Glasovalna številka: PR113

Brina Šalamon

ČE PRIDEVA ...

OŠ Ledina

Ime mi je Ali. Star sem 15 let in s sestro živiva v rejniški družini v Sloveniji. No, vsaj zadnja tri leta. Prej sem živel v Afganistanu v majhni vasi Jaghori. Afganistan je zaradi prejšnjih večjih vojn ena najnevarnejših držav na svetu. Poleg tega pa sem še Hazar, pripadnik manjšega mongolskega ljudstva. To pomeni, da se mi je v Afganistanu pisalo res slabo. Ob začetku potovanja sem bil star 11 let, moja mlajša sestrica Nira pa 7.

Bil je teden pred našim odhodom. Oče je sešteval denar, ki smo ga zbrali za potovanje, medtem ko sta babica in mama kuhali večerjo. Jaz in Nira sva sedela v kuhinji. Naenkrat je nekaj močno potrkalo na vrata. Izdali so nas. Mama nama je rekla, naj stečeva čez druga vrata na  vrt in čez ograjo na cesto in k stricu. Poslušala sva jo. Stekla sva čez vrata na vrt in čez ograjo na cesto in za vogal. Skrila sva se in gledala proti naši hiši. Tam sta bila dva policista, ki sta na najine starše dala lisice, babica pa je že sedela v avtu. Hotel sem steci tja in jima pomagati, a me je Nira ustavila. Še nekaj časa sva sedela tam in gledala, kako je eden od policistov pregledal našo hišo, pobral nekaj stvari in že so se odpeljali. Od takrat jih nisva več videla. Odpravila sva se proti stričevi hiši in se med potjo tolažila. Ko sva prispela k stricu, sta naju s teto gledala nenavadno, kot da vesta, kaj se je zgodilo. To se zgodi velikokrat. Ljudje, ki jim najbolj zaupamo, nas izdajo za denar ali hrano, ki je je takrat vsem močno primanjkovalo. Vstopila sva. Teta nama je pripravila večerjo. Nisva veliko jedla. Po večerji naj bi se odpravila v posteljo, a nisva mogla spati. Ležala sva in gledala v nebo, polno zvezd. Prepričevala sva se, da bova starše še videla, a globoko v sebi sva oba poznala resnico. Naslednji dan smo se odločili, da gremo v našo hišo, poberemo vse za potovanje ter se čimprej odpravimo. Oče mi je prej natančno razložil celo pot. Z vlakom bi se odpravili do Qazvina v Iranu, tam bi nas očetov star prijatelj Vardon, ki vozi kamione, odpeljal čez turško mejo v Sarigarme. Tam bi se vkrcali na ladjo, se peljali po Sredozemskem morju na Hrvaško in čez Kolpo v Slovenijo. Večer pred odhodom smo vsi razmišljali, kaj vzeti s seboj. Nabrali smo ves denar, ki smo ga zbirali že eno leto prej, in se ulegli. Nihče ni spal. Veselili smo se, da se bomo kmalu rešili nevarnosti, po drugi strani pa nas je bilo strah. Nihče od nas še ni stopil izven Afganistana. Nihče ni vedel, kako zgleda zunanji svet. Od enih smo slišali same dobre stvari, kako lepo jim je, da otroci hodijo v šolo, da je hrane na pretek in kako lahko so našli delo. Včasih pa vidiš, kako starka joka, ker se ji je sin utopil, in kako so hčer zavzeli policisti. Gledali smo v nebo in molili, da nam uspe. Zbudili smo se zgodaj zjutraj. Sonce še ni vzšlo, mi smo že razmišljali, kaj bo jutri zvečer, ko se srečamo z Vardonom. Pol ure smo hodili do postaje, kjer smo  ob šest petnajst stopili na vlak ter se odpeljali. S sabo smo imeli sendviče, da smo si potešili lakoto, hrana na vlaku je namreč zelo draga. Ko smo v torek prispeli v Qazvin, smo bili veseli, da smo lahko po dveh dneh končno vdihnili svež zrak. Hodili smo proti bencinski črpalki, kjer naj bi nas čakal Vardon. Tam smo stali pol ure. Stric je stopil v majhno trgovino in kupil nekaj kruha. Ravno ko se je vrnil, je na bencinsko črpalko pripeljal velik moder kamion in  čez okno je pogledal mož z veliko brado in prijaznimi rjavimi očmi. Zatrobil je in nam pokazal na parkirišče v bližini. Odpeljal se je in tam parkiral. Odpravili smo se proti njemu. Ko nas je videl, nas je takoj začel objemati. Zletel je proti meni in začel govoriti, kako sem zrasel in da me je nazadnje videl, ko sem bil še dojenček. Rekel nam je, naj se teta, stric in jaz usedemo na sedeže, Nira pa v tetino naročje. Na srečo na cesti ni bilo gneče in smo do mejnega prehoda prišli v osmih urah. Blizu meje nam je Vardon rekel, da se skrijemo v zadnji del za škatle, ki so nosile tovor. Rekel je, da tem mejnem prehodu nikoli ne ustavijo in da tu hodi že dvajset let, pa se nič ni zgodilo. Usedli smo se med škatle in tiho čakali. Počasi smo se kakih petnajst minut pomikali, se ustavili, zavili ostro na levo in se ustavili. Tokrat se je izključil tudi motor. Slišali smo, kako se Vardan pogovarja z nekom. Nakar se zadnja vrata odprejo. Pred nami je stal velik gospod v policijski opravi. Poskušali smo dihati čim tiše. Začel je premikati škatle. Tresli smo se od strahu. In na enkrat AAAČIHH! Nira je kihnila. Najprej sem jo hotel nadreti, a saj ni kriva, če je na vlaku zbolela in že ves čas kiha. Policist nas je seveda videl in nas nagnal ven. Začel se je dreti v turščini. Vardon govori turško, zato se je začel zagovarjati. Policist je priklical še tri policiste. Prijeli so nas za roke in nas privlekli v majhno pločevinasto barako in zaloputnili vrata. Tam smo sedeli uro in pol, ko je k vratom prišel starejši policist in nam pokazal proti avtu. Usedli smo se v avto in se odpeljali stran od meje. V desetih minutah smo se ustavili na bencinski črpalki in vrgli so nas iz avta. Izstopili smo in pogledali naokoli. Vse nam je bilo neznano. Usedli smo se na klop in premišljevali o naši naslednji potezi. Teta je predlagala, da poskusimo ponovno, nama s stricem pa se je zdelo prenevarno. Odločili smo se, da se odpravimo po čisto drugi poti. Odšli naj bi čez mejo v Azerbajdžan, naprej v Gruzijo, čez Črno morje v Romunijo in čez Madžarsko v Slovenijo. To se je zdelo kot dober načrt. Na bencinski črpalki smo stali in spraševali vsakega voznika, ki se je pripeljal, če gre v isto smer. Prost večeru se je pripeljal gospod z manjšim tovornjakom. Vprašali smo ga, kam gre, in odpravljal se je točno tja, kamor gremo tudi mi. Bil je zelo prijazen Iranec, ki je prevažal kozmetične izdelke v Gruzijo. Potovali smo en dan, da smo prispeli v Suhumi. Vsi smo bili zelo veseli, da tokrat nihče na meji ni hotel pregledati tovornjaka. V Suhumiju nas je voznik pustil v centru mesta in se sam odpravil naprej. Stric je imel v žepu shranjene vse telefonske številke in med tistimi številkami je bila številka njegovega starega prijatelja iz Gruzije. Poklical je iz telefonske govorilnice v bližini. Na drugi strani se je oglasil globok moški glas. Takoj ko mu je stric razložil situacijo, se je ponudil, da prespimo pri njemu. To je seveda zvenelo kot odlična ideja. Končno se bomo lahko umili, spali bomo na mehki, topli postelji, ne pa na trdih, hladnih tleh in škatlah ter če bomo imeli srečo, bo njegova žena pripravila topel obrok, ki ga je seveda vsem primanjkovalo. Vsi smo bili izmučeni in čakali smo na dogovorjen prevoz do doma prijaznega gospoda. Med čakanjem pa smo čez cesto opazili družino zelo podobno nam. Tudi oni so nas opazili. Odpravili so se proti nam in nas pozdravili. Povedali so nam, da so prav tako iz Afganistana in imajo iste želje po prebivanju v srednji Evropi, samo da njih vabi Češka. Njihova pot je povsem enaka, le da kasneje nadaljujejo čez Avstrijo in na Češko. Povedali so nam, da se naslednjega dne zbere veliko drugih migrantov in takoj ko se zmrači, odplujejo Samsun, veliko turško pristanišče. Tja naj bi pripluli pred zoro in od tam nadaljevali vsak v svojo smer. To je bila dobra novica. Povedali so nam, da bo v čolnu, ki si ga bodo izposodili, okoli dvajset ljudi in da bo vsak potnik plačal določeno vsoto denarja. Ne spomnim se točne številke, a vem, da je bila zelo visoka. Nato se je družina odpravila. Tudi za nas je prišel čas odhoda, ker je stričev prijatelj ravno pripeljal izza ovinka. Njegov dom ni bil velik, a ko si vstopil, si se počutil kot doma. Z ženo nista imela otrok, imela pa sta prikupnega psička, s katerim sva se igrala še vse do večerje. Žena je pripravila okusno večerjo in pojedli smo jo prej, kot lahko rečeš tramvaj. Po večerji nam je na tla položila jogi in nam dala dve odeji in tri vzglavnike. V hipu, ko smo se ulegli, smo zaspali. Naslednji dan smo prijateljem razložili naš načrt, medtem ko smo jedli zajtrk. Nikamor se nam ni mudilo in imeli smo se lepo. Dan pa je hitro prešel v večer. Pred odhodom nam je žena v roke vsakemu potisnila sendvič, zavit v robec, in zraven dala še nekaj moževih starih oblačil, da smo se lahko preoblekli. Mož nas je zapeljal do dogovorjenega mesta. Tam je stalo deset odraslih in malo več otrok. Vsi smo čakali, da se gospod s čolnom prikaže. Pričakovali smo večji čoln, a nikoder v daljavi ga ni bilo videti. Nakar pa se izza vogala prikaže star, majhen, rumen gumenjak. Na njem je stal mlad gospod in nas pozdravljal. Vsi smo vedeli, da ta gumenjak zdrži največ dvanajst ljudi, a kdo gre prvi, to ni bilo vprašanje – vsi gremo! Gospod je pred vkrcanjem od vseh pobral določeno vsoto denarja. Štirim odraslim moškim je v roke porinil vesla, se usedel v parkiran avto in se s smehom na obrazu odpeljal. Dobil je veliko denarja in še znebil se je uničenega čolna. Taki ljudje so grozni, ni jim za druge ljudi in vseeno jim je, če je čoln nevaren – če pa slučajno nekomu zmanjka samo pol evra, pa mu ne kaže dobro. Takoj ko se je zmračilo, smo se odpravili. Po pol ure je vse šlo kot bi moralo, nenadoma pa so se nad nami pojavili temni oblaki. Veter je začel močno pihati in začelo je deževati. Nevihta se je sčasoma poslabšala. Naš mali čolniček je morje premetavalo po morju kot papirnato letalo po zraku. Pljuskalo je na vse strani in čoln se je začel polniti z vodo. Vsi smo se tresli od strahu, saj nas večina ni znala plavati. Doma nismo imeli priložnosti, da bi se naučili. Nekaj ljudi je med prerivanjem popadalo ven iz čolna, nekaj pa jih je zaradi pomankanja upanja poskakalo v vodo. Na koncu nas je bilo na čolnu le pet. Med zajemanjem zraka sem videl, da v roki še držim Niro. Strica in tete ni bilo nikjer. Ob sebi sem videl, kako tone stričev nahrbtnik. Hitro sem ga pograbil, saj je v njem bil ves denar in oblačila. Z Niro sva se prijela in se ulegla na hrbet, da sva lebdela nad vodo. Od tu naprej se spomnim le, kako sva se zbudila na plaži ob pristanišču. Sprva nisva vedela, kje sva, a ko sva malo pogledala naokoli, sva ugotovila, da sva prispela v Samsun. Nisva vedela, ali naj bova vesela, da sva preživela, ali naj jokava, ker sva izgubila vse, kar nama je še služilo kot družina. Sedela sva nekaj časa na obali in nisva govorila. Nira je rekla, da je lačna. Sendviči, ki so bili v nahrbtniku, so bili premočeni, zato sva jih vrgla v vodo. Pogledal sem, če imava kaj kovancev, in na najino srečo sem našel nekaj denarja. Stopila sva do najbližje trgovine in kupila štruco kruha in nekaj mleka ter orehe. Pojedla sva četrtino štruce in popila pol mleka. Potem sem začel razmišljati, kako naj greva naprej. Opazil sem, kako tovorijo veliko ladjo, ko sem dobil idejo. Kaj, če se vkrcava na eno teh ogromnih ladij, ki grejo v najino smer, in tako prideva v Romunijo? To je zvenelo kot dober načrt. Poiskala sva tablo, na kateri je pisalo, kam potujejo ladje. Našla sva ladjo s številko 5206 na sedmem privozu, ki potuje v Konstanto. To je zvenelo odlično. Pisalo je, da ladja odpluje ob 11:15. Pogledala sva na uro na stebru in ura je bila 11:10. Imela sva pet minut, da ladjo najdeva in se pretihotapiva nanjo. To zveni kot čisto dovolj časa, sva si rekla, a sva kaj hitro ugotovila, da bo to težka naloga. Pristanišče je bilo tako veliko! Pohitela sva in iskala privez, ko sva ugotovila, da stojiva na drugi strani pristanišča kot ladja. Teka med privezi je bilo veliko, ker so bila ladje ogromne. Nikoli v življenju še nisva videla tako velikih ladij in strojev. Čeprav sva se hotela ustaviti in občudovati te velike pošasti, za take stvari takrat časa ni bilo. Ko sva končno našla pravi privez, sva stekla in opazila, kako se dviguje lestev, ki vodi na krov. Stekla sva, skočila, se prijela lestve, ki naju je povlekla gor. Skočila sva na krov in se usedla za zaboj s peskom. Po pol ure sedenja sva zaslišala, da se nekdo sprehaja po palubi. Prisluhnila sva in se poskušala skrčiti za škatlo, da naju ne bi videli. Nekaj časa je nekdo še hodil naokoli, potem pa tišina. Še nekaj ur je bilo vse tiho. Postala sva lačna in pojedla polovico vsega, kar nama je ostalo. Po urah potovanja nama je bilo močno žal, da nisva kupila vode. Počasi se je spustila noč. Gledala sva zvezde in razmišljala, kaj bi bilo, če zdaj ne bi bila tako sama. Ti trenutki so bili najtežji. Nisva vedela, kaj delati. Zaspala sva. Ko sva se zbudila, je bila ladja že privezana. Ko sva videla, da v bližini ni nikogar, sva se po lestvi na drugi strani ladje spustila na tla. Stekla sva okoli in iskala vodo. Sto metrov od naju sva videla pitnik, iz katerega je pil eden od delavcev v pristanišču. Počakala sva, da se umakne, in stekla. Vode sva se napila za tri. Odločila sva se, da greva na »štop«. Najin naslednji cilj je bila Madžarska. Stopila sva na cesto in čakala. Vsake pol ure sva se zamenjala. Bilo je vroče. Zelo vroče. Na srečo se je po nekaj urah čakanja pred nama ustavil rdeč avto. V njem je sedela gospa v njenih tridesetih. Izgledala je zelo prijazna. S svojo slabo angleščino sem se ji zlagal glede moje starosti in rekel, da se mi je pokvaril avto in da je Nira moja nečakinja. Gospa nama je verjela. Odpravljala se je v Budimpešto. Usedla sva se na zadnje sedeže in tiho čakala. Ko smo se po dveh urah ustavili, sva pojedla preostanek orehov in popila mleko. Gospa nama je ponudila sendvič in z veseljem sva ga sprejela. Vedela sva, da nama bi ta hrana lahko prišla prav. Pospravila sva ga nahrbtnik. Usedli smo se v avto in se odpeljali. Med potjo sva zaspala. Ko naju je gospa zbudila, da bi nama povedala, da smo prispeli, je bila že polna noč. Gospa nama je ponudila, da prespiva v njeni hiši in čeprav nama je že veliko pomagala, sva ponižno privolila. Zelo hitro sva na njenem kavču zaspala.  Ko sva se zbudila, naju je čakal zajtrk. Zaradi vljudnosti sva ga pojedla, čeprav naju je bilo že malo sram. Čim prej sva pospravila za seboj in odšla. Odločila sva se, da ponoviva včerajšnji načrt. Odpravila sva se na najbližjo bencinsko postajo. Spet sva štopala. Zelo hitro sva si našla voznika. Bil je starejši par, ki je iz Slovenije prišel na potovanje po Madžarski. Vračala sta se domov v Mursko Soboto. Bila sta pametna in sta kaj hitro ugotovila, da najina zgodba ni resnična. Povedala sva jima resnico in rekla sta, da nama bosta pomagala po svojih najboljših močeh. Bilo naju je strah, da naju izdata. Nisva se hotela vrniti domov. Po vsem, ker se nama je zgodilo, ne bi rada ponavljala vaje. Če nama uspe. Če prideva. Samo še en mejni prehod. Najino življenje bo zagotovo boljše. Nisva vedela, kaj bodo z nama, ker nimava sorodnikov, a upala sva na najboljše. Z srcema, polnima upanja sva se udobno namestila in uživala v vožnji. Tik ob meji je bila bencinska postaja. Ustavili smo se in z Niro sva se ulegla v prtljažnik. Za sedenje ni bilo prostora. Spet sva začutila strah, ki nama je lezel po telesu. Pri teh stvareh je tako: upaj na najboljše, pričakuj najslabše. In tokrat je uspelo. Madžarska meja prečkana, zdaj pa še Slovenija. Spet smo se ustavili in se odpeljali. Juhuhu, uspelo je! Prišla sva na cilj. Prekipevala sva od sreče in malo je manjkalo, pa bi začela tuliti. Ustavili smo se na parkirišču. Skočila sva iz zavetja in ju objela. Bila sva jima zelo hvaležna. Polna sreče sva se usedla na prvotni mesti. Nismo se veliko razumeli, a srečo prepoznaš tudi, če si z drugega planeta. Peljali smo pol ure, da sem na strani ceste zagledal napis: Murska Sobota. Do takrat se je že znočilo. Na Google prevajalnik, s pomočjo katerega smo se sporazumevali, je gospod vpisal, kje naj naju pusti. Napisala sva, da čim bližje centru mesta. Vedela sva, da bo tam policija in bodo poskrbeli za naju. Še malo smo se peljali in prispeli na cilj. Poslovili smo se. Vedel sem, kako se po angleško reče policija in nameraval sem le priti do človeka in reči police in upal, da nama pokažejo smer. To sem tudi naredil in delovalo je. Punca, stara okoli petnajst, nama je pokazala na levo. Zahvalila sva se in se odpravila. Policijsko postajo sva našla kaj hitro. Vstopila sva. Na okencu je sedel mlajši policist. Takoj je videl, da sva begunca. Pokazal je na stole v čakalnici, sam pa odšel v neko drugo sobo. Čez ista vrata se je vrnil z še dvema policistoma. Povabila sta naju v sobo za izpraševanje. V sobo je prišel še gospod, podoben nama. Bil je prevajalec. Po perzijsko nama je prijazno rekel, naj se usedeva. Policist je postavljal vprašanja, on pa prevajal. Spraševala sta naju o najini poti, o najinih starših in zakaj smo izbrali težjo pot. Povprašali so po imenih naših sorodnikov, da bi jih poskušali najti. Po krajšem času je eden od policistov zapustil sobo in se vanjo vrnil s svežimi oblačili, brisačama, zobnima ščetkama, vodo in sendviči. Preoblekla sva se, umila in uredila ter se usedla, da bi pojedla. Povedali so nama, da bomo to noč prespali pri enemu od policistov in z urejanjem papirjev počakali na jutri. Aja, pozabil sem povedati, da je moja babica Turkinja. Zato se je turščina prenesla na mamo in malo tudi na naju. In kot po čudežu je bila žena tega policista iz Turčije. Peš smo se odpravili do policistove hiše. Živel je v hiši njegove pokojne mame. Hiša je bila zelo velika in imela je veliko spalnic. Imela sta tudi mačko, v katero se je Nira takoj zaljubila. Z ženo nista imela otrok, a sta si jih močno želela, zato sta bila naju zelo vesela. Dala sta nama pižame in usedli smo se ob kamin in se pogovarjali. Okoli desetih smo šli spat. Zjutraj nam je žena pripravila zajtrk in se odpravila v službo. Z možem smo šli malo kasneje na policijsko postajo ...

... in po nekem čudu je ta par zdaj postal najina starša. Takoj tisto noč smo se ujeli. Med tistim zajtrkom sta naju vprašala, če bi nama ugajalo, da bi ostala pri njima. Midva sva bila očarana. Bila sva zelo vesela, da sva pristala pri tako lepem paru. Moji novi mami je ime Ada, mojemu novemu očetu pa Jure. Smo štirje mušketirji. In še muca po imenu Mimi. Od takrat smo dobili še eno muco, ki smo jo našli na cesti. Midva z Niro hodiva v šolo in (ne da bi se hvalil) nama gre slovenščina kar dobro. Imam veliko novih prijateljev in z vsemi sošolci se dobro razumem. Tukaj je življenje veliko lepše. Hrana, prijaznost in zdravstvena oskrba so samoumevni. Lepo je, da lahko ohranjava svojo vero in to nikogar ne moti. Na vrtu hiše smo izdelali nagrobnike za najine starše in okoli posadili rože. Lepo je, da naju nova starša sprejemata in ne želita, da pozabiva na svojo preteklost. Želita, da si jo zapomniva in se iz nje učiva. Upam, da te je moja zgodba naučila, da moraš ceniti to, kar imaš in nikoli ne smeš obupati.