Glasovalna številka: PR117

Diana Penko

POT

OŠ Toneta Tomšiča Knežak

Ani Logar preseda vsakodnevno teženje doma, poleg tega, pa nima miru tudi druge. Enajstletnica si prizadeva, da njena sedemčlanska družina ne bi bila več tako zelo znorjena. Poleg tega doživlja svoje tegobe tudi v šoli, ker jo vsi zaničujejo in se je izogibajo. Sama pravi, da želi postati zdravnica, saj je ravno eno leto od smrti njene babice in želi dokazati, da ljudem lahko pomaga le nekdo, ki ima skrb.

Šesti c se kopa v poletnem soncu. Ana čuti, da res nikjer ni več zaželjena, ker so jo skoraj že vsi sošolci psihično užalili. Ana je ''primer'  z zelo dobrim sluhom. Sliši čisto vse, kar si sošolci šepetajo. Oni pa so še tako nemarni in nesramni, da to venomer počno. Izjema med njimi je njen sošolec Gašper. Še nikoli ni rekel nič proti njej. Celo branil jo je. Tako in tako je poseben. Je najmanjši, to je res. In očala tudi nosi, ker zelo slabo vidi. Ampak je tudi najprijaznejši, najspoštljivejši in ima največje srce. Ana se venomer sprehaja med trojico oseb, ki se vneto pogovarjajo. Ve, da je ne marajo. Mogoče zato, ker je daleč pred vsemi v znanju. Tega še ne ve. Ampak slišala je, da se pogovarjajo prav o njenem velikem upu – Gašperju. Punce Lana, Lea in Tisa, ki sicer vse ponavljajo ena za drugo, so rekle, da izgleda kot piflar. Tedaj se je spomnila, da jo je že branil. Sedaj se ji je porodil tudi dober slogan DELAJ DRUGIM TISTO, KAR HOČEŠ, DA DRUGI STORI TEBI. To je v bistvu pobrala od svete maše, a je vseeno. Takoj je puncam vrgla v obraz: ''Mislite, da je pametno tako govoriti? Mar ne veste, da se vam tudi lahko zgodi, da se vam vid poslabša. In potem, bi drugi govorili grdo o vas? Ali to sploh razumete?'' To je dejala precej glasno, hitro in zelo resno. A jo je stisnilo pri srcu. Še nikoli se ni na nikogar drla in se prepirala. Sram jo je bilo. Ta trenutek pa je rešila učiteljica matematike. Nje so se vsi bali, zato Ani niso ničesar zabile v obraz. Samo zavidljivo in grdo so jo pogledale.  Ure so ji tekle malo hitreje. Ker je pač imela srečo in je sedela pri Tiborju. Ta je bil tudi precej počasen, a je oboževala trenutke, ko ga je čakala, da ji kaj prišepne. Vsi predmeti so ji šli, najraje pa je imela slovenščino. Logarjeva odličnjakinja je ljubila pisanje vseh vrst besedil, verzov, sloganov in drugega. Pa tudi snov ji ni delala težav. Tu je bila tudi edina učiteljica, ki jo je podpirala. Pri drugih učiteljih pa je bila sama sebi dokaz, da je trud posameznika najpomembnejši pri življenjskih preizkušnjah in sami poti, kljub drugim dejavnikom. Sedaj je bil mimo še en presunljiv šolski dan, ki je Ano spravil v solze zaradi psihičnih incidentov, ki jih je prestajala med odmori. Peš se je odpravila domov. 

To pa zanjo ni bil čisto dom. Rekli bi bolj bivališče, ker se tu ni počutila nič domače.  Tudi tu se ni končala vojna čustev  v njej. Srce se ji je paralo tudi zaradi brata, ki je nenehno žaloval. Imel je sladkorno bolezen tipa 1. PAZITE! To ni po ničemer, razen po imenu, podobno drugim tipom. To se ne zgodi zaradi hrane. Ana sumi, da zaradi stresa, ker res pogreša preminulo babico, ali zgolj samo gensko. Hrana torej na to ni imela vpliva. Ima pa ga sedaj. Zaradi nje Anin starejši brat Tim doživlja velike psihične izpade. Tim se zaveda, da sedaj ne sme jesti vsega. In ta »ne smem« pusti vsak dan brazgotino v njegovem srcu. Ani se zdi, da bi mu pomagalo, če bi še nekdo imel takšno mejo. Zato mu je dejala:''A bi ti bilo kaj bolje, če bi tudi jaz jedla tako kot ti?'' Ni se pritoževal, čeprav se je zavedal, da je odkrila njegovo šibkost. Kljub temu bi se lahko. To je dandanes normalno. Fantje pač želijo imeti vse pod nadzorom in ne pokazati svojih šibkih točk. Te imamo seveda vsi. A se je zlomil in vprašal čez nekaj trenutkov, že z rosnimi očmi: ''Misliš, da zmoreš? Tega bi bil vesel. Na pol bi rešila moje življenje, ki se spušča v temo. Injekcij si pa tako ali tako ne bi smela vstavljati.'' Ana pa mu je takrat modro odgovorila: ''Lahko se pa  naučim tebi vstavljati inzulin.'' Tim se je tisti trenutek spravil k sebi in je deško dejal: ''Kaj pa vem. Mogoče, če si sploh tega zmožna. Saj vem, da tega ne maraš in ...'' Takrat ga je Ana prekinila in rekla: ''Saj vem, da si ti bolj motorično razvit v tem, a mogoče bi s samo enim izobraževanjem že uspelo.'' Zadovoljno ji je odgovoril: ''Če bi ti uspelo, bi bil resnično vesel.'' Tako je tudi Ana zadovoljno odšla iz bratove skromne sobice na skupni računalnik. Poiskala je naslednji razpisan datum za izobraževanje v Ljubljani. To soboto. No, takrat je želela začeti s pisanjem svoje knjige, a se je temu odrekla za ceno Timovega veselja. Ana je potem zadovoljno hodila po hiši, dokler se je dalo biti takšen. Naslednja težava je bila njena mala sestrica, ki ni razumela, da ji Ana želi samo pomagati. Govorila ji je, da se samo vtika. Ana je sedaj sama pri sebi dojela, da očitno takrat hoče biti sama. Tako se je torej odločila, da se ji bo takrat samo umaknila izpred oči in bo bolje. Naslednja Anina želja je bila, da bi mlajšemu bratcu lahko razložila svoj izrek: ''Ta svet je samo prehoden.'' Ona je namreč krščanske vere. Tega pa verjetno sploh ne more razumeti. To je sedaj dojela in mu pusti, da se navezuje nanjo in do nje goji neločljiv odnos. In starši? Logarjevi starši so pač pravi skrbni starši. Pri toliko otrocih pa morajo biti tudi močni in odločni. Vsi namreč ne morejo dobiti vsega. Oče opravlja dve službi, mama pa se je zaradi petih otrok odločila pustiti službo. Poleg tega pa bi bila sedaj doma, ker imajo pri Logarjevih devet mesecev starega dečka Maksa. Ani bi bile ljubše ime Mike, ampak staršev raje ni obremenjevala s tem. V tako veliki družini pa že prevečkrat slišiš besedi ''ne smeš'' in Ano to jezi. Želi si, da ta besedna zveza sploh ne bi obstajala. Meje si namreč postavljamo sami. Zelo težko je lahko, če ti jih postavljajo starši ali naprimer  bolezen.

Ana vsak večer moli, da bi imela moč pomagati čisto vsem, ki pomoč potrebujejo. Zato si tudi želi postati zdravnica.

Prišla je tista sobota, ki je s seboj nosila nova znanja in srečo v bratovih očeh. Ta je Ani preplavljala srce. Pripravili so se. Cela družina je odšla v Ljubljano. Ana je z mamo pred infekcijsko bolnišnico, kjer naj bi se odvijalo predavanje, sestopila iz avta. Z njima pa je bil seveda tudi Maks. Ostali člani družine so odšli po nakupih. Z mamo so najprej poslušali predavanje. Trajalo je približno uro in pol, zato je šla Anina skrbnica vmes nahranila devetmesečnega dojenčka. Ani se je zdelo predavanje blazno zanimivo, saj je bila močno zainteresirana. Po poslušanju je bil na vrsti še praktični del. Enajstletni Logarjevi hčeri je šlo pri delu odlično in sedaj bo lahko pomagala bratu. Na koncu predavanja so dolgoletnim sladkornim bolnikom podeljevali nagrade. Ana si je rekla: ''Če zmorejo oni, zmore tudi moj veliki brat.'' Tam pa nista ostali čisto do konca. Razigrani Maks ne bi zdržal. Sta pa z velikim zadovoljstvom odšli, misleč na Timov sončni obraz in njegov nasmeh, ki ga že dolgo nista videli. Po mobitelu sta poklicali ostale in skupaj so se odpeljali na ogled gradu. Ta je v njihova srca prinesel čarobno vzdušje in ljubezen, ki jih je vse združila v eno. Na poti domov je Ana začinila vzdušje z veselo novico. Tim je bil zelo vesel, ker se je po dolgem času spet počutil vključenega v svet ali poenostavljeno ''normalnega''.

Ana je šla naslednji dan zopet v šolo. A tokrat zadovoljna sama s sabo, ker je pomagala bratu. Že zjutraj, preden je šla z njim v šolo, se je izkazala in je lahko ugledala bratove modre oči, ki so bile globoke kot ocean, in iskre v njih so se svetile, kakor spomladansko sonce, ki prikuka na plano zgodaj zjutraj. Pred drugimi pa se ni hotela družiti z Gašperjem, da se ne bi drugi norčevali iz njega. Zato se je umaknila. Vedno. To je postala njena šolska rutina, ki je sedaj ne zanima več. Sedaj goji srečo doma in je potem srečna cel dan. Poleg tega pa je le še en dan do konca šolskega leta in bo dva meseca živela v sreči. Ko dela to kot njen, brat ji to ne predstavlja težav. Ker jih sedaj ne tudi Timu. Ana je torej dokaz, da za brata ali drugo osebo, ki jo imaš rad, storiš vse, kar je v tvoji moči, da ga osrečiš. O Timu je razmišljala cel šolski dan. Potem pa se ni domov vlekla kot megla, ampak je veselo poskakovala. Zvečer pa je mirno zaspala.

Napočil je zadnji šolski dan – Anin rojstni dan. Že dolgo si želi svoj laboratorij. Brat ji posoja mikroskop, da lahko raziskuje. Danes je dobila še nekaj drugih pripomočkov, s katerimi bo počasi izpolnjevala svoje sanje – postati zdravnica z vsaj enim svojim zdravilom. Njene oči so zrle v prihodnost in komaj je čakala, da odraste in dobi krila. Na svoj rojstni dan pa Ana vedno konča svojo knjigo. Tudi letos je bilo tako. In s tem je zelo zadovoljna. Tokrat je pisala pravljico o palčkih za svojega bratca. Vesela je odšla v šolo. Imeli so prireditev, nato pa podelitev priznanj. Ana je bila tudi letos uspešna in je osvojila vse mogoče. Najraje pa je imela, ko se je lahko za nekaj časa sedaj poslovila od šole. Zopet je poskakovala do doma. Odšla je v svojo sobico, oz. v laboratorij. Čez en mesec je Maksu lahko dala grizalce, ki ima v notranjosti zobno ščetko. Vsakemu v družini je izumila nekaj edinstvenega. Ponosna je bila nase in na svoje življenje.

Počitnice so tako minevale. Anina želja, da postane zdravnica se bo verjetno uresničila. Tako so ji pravili. Sedaj pa jo čaka še nekaj let. In ne mudi se ji več tako hitro odrasti.