijatelj Tai sta hodila v moji smeri. Skušala sem pogoltniti debel cmok, ki mi je nastal v grlu, a se mi je nekako zagozdil.

Zaškrtala sem z zobmi in skušala zadržati solze.

Tai me je prvi opazil in mi v trenutku zaklical: ‘Hej, Sara, kako si? Dolgo se nismo videli.’

‘Res je, pokliči me kdaj, da se podružimo,’ sem mu odgovorila.

Za Jana se niti zmenila nisem, se je pa on zame. Obrnil se je proti meni in razprl roke, češ,  naj ga objamem. In seveda sem ga, sicer na hitro, a vseeno.

V tistem sem samo odšla mimo proti domu, po licih pa so mi lile solze.

6. poglavje

Minevali so dnevi in tedni, jaz pa si Jana še vedno nisem izbila iz glave.

Sicer nisem več jokala vsak večer, a še vedno se mi je ob omembi njegovega imena odvrtel cel film v glavi.

Nekateri so me še vedno spraševali: ‘Kje imaš Jančija?’ Ali pa ‘Ali veš, da njemu ni niti malo žal, da sta končala?’

Po navadi sem bila ali tiho ali pa sem nazaj zamrmrala nekaj sitnega.

‘Brigaj se zase!’ je bila moja najpogostejša izjava.

Ne vem, ali so to počeli iz čiste zlobe ali pa preprosto niso vedeli, da sva z Janom preteklost.

Skratka, bilo mi je nelagodno.

Bližal se je konec šole in ocene sem imela v večini zaključene.

Ponovno sem imela brezhibno povprečje, to je 5.0, na katerega sem bila neznansko ponosna.

Zadnji test sem odpisala 30. maja in ocene sem imela praktično že zaključene.

V šoli sem se z vsemi razumela, pa tudi na Jana so večinoma že vsi pozabili, vključno z mano.

 

Na povsem običajen šolski dan pa je prišel Filip ponovno do mene s svežimi novicami o Janu.

‘Sara, a ti veš, da Jan baka?’

Debelo sem ga pogledala in v mojih očeh sta sijala začudenje in nejevera.

‘Ni šans, skoraj bi ti nasedla. Jan mi je vedno zatrjeval, da je zelo proti travi in ostalim drogam. On se mi zdi zadnja oseba, ki bi začela s tem.’

Prijel se je za glavo in le zmajal: ‘Lagal ti je tri mesece in ti mu še vedno verjameš?’

Zamislila sem se in po kratkem premisleku vprašala: ‘Kje bi pa dobil travo?’

‘Ah, Sara, saj veš, kakšni so njegovi prijatelji glede teh stvari. Ne preseneča me, da je tudi sam začel.’

Stresla sem se in naredila grimaso na obrazu: ‘Odvratno, to tako smrdi, fuj, niti povoham ga ne več.’

‘Tudi jaz ga ne bi na tvojem mestu,’ mi je pritrdil Filip.

 

Preostanek dneva sem razmišljala o razlogih, zakaj verjeti Filipu, ali zakaj mu ne verjeti. Res je, da je bil eden mojih najboljših prijateljev v razredu, a si je že marsikaj izmislil.

Po drugi strani pa ne vidim razloga, zakaj bi si to izmislil.

Po šoli vedno preverim, kaj je novega na Snapchatu ali Instagramu.

 

Tistega dne pa sem zagledala med vsemi sporočili tudi Janovo. Po treh mesecih se je ponovno prikazal med mojimi sporočili. Uhg, le kaj hoče?

‘Hej, Sarč.’

‘Am, ja?’

‘ Mah, malo mi je dolgčas, pa ne vem, kaj bi počel.’

‘Ja, pojdi kaj ven.’

‘Če ne vem, s kom bi šel.’

‘Hjah, jaz sem pa nameravala v knjižnico. Lahko prideš pozdravit.’

‘Itak, kdaj pa?’

‘Ob treh bom tam.’

‘Pridem.’

Opa, Sara, kaj počneš?! Zakaj greš ven z njim? Kaj je s tabo narobe?!

Oblekla sem se v športne kratke hlače in roza kratko majico, obula pa sem malo višje Guess teniske, ki so se barvno podali k majici. V njih sem bila kar pet centimetrov višja.

Še vedno nisem vedela, zakaj to počnem.

Res da sem ga prebolela, a kljub temu mi ni bilo vseeno, kakšno me vidi. Še vedno mi je bilo pomembno njegovo mnenje o tem, kako izgledam.

 

Ko sem prispela do knjižnice, sem se na hitro ozrla okoli sebe, če me slučajno že kje čaka.

Ura je bila nekaj minut čez tretjo, zato sem kar šla v knjižnico in se po stopnicah spustila v spodnje nadstropje, kjer so imeli knjigo, ki sem jo iskala.

Nekaj časa sem vandrala med policami, potem pa me nekdo dregne po rami.

Sunkovito sem se obrnila in zagledala Janov iskriv nasmeh. Za trenutek mi je zastal dih, nato pa sem mu segla v roko.

‘Dolgo se nisva videla,’ je začel.

‘Hjah, predolgo,’ sem pritrdila. Nasmehnila sem se, ko sem podrobneje pogledala njegovo opravo.

Pod drobnogled sem dala njegovo majico, bila je bela s kratkimi rokavi, s palmami in še nekaterimi simboli poletja.

Iskreno, majici ni nič manjkalo, le on je v njej zgledal kot otrok, ki mu mamica ni hotela kupiti sladoleda, saj je bil tudi zaspan in je imel povešene oči.

‘Kako kaj?’ je vprašal in me premeril od glave do pet. Pogled se mu je ustavil na mojem pasu in ni si mogel kaj, da se mu ne bi oči narahlo razprle.

Vedno je bil preveč očiten.

‘Pa nekako še gre. Šolo sem spet končala z odliko,’ sem odvrnila in se premaknila med police, da bi nehal zijati. ‘Pa ti? Sem slišala, da si nekaj začel s travo. Prosim, reci, da je to le lažen trač.’

Da, kar naravnost sem ga vprašala.

Pogledal je nedolžno, kolikor je pač znal, a predobro sem ga poznala, da bi mi lahko lagal.

‘Jaz? Pa kaj je s tabo narobe? Jaz nikoli ne bi. Daj no, Sara, saj me poznaš,’ se je zagovarjal, a izraz na obrazu mi je govoril, da laže.

Zavila sem z očmi in se mu predrzno nevarno približala. Ko sva bila oddaljena le dobrih deset centimetrov, sem dejala: ‘Da mi nikoli več ne lažeš v obraz, si me razumel?’

Dahnila sem vanj in zdelo se je, kot da se stežka upira skušnjavi. Premaknila sem se in stopila nekaj metrov stran od njega.

Med zobmi je imel zataknjen košček hrane in rajši ga nisem več gledala naravnost v obraz.

‘No, v redu, verjemi, komur hočeš, jaz ti ne nameravam ničesar dokazovati.’ To je še rekel in začel kuhati mulo.

Zakaj sem šla ven z njim, mi še zdaj ni jasno, a vsaj videla sem, da se mi je Jan začel gnusiti.

Ni mi bilo več do pogovora, zato sem rekla, da imam trening in odšla.

Spraševala sem se, kaj sem kadarkoli videla na njem.

Ja, sošolci so meli prav, predobra sem zanj.

 

Zvečer mi je Jan spet pisal.

‘Sara, priznam, da sem se danes komaj uprl skušnjavi, a sem si rekel, Jan, obnašaj se! Na koncu je šlo, samo vseeno.’

Ko sem prebrala sporočilo, sem bruhnila v glasen krohot.

‘HAHAHAHAHAHA, ta fant resnično misli, da me zanima, kaj vse mu je šlo po glavi, ko me je zagledal?

O, prosim te, ta je še čisto zelen, 'pravi malinovec,’ sem si mislila.

Odpisala sem le ‘OK.’

Še enkrat poudarjam, sovražim nezrele pubertetnike.

 

7. poglavje

Minili so junij, julij in avgust.

Konec avgusta ima moj bratranec rojstni dan in kot vsako leto, smo ga šli obiskat.

Tistega leta je dopolnil petnajst let in za darilo smo mu dali kar denar. To imajo vsi najrajši.

Ko smo prispeli tja, sem Lovru takoj skočila v objem.

‘Vse najboljše!!’ sem skoraj zavpila in ga še bolj stisnila v objemu.

‘Hvala ti, danes greva ven, če ti ni odveč,’ je z nasmeškom na ustih dejal.

Vedno sem rada šla ven v Trbovljah. Vedno sem spoznala koga novega in po naravi sem tako ali tako družabna.

‘Itak, šefe,’ sem navdušeno pritrdila. Kdo ve, morda pa spoznam kakšnega luštkanega Trboveljčana.

‘Ob sedmih zvečer bodi pripravljena.’

Imela sem še uro časa. To bo dovolj. ‘Zmenjeno.’

Stopila sem pod tuš, si umila zobe, se preoblekla in nekako poskušala urediti lase. 'Zakaj morajo biti ravno danes tako razmršeni?!'

Zadnje minutke so tekle kot ure in vsa nestrpna sem se valjala po postelji.

 

Skoraj sem že zaspala, ko Lovro reče: ‘Sara, greva.’

Skočila sem na noge, se obula in stekla do avta. Lovro ni maral hoditi peš več kot kilometer, zato naju je zapeljala njegova mami do Zelenih. Zeleni se imenujejo edine zelene stolpnice v Trbovljah.

Tam naju je že pričakal nek fant, ki sem ga prvič videla.

Ko me je zagledal, se je sladko nasmehnil.

Stegnila sem roko: ‘Hej, jaz sem Sara Praznik.’ Vedno sem se predstavila na uraden način.

‘No, dober dan, jaz sem Marko Šmeks, največja mrcina v Trbovljah,’ je dejal s toplim, rahlo raskavim glasom.

Takoj sem ga vzljubila in v njegovih globokih očeh sem se kar izgubila. Vendar sem se vedno znala nadzorovati in navzven nisem kazala pretiranega interesa.

Najprej je moral Lovro nekaj povedati Marku o neki punci. Ime ji je bilo Nika in ni mi bila ravno najljubša oseba.

Delovala mi je antipatično, sicer pa se tako ali tako nisva poznali osebno.

Takrat je bila v Trbovljah velika drama in jaz sem vedno živela za manjše drame, če le nisem bila jaz vanje vpletena.

Kar se tiče Nike, vem le, da ji je bil všeč Marko in da sta si lep čas dopisovala.

Iz nekega neznanega razloga me je to že od začetka zelo motilo.

 

Sprehodili smo se do parka in posedli po klopcah.

Svojo tazadnjo sem prislinila k Marku in se naslonila nanj. Oba sva vzdrhtela in na obrazu se mi je narisal nasmeh. Ta človek je tako dobro dišal, da sem bila kar omamljena. Ahh.

Nekaj na njem me je privlačilo in še danes ne vem, kaj točno.

Naenkrat me je objel okoli ramen in me nežno pritisnil k sebi. Naslonila sem se na njegove prsi in pomislila: ‘Kako je ta človek mišičast, omara.’

Potem je k nama prisedel še en fant in nekaj prišepnil Marku na uho.

Poskušala sem vleči na ušesa, vendar na žalost nisem razbrala ničesar pametnega.

Nato je ta fant stopil še do mene in me ogovoril: ‘Ej, Sara, daj Marku ljubčka, no.’

Priznam, da mi je bila ideja všeč, a sem vseeno le zavila z očmi, hkrati pa mi je skozi glavo šinilo na stotine prijetnih občutkov.

A med nama se tisti večer ni zgodilo nič, sem pa vsaj spoznala simpatičnega fanta.

Najin poslovilni objem je bil nenormalno dolg.

Naenkrat sva se srečala s pogledoma in malo je manjkalo, pa bi padel prvi poljub, a sem prehitro umaknila glavo.

Pogledal je kot žalosten pes.

 

Ko sva z Lovrom prišla domov, sem imela en kup vprašanj. Najbolj pa me je mikalo eno: ‘Lovro, ali je Marku všeč Nika?’

Začudeno me je pogledal: ‘Zakaj?’

‘Vprašam,’ sem odvrnila.

‘Ne, vsaj ne, da bi jaz vedel.’ To je bil njegov zadnji odgovor in nekako sem si oddahnila.

 

8. poglavje

Minevali so dnevi in šola se je že dobro začela, z Markom pa sva si postajala vedno bolj všeč.

V kontaktu sva ostajala štiriindvajset ur dnevno in nikoli nama ni zmanjkalo tem za pogovor.

 

V tistih dneh pa se je v šoli razvedelo, da sem všeč nekemu sošolcu Luki.

Nikoli se nisva veliko družila, a mnogokrat sva se gledala na hodniku.

Nekega popoldneva pa me je kontaktiral na Instagramu.

‘Hej!’

‘O, zdravo’

‘Kako si?’

‘Pa v redu, ne vem, kaj naj delam, ti?’

‘Super sem, te lahko mogoče povabim jaz ven na tehnično?’

‘ Pa ja, bi šlo, kdaj pa?’

Hm, le zakaj me on vabi ven? Popraskala sem se po bradi.

‘Danes, ob treh.’

‘Pridem!’

Dobro, saj sva le prijatelja. Res je, da ima Luka božanski nasmeh, ki razsvetli sobo, a to ne vpliva na moja čustva do njega.

Oblekla sem se poletno in zajahala kolo.

Ko sem prišla do tehnične, so bili tam tudi ostali.

Luko sem objela in namenil mi je tisti nasmeh. Pri srcu mi je postalo toplo.

‘Kako sta kaj z Markom?’ je vprašal. Vedela sem, kam bo vrtal.

Po krajšem premisleku sem odgovorila: ‘Super se razumeva, a zdi se mi, da mu je ena druga všeč.’

‘No, meni je tudi ena všeč,’ se je namuznil.

Pogledala sem ga, vedoč,  kam pes taco moli.

‘Katera pa?’ Kot da nisem vedela.

‘Mmm, je iz naše šole, moje starosti in zelo jo imam rad.’

‘Anja? ’Zakaj se delam neumno? Morda zato, ker nočem, da sem ta oseba jaz? Ja, to bo to.

‘Ne, ti si,’ je nekako med vrsticami povedal.

Nasmehnila sem se in ga objela. V mojih očeh je bil le dober prijatelj in nič več.

 

V tistem trenutku nisem imela moči, da mu to povem, zato sem mu pa zvečer napisala:

‘Luka, rada te imam. Ampak Marka imam rajši.’

To ga je strlo.

Počutila sem se grozno, a hkrati olajšano, ker sem naredila pravo stvar.

Njegov odgovor je bil kratek, a je v njem izrazil jezo: ‘Dobro, lepo se imejta.’

Marko je, seveda, izvedel za vse, kar se je dogajalo z Luko in bil je jezen, kaj pa drugega.

‘Ne potrebuješ me, imaš njega,’ mi je neprestano ponavljal in vsakokrat sem mu odvrnila: ‘Tebe imam rajši, in to je važno.’

Še vedno me je grozno jezilo to, da si dopisuje z Niko in nekaj mi je pravilo, da nista le prijatelja.

Res je, da sem se z Markom vedno super razumela, a že od začetka sem sumila, da je nekaj med njima.

 

Nekega večera pa sem se z Markom kar močno skregala zaradi Luke in sovražila sem, da mi ne zaupa.

‘Z Luko sva le prijatelja, če ti pravim!’ sem rekla in poskušala delovati umirjeno. Nikoli se nisem marala kregati in ugh, zakaj je ravno zdaj iskal prepir.

‘Zakaj mi lažeš, Sara? Še včeraj sta bila skupaj zunaj, ne ga srat,’ je jezno odgovarjal.

Počutila sem je kot največji bedak.

Kaj sem mu jaz dolžna dokazovati? Če mi ne zaupa, zakaj se potem še ukvarja z mano in jaz z njim?

A fant mi je prirasel k srcu in rada sem ga imela.

Na nek način me je skozi kregarije tudi osrečeval. Kazal je, da mu ni vseeno zame.

‘No, oprosti, če sem karkoli zamočila. Upam, da lahko to pustiva za sabo in sva naprej prijatelja.’ Mhn, spet sem prevzela krivdo za vse.

‘A, prijatelja? ‘je bil njegov odgovor.

‘Pa ja, saj to sva že ves čas, kajne?’ Čudno, zazdelo se mi je, da me očitno vidi kot nekaj več.

‘Če ti tako praviš,’ je nekako razočarano odgovoril.

Dobila sem občutek, da delam napako. Fant me ima rad, jaz pa njega.

Nisva bila le prijatelja, in to mi je kasneje tudi postalo jasno.

A če ima rad mene, kaj potem blefira z Niko?

 

Odločila sem se, da jo malo izprašam.

‘Hej,' sem začela pogovor.

’O, zdravo.’

‘ Kaj je med vama z Markom?’ sem kar naravnost napisala na Snapchat.

‘Ja, lahko bi rekli, da sva skupaj.’

Vau, takšnega šoka pa nisem pričakovala.

Nemudoma sem spremenila svoje mnenje.

‘Dobro, hvala. Zadavila ga bom.’

‘Kaj je narobe?’

‘ Nočeš vedeti, poleg tega pa si zadnja oseba, ki bi ji pravila o svojih težavah.’

‘Oh, dobro.’ Delovala je nekako jezno.

Kar kadilo se mi je iz ušes in jokala sem. Ponovno.

Kako mi je lahko zamolčal te informacije? Zakaj mi je zatrjeval, da me ima rad? Zakaj to počne Niki?

Pri priči sem ga kontaktirala na sporočilih.

‘A si lahko še večji prasec?!’

Upam, da sem delovala dovolj razjarjeno in v roku desetih minut me je poklical.

 

‘Sara, glede Nike, to sem naredil iz jeze.’

Očitno so mu bile napake že znane. A kljub temu mi ni šlo v račun vse skupaj.

‘Kakšne jeze, kaj?’ V lastnem glasu sem zaznala strah in nervozo.

Zavzdihnil je in panično nadaljeval: ‘ Zaradi tega, ker si rekla, da sva samo prijatelja. Sploh si ne moreš misliti, kako sem bil jezen.’ Glas se mu je zatresel.

‘Dobro, ampak to ni razlog, da greš s tisto Niko nekaj zbluzit.’ Zadrževala sem solze, kolikor je pač šlo.

‘Sara, tebe imam celo rajši kot njo in verjemi, da obžalujem. Samo ne morem zdaj nje prizadeti, to ni fer.’

Joj, zakaj je imel po eni strani prav?

‘Naredi, kar hočeš, rada te imam.’

‘Enako,’ je v zadnjem trenutku dahnil v slušalko.

Stekla sem v šolo in po licih so mi lile debele krokodilje solze.

Še sama ne vem, kdaj sem se zaljubila vanj. In ubijalo me je to, da ga ne morem imeti.

 

Nina je moja sošolka in hkrati najboljša prijateljica.

Ko me je videla tako objokano, me je objela in pustila, da se zjočem.

‘Sara, kaj je naredil?’ je začela. Zaznala sem jezo v njenem glasu.

‘Mah, s tisto Niko ima nekaj. On pravi, da ima mene rajši in da je to naredil iz čiste jeze.’

Začudeno in razburjeno me je pogledala.

‘Čakaj, kaj?! To nima smisla. Zakaj bi bil jezen?!’ Iz oči ji je bliskala jeza.

Obrisala sem solze in previdno izbirala besede.

‘Rekla sem mu, da sem vesela, ker sva prijatelja in odločil se je, da to pomeni, da ga nočem.’

Zazijala je. Ni vedela, kaj naj reče. Iskala je prave besede, a na koncu je skupaj spravila le: ‘Sara, ni te vreden.’

Spustila sem se nekaj solzic in nežno hlipala v njenem objemu.

Nina je vedno vedela, kaj si zaslužim in kaj je dobro zame, a večinoma je nisem poslušala.

‘Sara, Luka te ima rad! Daj mu možnost.’

Zavzdihnila sem. Po svoje je imela prav, a kot vedno sem razmišljala s svojo glavo.

‘Nina, ni pošteno do njega. Ne vidim ga na tak način in ne morem mu lagati. Ne morem mu kazati čustev, ki jih ni. Težko je razumeti, samo tako je edino prav.’ Hm, to bi mogla reči Marku.

‘Z njim bi bila lahko vesela. Marko naj ima tisto Niko, če mu je že tako všeč. Sam si je kriv, da zapravlja čas. Ampak ti ne boš skakala za njim, ne dovolim.’ Zdaj je gledala že zaskrbljujoče jezno.

‘Nina, rada ga imam in ne morem kar gledati, kako sem ga po lastni krivdi izgubila.’

‘Sara, nisi ti kriva!’ V redu, prekipelo ji je.

Ni mi bilo več do razprave o tem, kakšen kreten je Marko, in sem le menjala temo.

9. poglavje

Bližale so se krompirjeve počitnice in takrat naj bi prespala pri bratrancu v Trbovljah.

Vedno, kadar sem bila tam, sem rada odšla kaj ven.

Tokrat pa me je bilo strah, kaj bo, če vidim Marka.

Po eni strani sem kar hrepenela po njegovi bližini, a hkrati mu nisem mogla pogledati v oči.

V šoli sem odpisala še zadnji test in spet domov prinesla petico. No, vsaj s šolo nisem imela težav.

 

Ko sva z bratcem prišla v Trbovlje, so bile na vrsti psihične priprave, če slučajno srečam Marka.

Kot vedno sem poklicala Nino in ta mi je svetovala na svoj nor način.

‘Sara, ko ga zagledaš, odmeri razdaljo in ga pošlji v tri krasne.’

Nasmehnila sem se in te prevarantske poteze povadila z bratrancem.

‘Sara, od kod tebi te ideje?’ me je smeje vprašal.

‘Pa to so zlati koraki do odličja,’ sem samozavestno dodala.

Do naju je prišla Lovrova mami. ‘Do kdaj bosta zunaj?’

‘Do pol enajste,’ sva soglasno pritrdila.

Spet sva odšla do Zelenih, kjer smo se dobili.

Nekaj časa smo čakali. Marka in njegovega brata je bilo vedno treba čakati.

Čez čas so se odprla vrata bloka in zastal mi je dih. Kar spotila sem se, a na koncu se je izkazalo, da je bil to le njegov brat.

‘O, Sara, čakaš svojega fanta?’ me je smeje odgovoril.

Zavila sem z očmi. ‘Pa ne, on ima Niko.’

 

Nekaj minut za tem pa je za njim prišel Marko.

Srce mi je začelo utripati s hitrostjo kresničke na steroidih.

Stopal je proti meni in kolena so se mi kar zašibila.

Razprl je roke v objem, a se nisem dala.

‘Marko, čakaj, da odmerim razdaljo, saj me razumeš, kajne?’

Zavzdihnil je in nasmeh na obrazu mu je v trenutku zbledel.

Izvedla sem tako imenovane ‘zlate korake’, hkrati pa mi je šlo na jok.

Pogledal me je žalostno in nekako se mi je zasmilil.

Z njegovim bratom sva se spogledala in v tistem trenutku sem Marku planila v objem ter ga stisnila z vso močjo. Res sem ga potrebovala.

Čeprav sem vedela, da ima Niko, sem bila v njegovem objemu srečna. Počutila sem se varno.

‘Pogrešal sem te, veš,’ mi je dejal s svojim šarmantnim glasom.

Nasmehnila sem se, a hkrati sem komaj zadrževala solze.

Odpravili smo se k enemu izmed prijateljev.

 

Tam je Marko najprej iskal vtičnico, a ker so bile v dnevni sobi vse zasedene, je telefon odnesel v spalnico.

Mene so potisnili za njim in za nama zaloputnili vrata.

Ostala sva sama v temni sobi.

On se je ulegel na posteljo, jaz pa sem prisedla.

‘Daj, ulezi se zraven, ni mi všeč, če sediš.’

Legla sem poleg njega in on me je še bolj privil k sebi.

V sobi je vladala trda tema, da nisem videla niti konca lastnega nosu.

‘Sara, ti sploh ne veš, kako se trenutno počutim.’

‘Ja, res si zafrknil že vse, kar si lahko.’ Po nogi so mi stekli mravljinci in pogoltnila sem slino.

‘Sara...’

‘Ja?’

‘Kje imaš usta?’

‘Pod nosom.’

V naslednjem trenutku sem že začutila njegov jezik v svojih ustih.

Po telesu sem se tresla, a hkrati me je oblival val iskrene sreče.

Privil me je močno k sebi in mi sredi vsega dejal: ‘Najraje te imam, moja Sara.’

Na obrazu se mi je narisal širok nasmeh in pritisnila sem mu močan poljub.

Tistega večera ne bom nikoli pozabila.

Vsak trenutek sem hotela preživeti z njim, resnično sem hrepenela po njem.

V Celje sem se vrnila vedoč, da ga ne bom videla dolgo časa.

Že ob sami misli na to mi je šlo na jok.

10. poglavje

Od tistega večera naprej sem vedela, da je Nika šla v pozabo.

Sicer je ona še vedno nekaj skakala okoli njega in mu pisala, a Marko pravi: ‘Jaz se ne dam.’

29. 12. 2019 - datum, ki mi danes pomeni največ. Na ta dan so v Ljubljani organizirali prižig

novoletnih lučk in z Markom sva se zmenila, da bova šla skupaj.

Ko sem prispela v Ljubljano, sem se ujela v gneči.

Prerivala sem se mimo ljudi in se prebila do Mc’Donaldsa.

Poklicala sem Marka.

‘Kje si?’ sem vprašala.

‘Pri Emporiumu sem se ustavil, kam naj pridem?’

Komaj kaj se ga je slišalo, saj je bila Ljubljana nabita ljudi.

‘Jaz sem pri Meku. Te počakam.’

‘Pridem čez pet minutk.’

Usedla sem se in počakala.

Pričelo se je odštevanje do prižiga.

‘Deset, devet, osem...’

Ozrla sem se okrog.

‘Tri, dve, ena...’ lučke so se prižgale in ognjemet je udaril.

V tistem trenutku sem zagledala Marka, kako hodi proti meni.

 

Skočila sem mu v objem in ga poljubila.

‘Pogrešala sem te!’ sem zacvilila.

‘Jaz tudi tebe,’ je smeje dejal.

Sprehodila sva se skozi Ljubljano.

Nekaj sem brskala po telefonu in...opala, Nika je ravnokar objavila, da je v Ljubljani.

‘Marko, Nika je v Ljubljani, veš?’ Fant, upala sem, da jo srečava.

‘O, pa res. Kje pa je?

‘Na Čopovi.’

‘Ravno smo se zgrešili.’

‘Podiva nazaj. Rada bi jo pozdravila in ji pokazala, da si moj, če veš, kaj mislim.’ Vedno sem bila mali hudiček.

‘Ne, pojdiva rajši naprej.’ Nasmehnil se je. Verjetno ga je moj odnos do Nike zabaval.

Zavila sem z očmi in ga prijela za roko.

 

Odšla sva naprej proti mostovom in se ustavila pri tistem s ključavnicami.

Lučke so sijale, v Ljubljanici je bilo mogoče videti lunin odsev.

Odeta sva bila v pravo romantično atmosfero in oba sva se na široko smehljala.

Nekaj časa sva objeta stala ob zvoku tišine, ki jo je prekinil Markov šarmanten glas.

‘Ej, Sarči,’ je dejal in me pogledal v oči tako globoko, da se mi je odpel modrc.

'Ja?’ Postala sem živčna. Zgubila sem se v njegovih rjavih, rahlo zaspanih očeh, ki so kar izžarevale ljubezen.

‘Kaj če bi bila midva skupaj?’ je po kratkem premoru dejal.

Poljubila sem ga in v očeh so se mi nabrale solze.

‘Pa ja,’ sem dejala in ga tesno objela.

Ne morem verjeti, Marko je samo moj. Zajel me je val nepopisne sreče in nisem si mogla kaj, da mu ne bi pritisnila naslednjega poljuba.

‘Najraje te imam, Sara.’

‘Jaz tudi tebe.’

 

Marko me še danes osrečuje iz dneva v dan. Je prvi fant, ki me resnično ceni in me ima rad iz dna srca. Upam, da je to le začetek najinega potovanja.

Če pa je konec, pa se mu želim zahvaliti za vsak trenutek posebej.

Nikoli ne bom pozabila nobenega trenutka z njim.

Daje mi občutek varnosti in mi izkazuje toliko ljubezni, kot si je po njegovem zaslužim.

Najrajši ga imam in nikoli ga nočem izgubiti.

V življenju je mnogo vzponov in padcev in vsaka izkušnja, četudi slaba, te obogati.