Glasovalna številka: PR118

Nika Homšak Godler

V TVOJIH ROKAH

OŠ Vransko-Tabor

1.       poglavje: Lana

Vstopila sem v ogromno šolo in zdelo se mi je, kot da me vsi opazujejo. Ni bilo enako kot v osnovni šoli, kjer sem poznala vse ljudi. Bilo je bolj neznano, bolj strašljivo in hkrati vznemirljivo. Odleglo mi je, ko sem na hodniku zagledala Majo.

»Lana! Končno si tukaj, mene je oči pripeljal že pred petnajstimi minutami.«

Tako ji je torej uspelo. Sem že mislila, da je prišla z avtobusom, ki je vozil z nadzvočno hitrostjo. Lahko si kar predstavljam njen obraz, ko bi voznik stopil na plin.

»Halo!?« mi je z roko pomahala pred obrazom.

»Kaj? Aja, jaz sem prišla z avtobusom.«

Prikimala je in se zagledala v plakate, ki so bili izobešeni po vseh stenah. Na hitro sem pogledala, koliko je ura, toda predme je že stopil neki fant.

»Živijo! Ti si verjetno ena izmed novih dijakinj, kajne?«

Ponudil mi je roko, segla sem, vendar se je moje telo naježilo, takoj ko sem se dotaknila konic njegovih prstov. Očitno je tudi on začutil enako. Bilo je, kot da bi me stresla elektrika, vendar ne na slab način, če je to sploh mogoče.

Samo nasmehnila sem se in mu odgovorila: »Ja. Oh, mimogrede, moje ime je Lana in to je moja najboljša prijateljica Maja.«

S prstom sem pokazala nanjo in se zavedela, da se pretvarja, da še vedno bere plakate. Hitro sem pogled usmerila nazaj na fanta.

»Pozabil sem se predstaviti. Ime mi je Alen in za danes sem vajin vodič iz tretjega letnika.«

S pogledom je ošinil Majo.

»To velja za obe. Če bosta imeli kakršna koli vprašanja, se obrnita name ali pa na profesorje. Zdaj pa mislim, da je že čas, da vaju popeljem do vajine učilnice.«

Malo čudno sem ga pogledala, nato pa sem mu sledila do učilnice, kjer je na vratih pisalo 224a.

»To je matična učilnica 1. a. No, samo še telefonski številki bi si rad izmenjal, saj veš, če bi potrebovali kakršnokoli pomoč,« je rekel in me sramežljivo pogledal.

Dvomljivo sem se nasmehnila in mu ponudila svoj telefon. Vpisal je svojo številko, jaz pa svojo v njegov telefon.

Že naslednji trenutek sem zaslišala fantovski glas: »Stari, k pouku morava. Kmalu se bo začela prva ura. Saj veš, da nočem še eno leto poslušati profesoričine pridige o zamujanju.«

Na hitro je zavil z očmi, nato pa stekel do drugega fanta, ki je bil očitno njegov najboljši prijatelj.

Preden sta izginila za zidom, je še zakričal: »Upam, da se boš imela lepo!«

Zdaj je bila Maja tista, ki je zavila z očmi.

 

Odprla sem vrata in zagledala ogromno sobo, ki je imela v sprednjem delu nekaj miz in stolov ter ogromno belo tablo. Za mizami je že sedelo nekaj učencev, vendar jih je še veliko manjkalo. V trebuhu sem začutila gmoto, ki je z vsako sekundo rasla. Že sem si predstavljala, kako me vsi ljudje v tej sobi, ki se je v moji glavi zdela tako majhna, prezirajo. Profesorica je sedela za ogromno pisalno mizo, na kateri je imela prenosni računalnik in veliko razmetanih papirjev.

»Oh, kar vstopita, upam da vama bo v našem razredu prijetno. Ime in priimek bi prosila.«

 Še vedno sem opazovala nekam prazen prostor, zato me je Maja prehitela: »Maja Remec, in to je Lana Bizjak.«

Obkljukala je najini imeni in naju spet ogovorila: »Usedita se, kamorkoli želita, počakali bomo še deset minut.« 

 

***

 

 »To sploh ni bilo tako slabo, mogoče mi bo celo všeč.« Presenečena sem bila nad njeno izjavo. Šola! Všeč?! O, ja, in poleg tega sem prepričana, da bom jutri na poti domov videla rožnatega samoroga, ki me bo povabil, da ga zajaham.

»Si prepričana? Meni je bilo danes prav dolgčas. Poleg tega imava zdaj še tri ure proste do naslednjega avtobusa.«

Kot nalašč je nasproti prišel Alen.

»Živijo, punci. Kako vama je bil všeč prvi dan?« Šele takrat sem se zagledala v njegove nebeško modre oči, njegove lešnikove lase, njegovo športno postavo. Videti je bil kot eden tistih nerealističnih hollywoodskih igralcev, vendar poseben.

Zardela sem in mu nekaj zamomljala v odgovor. Še sama nisem vedela, kaj. V zadregi je prikimal.

»No, slišal sem, da ste prej končali. Pa sem mislil, da bi šli na kavo. Če se strinjata, seveda.«  Ko sem ga že nameravala zavrniti, me je Maja prekinila: »Z veseljem! A tisti tvoj prijatelj gre tudi z nami?«

Pokazal je na fanta, ki ga je poklical zjutraj: »Luka? Ja, itak. Pri malici lahko sedita poleg naju in njegovih prijateljev.«

 

***

Glede tega, da gremo kasneje na kavo z najlepšima in najpopularnejšima fantoma na šoli, se nisem preveč obremenjevala.

Koga pa hecam? Videti sem bila hladna kot kumarica, vendar sem se počutila nekaj mesecev čez rok uporabe. Alen je bil nekam odsoten, zdel se mi je celo malo žalosten. Nisem vedela, ali naj ga ogovorim ali mu dovolim, da sam reši težavo.

 

Šele ko sem začela pozorno poslušati, o čem je govoril Luka, sem se zavedala, zakaj je takšen. Govoril je o meni, kako dobro sem videti, kako lepe lase imam, kakšen lep obraz in navsezadnje  o moji zadnjici.

Nameravala sem ga preslišati in se pogovarjati z Majo, ko me je prekinil.

»Ej, Lana, kajne?« Pogumno sem ga pogledala, vendar se je moj želodec obračal kot pralni stroj.

»A imaš mogoče med vikendom kaj časa, da bi šla mogoče v kino ali pa kaj podobnega?« Nisem mu nameravala pasti pod noge.

»Mhm, ne, zate ne. Žal, zaposlena bom z gledanjem v zrak.«

Če sem želela, sem lahko bila kljub svoji sramežljivosti odrezava.

Alen se je nasmehnil.

Fantje na Lukovi strani so se spogledali in začeli kričati: »Ogenj!!«

Poškodovala sem njegov ego. Očitno sem bila prva in zadnja, ki ga je zavrnila. Ni vedel, kaj naj reče, kako se naj odzove. Mene pa vendarle ni pekla vest.

 

Maji je zazvonil telefon.

»Lana, hm, oči naju pobere čez pol ure. Rekel je, da gremo še na pico, tako da …«

Ozrla sem se proti Alenu, ki se mu je pogled nenadoma povesil. »Oprosti. Nisem vedela, da je Maja poklicala svoje starše.«

»Vedno je tukaj jutri.«

Nasmehnila sem se in se odpravila za Majo.

Medtem ko sva hodili po sivem pločniku, kar ni in ni nehala govoriti o tem, kako popoln par bi bila jaz in Alen.

»Oči naju bo počakal tukaj. Pripravi se na zasliševanje.« Obe sva se zahihitali. Majin oče je policist, ob takih trenutkih je svojo službo opravljal tudi doma.

Z Majo sva prijateljici že tako dolgo, da so njeni starši praktično moji drugi starši in obratno. Njen drugi oče je veliko težje prebavljiv kot moj.

Na parkirišče je zapeljal čisto nov Audi Q5. Jaz sem se usedla na sprednji sedež kot ponavadi, Maja pa je zase imela vse tri zadnje.

»Kako je bilo v šoli? Kakšni lepi fantje, nadležne profesorice?«

Zdaj sem prva odgovorila jaz: »V redu. Mogoče in … ne vem.«

»Lepi fantje!? Vse mi povej.«

Tokrat me je prehitela Maja: »V Lano sta zatreskana dva najpopularnejša fanta na šoli in prvega je že zavrnila.«

»Okej, okej. Ta pogovor bi lahko trajal ure, zato se bomo o tem pogovorili na pici.«

»Res ni treba da gremo na pico,« sem mu rekla.

Očitno ni razumel: »Prav imaš, vem, da imata rajši kebab. Gremo na kebab!«

 

***

 

Po kebabu in dolgi vožnji me je Majin oči zapeljal domov, kjer sta me presenetljivo čakala oba starša.

»Hvala za prevoz!«

»Mami! Doma sem!« Slišala sem korake, ki so stopali iz kuhinje do vhodnih vrat.

»Kako je bilo v šoli? Kako, si že doma?«

»Vse vama bom razložila, samo stvari odložim.« In res sem naredila točno to. Povedala sem jima vse od učilnic do profesorjev. Izpustila sem le malenkost ali dve o fantih.

 

2. poglavje: Alen

Za spremembo sem se po dolgem času po šoli zapeljal naravnost domov, nobenih vmesnih postaj.

»Ljubček, kako, da si že doma?« me je vprašala babica in mi kot po navadi namenila poljub na lice.

»Sprememba,« sem mirno odgovoril. Pogledala me je s toplino v očeh: »Poznam te, Alen, bolje kot misliš.«

»Dekle je. Lana.«

»Komaj čakam, da jo spoznam. Povabi jo na večerjo.«

»Ravno je izvedela, da obstajam, in naj jo povabim na večerjo? Babi, kaj si jedla za kosilo? « sem posmehljivo rekel. Njen obraz se je našobil, vendar se je nanj kmalu vrnil  nasmeh.

Na ekranu se je pojavilo Lukovo ime. Pritisnil sem rdečo tipko.

To, da je Lano povabil ven, je bila popolna izdaja.

Naslednjih nekaj minut je minilo v tišini. Nato pa je spet zazvonil telefon.

»Kaj?«

»Očitno si res jezen. Nočem ti ukrasti punce, ampak če ne boš pravočasno stopil prvega koraka, bom jaz naredil drugega.«

»Luka, več kot očitno ne želi od tebe dobiti nobenega koraka.«

Zarežal se je: »Pretvarja se, da je nedostopna. V resnici se mi ne more upreti.«

Ne da bi sploh še kaj rekel, sem prekinil in telefon vrgel ob steno.

Babica je prihitela v sobo: »Alen?! Kaj se dogaja?!« Odvihral sem do svojega avta.

 

Nekaj časa sem stal pred vrati lokala in nato stopil čez prag. Temna svetloba in smeh moških, ki bi morali biti že pred nekaj časa doma, sta mi bila preveč znana.

»O, poglej, poglej. Naš zaljubljenec.«

»Utihni, Samo.«

Obrnil sem se proti natakarici.

»Pivo.«

Ko mi je podala pijačo, se je sklonila, da sem lahko videl pod njeno majico. Le obrnil sem se stran in naredil požirek.

»Nekdo je slabe volje. Kaj je? Te je že razočarala, ima fanta? Ali pa … Mogoče je izbrala Luka?«

»Utihni, preden ti zbijem iz ust vse zobe,« sem rekel mirno, vendar strupeno.

 

3. poglavje: Lana

»In, kako se počutiš? Mirno? Mogoče zaskrbljeno ali pa ti je celo slabo. Ali ti je slabo?!«

Meni je bilo.

»Lana! Umiri se. Samo vožnja z avtobusom je. Nočeš govoriti o Alenu, še manj pa o Luku. Zato se jaz hočem pogovarjati točno o tem.« Prav je imela, res se nočem pogovarjati o fantih. Ni me strah, kaj bom rekla ali povedala, problem je bil v tem, da nisem bila prepričana, če sem Alenu zares všeč, Luka pa me ni zanimal.

 »Poglej. Nič ni narobe, če se ne moreš odločiti, tudi jaz se ne bi mogla. Mogoče, če samo poskusiš biti prijateljica z njima …« Nisem nameravala upoštevati njenega nasveta. Luka je preveč samovšečen, da bi se lahko z njim sploh pogovarjala, Alenu pa nočem dajati napačnih znakov.

 »Ne, ne in ne. Nočem biti prijateljica z njima. Hočem ….«

 »Dekleti! Kje sta vajina varnostna pasova?!« Ravno zdaj je moral opaziti. Nadeli sva si varnostna pasova in že je voznik nadaljeval: »Zdaj nima več smisla! Joj, današnja mladina!« Najbolj me razjezilo dejstvo, da nisva bili edini brez pasov.

 »No, tale voznik pa ne mara ravno najstnikov, otrok in ljudi na splošno,« je rekla Maja, ko sva izstopili iz avtobusa. Obe sva se začeli glasno smejati.

 »Kaj pa je tako smešno? Tudi jaz bi se rad smejal po tem, kar si mi rekla.«

Vse se je začelo z očijem že zjutraj, potem me je moja najboljša prijateljica spravila v neprijeten položaj, nato se je name kar tako malo razjezil voznik, za piko na i pa se moram zdaj soočiti s fantom, ki sem ga zavrnila.

»Poglej… Luka, kajne? Ne zameri, ampak nisi ravno moj tip in nisem zainteresirana.«

»Luka, ti je že povedala, kar je hotela, zdaj njo in njeno prijateljico pusti pri miru.«

»Alen, ne vpletaj se,« je rekel Luka, z jasnim strupom v glasu.

»Fanta, res nočem, da se prepirata zaradi mene. A lahko samo stopita korak stran drug od drugega?« Na srečo sta me poslušala.

Alena sem potegnila za roko in Maja nama je sledila. Toplina najinih rok se je združila v eno in počutila sem se, kot da lahko preplezam Mount Everest.

»Res se moraš pomiriti. Luka me ne zanima.«

»No, če te Luka ne zanima, kdo potem te?« Mislila sem, da je vedel, kdo mi je všeč. Mar nisem bila dovolj jasna? Ali pa si je mogoče zanikal, ker ga jaz nisem zanimala in me ni hotel užaliti? Različne domneve so mi začele skakati po možganih.

»Ti!! Ti jo zanimaš!!« je zakričala Maja.

Na obraz se mu je zarisal nasmeh, moja lica pa so postala živo rdeče barve.

»No, v tem primeru pa … Lana, bi želela iti ta vikend v kino?«

V trenutku se je začelo vse dogajati zelo hitro. V glavi sem začutila omotico, v trebuhu pa živalski vrt. Srečo sem imela, da nisem omedlela.

»Ja, z veseljem. Kdaj točno pa?«

»V soboto, ob približno treh je na sporedu nek akcijski film, če pa želiš gledati kakšno drugo zvrst, sem za.«

Nisem največja oboževalka akcijskih filmov, vendar mislim, da lahko tokrat potrpim.

»Ne, lahko gledava akcijski film.« Vesela sem bila, da bova šla v kino, nisem bila namreč najbolj zgovorna oseba. Vedno me je bilo strah, da bom rekla kaj napačnega in bom vse uničila.

»To je torej določeno. Se vidiva v soboto,« je rekel, ko je poskušal skriti svoj nasmešek.

Pomahala sem mu v slovo. Malo je manjkalo, pa bi začela na ves glas kričati.

Ko je njegova postava izginila iz mojega pogleda, sem se zavedala, da vsi strmijo vame. Ni bilo težko videti, o čem sva se pogovarjala, o tem, kar se je zgodilo prejšnji dan, pa je seveda vedela že celotna šola. Ni mi bilo mar, če so vsi šepetali o tem, kako ju vrtim okoli prsta. Še manj mi je bilo mar, da so me zdaj zasovražile vse punce, ki jim je bil Alen všeč, se pravi, da me je sovražila polovica vseh deklet na naši šoli.

Pomembno je le to, da mi je Alen bolj in bolj všeč.

 

4. poglavje: Alen

Sobota. Nimam pojma, kaj bova delala, nimam pojma, kam bova šla. Pomembno je le to, da bova skupaj – jaz in Lana. Še vedno nimam pojma, kaj je na njej drugačnega, kaj me tako zelo privlači.

Spet sem ostal na površju brez pomoči steklenic. Ne vem, kaj je moj rešilni jopič, mogoče ona. Vem, da že nekaj časa nisem zagledal teme globin, nisem začutil bolečine v pljučih, nisem brezupno mahal z rokami, da bi prišel na plan

Aristotel je rekel, da je ljubezen ena duša v dveh telesih, mogoče je imel prav. Duša ima konec koncev v sebi dobro in slabo, nič ni popolno – nobena duša, noben cvet, nobeno telo, vse ima pomanjkljivosti. Pomanjkljivost te duše je utapljanje. Mogoče pa se je učitelj sveta motil, mogoče je moja duša le moja in njena duša le njena. Na koncu čas razkrije vse skrivnosti, tudi to bo.

Komu pripada naša duša? Nam ali ljudem okoli nas?

 

5. poglavje: Lana

»Ponoviva. Kaj boš rekla svojim staršem?«

Čez to temo sva šli tisti dan že petič: »Da me je fant iz šole povabil v kino. Nato jima bom povedala, da bo to zmenek brez dotikanja.«

 »V redu.« Nisem želela izsiljevati svojih staršev, vendar sem res želela iti na zmenek z Alenom.

Na poti domov je ves čas govorila ona, večino časa o tem, kako si želi nekoga, ki bi jo gledal, kot Alen gleda mene. Nisem natančno vedela, kaj je s tem mislila, nisem opazila, da bi me gledal drugače kot njo ali kogarkoli.

Ko sem prišla domov, sem ugotovila, da sta oba moja starša že prišla iz službe.

»Mami! Ati!« Že sta prihitela iz dnevne sobe.

»Ja?! Je kaj narobe?! Si poškodovana?! Je bilo kaj takšnega v šoli?!«

Mogoče sem zakričala malo preveč histerično.

»Nič ni narobe. Samo hotela sem vaju nekaj vprašati.«

Takoj sem videla, da se jima je kamen odvalil od srca.

»Povej, ljubica.« Meni pa je za razliko srce začelo prehitro biti.

»No, v šoli je fant, ki hodi v tretji letnik, ime mu je Alen in … V soboto me je povabil v kino. Prisežem, da bo vse v redu. Nič dotikanja, samo pogovarjanje in gledanje filma. Prosim.« Vedela sem da tistega pogovora ne bosta še enkrat ponavljala, že prvič je bilo preveč neprijetno.

»Vedela sva, da se bo to prej ali slej zgodilo, in odgovor je ja. Lahko greš v kino. Vendar moraš biti doma pred enajsto in lahko te pripelje kar on. Če že ima izpit, seveda.« Kaj?! Mislila sem da bom morala preiti na tretjo fazo … Stekla sem v svojo sobo in vtipkala Alenovo številko.

Že sem zaslišala njegov glas: »Hej, Lana.«

»Hej … za soboto … mislila sem … moja starša sta rekla, da je edini pogoj, da bom doma do enajstih.«

»Super, to pomeni da lahko greva po filmu še na večerjo.«

Večerja?! Kaj!? Mogoče bo samo ena tistih McDonald's večerij. Večerje so zame preveč pogovarjanja in premalo tišine.

»Ja … se vidiva jutri v šoli. Saj bi se še pogovarjala, vendar me kliče Maja.«

Nisem več vedela, o čem bi se še pogovarjala, zato sem se zlagala. Poleg tega sem postala malo nervozna zaradi novega dodatka h kinu.

Včasih je bolje vedeti premalo kot preveč, vendar je ena stvar trdna, sobota bo osupljiva.

 

6. poglavje: Alen

Presrečen sem bil, ker je potrdila zmenek.

Tokrat bo drugače, sem si ponavljal. Nisem želel še enega tistih zmenkov, ko se ne pogovarjaš, temveč se povezuješ z jezikoma. Ona je drugačna, nekaj na njej je posebnega. Nočem, da je ena tistih punc, ki jo, preden se zdani, odpeljem domov po dolgi noči.

Z Lano se bom premikal počasi in doživel bom vsak trenutek.

Seveda ni popolna, vendar pri njej prevladuje svetloba. Potrebujem svetlobo, ki me vodi iz teme. Njene zelene oči te zaslepijo in njeni rjavi lasje izbrišejo vsakršne dvome. Njen glas je nežen in močan. Njeno telo majhno in prelepo.

 

7. poglavje: Lana

Vožnja z avtobusom ni bila preveč mučna, Maja je poslušala glasbo na svojem telefonu, ker je ravno izšel najnovejši album njenega najljubšega pevca.

Ko sva prehodili kratko pot do šole, se mi je zdela nekam tiha.

»A je vse v redu?« Ni se odzvala, zato sem ji z roko pomahala pred obrazom.

Končno sem pridobila njeno pozornost.

»Kaj?! Ja, vse je dobro. No, v bistvu ni. Ne vem, če bom lahko šla na šolski izlet naslednji teden.« Na ta izlet gre pol šole. Najprej gremo prvi in drugi letniki, nato pa tretji in četrti.

»Teta pride iz Avstralije in bo tukaj samo dva tedna. Tudi šolski izlet traja dva tedna.«

Nato mi je v glavo butnila briljantna ideja: »Kaj pa, če greva k šolski psihologinji in jo prosiva, če lahko greva na izlet s tretjimi in četrtimi letniki? Slišala sem, da sta dve dekleti iz tretjega letnika želeli iti na izlet s svojimi prijateljicami iz drugega letnika.«

Maji se je izraz posvetlil in široko se je smejala.

»To totalno ni slaba ideja, tako bova lahko obe šli na izlet in še Alen bo tam.« Seveda sem nekako računala tudi na to. Vedela sem, da bo takoj za, in tudi o pogajanju sem imela dober občutek.

»Greva kar zdajle, do pouka je tako ali tako še 45 minut,« je veselo predlagala. Prikimala sem in odpravili sva se v pisarno šolske psihologinje. Potrkala sem na vrata in takoj sva zaslišali nežen ženski glas: »Vstopi!« Šele takrat sva se začeli zavedati, da v tistem prostoru še nisva bili. Ob vseh stenah so bile knjižne police, na njih pa polno knjig z naslovi, kot so: Kaj narediti ko …? ali Pravice otrok in mladine. Stene so bile bele barve in v desnem kotu sobe je stala velika pisalna miza, na kateri je bil računalnik in veliko lončkov s pisali. Na sredini sobe je bila miza za goste, na eni od njenih strani je bil postavljen en stol, na drugi pa trije. Za mizo je sedela ženska srednjih let, imela je rjave lase in zelo svetlo polt. Lepo naju je pozdravila, midve pa sva naredili enako.

»No, dekleti, kaj vaju je pripeljalo k meni?« Z Majo sva se spogledali.

 »Slišali sva, da se želita dve dekleti za izlet prestaviti in tudi midve imava enako željo,« je spregovorila.

 Pogledala naju je izpod njenih okroglih črnih očal: »Prvi letnik, kajne?«

 Pokimali sva.

»Mislim, da bo to v redu. Tukaj so še prijavnice, vajini starši naj podpišejo in to mi do jutri prinesita.« To je bilo lahko. Mislila sem, da se bova morali pogajati.

»Do jutri!« je rekla Maja.

Na poti skozi vrata sva še na hitro rekli na svidenje in tako je bilo zmenjeno. Na izlet greva s tretjimi in četrtimi letniki. To sem morala takoj povedati Alenu.  

Praktično pretekli sva vse stopnice in ko sva prišli do prvega nadstropja, sem v gruči ljudi zagledala njegov angelski obraz. Za sekundo sem prenehala dihati. Glasno sem ga poklicala: »Alen!« Takoj je pogledal v mojo smer. Prerival se je med ljudmi, da bi prišel k meni.  

»Jutro.«

»Z vami greva na šolski izlet naslednji teden. Preden karkoli rečeš. Maja ne more čez dva tedna in lahko greva z vami.«

Od veselja me je dvignil v zrak in me na sredi hodnika zavrtel okoli svoje osi. Tisti trenutek so naju vsi gledali.

»To je prekrasno! Še dva tedna bova lahko preživela skupaj!« je zakričal na ves glas, potem ko me je spustil iz svojega medvedjega objema. Še tisti trenutek je zazvonil zvonec.

Na hitro me je poljubil na lice in že je vihral do naslednje učilnice. V tistem trenutku je bil svet obenem obrnjen na glavo in je ležal pod pravim kotom. Nisem se dobro zavedala, kaj se je pravkar zgodilo, njegov poljub me je popolnoma osupnil. Mogoče bo to najina »stvar«, najina navada. Še nikoli se nisem počutila tako srečno, a zmedeno.

»No, to je bilo … zanimivo.«

 

***

 

Šele ko sem prišla pred naša vhodna vrata, sem ugotovila, da moram zdaj prepričati še starša, da mi bosta dovolila iti na izlet s fanti, ki so stari čez 18 let.

Moram priznati, da če bi imela 16-letno hčer, ki bi me prosila točno to, kar bom jaz prosila svoja starša, bi jo zavrnila. Vendar mi moja starša zaupata bolj kot bi lahko jaz kadar koli zaupala komur koli. Verjetno zato, ker sem preveč sramežljiva, da bi imela prijatelje poleg Maje.

Takoj ko sem prišla v hišo, sem zaslišala visok in nizek glas: »A si že doma?«

Zavila sem v dnevno sobo in jima odvrnila: »Dober dan tudi vama. Hotela sem vaju nekaj vprašati.«

Mami mi je nakazala, naj se usedem poleg nje. Objela me je okoli ramen, kot je to naredila ponavadi, in mi dovolila nadaljevati: »Vesta, tisti izlet, na katerega gremo prvi in drugi letniki?« Pokimala sta. Na prvem mestu me je presenetilo, da je bil oči že doma, na drugem pa to, da je vedel za izlet.

»Maja ne more iti, ker pride njena teta iz Avstralije. Vendar sva se pogovorili s šolsko svetovalko in lahko greva čez dva tedna s tretjim in četrtim letnikom. A lahko grem?« Spogledala sta se.

Zdaj je spregovoril oči: »Ne vidim razloga, zakaj ne bi smela. Učitelji gredo z vami. Piti ne smeta. Sobe so razdeljene po dva, vidve z Majo pa sta tako ali tako zelo odgovorni.«

Spet! To je bilo zelo lahko. Nisem mislila, da ju ne bo treba prepričevati. Podpisala sta mi list in kot vsak dan sem nato odšla v svojo sobo.

Začutila sem, kako mi je v žepu zavibriral telefon. Neznana številka? Ob teh me je vedno streslo.

Oglasila sem se: »Ja?!«

Takoj sem prepoznala glas na drugi strani slušalke. »Živijo. Dobil sem pravo številko, kajne?« Vzdihnila sem. Ni mi bilo všeč, da me je klical.

»Ja, Luka, dobil si pravo številko. Kje si jo sploh dobil?«

Skozi slušalko sem lahko videla njegov neumen nasmeh: »Veze. No, slišal sem, da gresta ti in tista tvoja prijateljica z nami na izlet.« Govoril je s preveč zapeljivim glasom. To mi ni bilo najmanj všeč.

»Ja, jaz in Maja greva na izlet z vami. Zdaj pa, če mi oprostiš, moram začeti delati nalogo.« Hitro sem prekinila. Postalo me je strah, kaj se bo zares dogajalo na izletu. Luka zna biti zelo vsiljiv in tega se najbolj bojim.

 

8. poglavje: Alen

Samo še o Lani sem lahko razmišljal. Babica je že sumila, da se nekaj dogaja, ko sem takoj po šoli prišel domov z nasmehom na obrazu. Zdelo se mi je, kot da letim.

Zakaj sem se spremenil le zanjo? Odkar vem zase, sem punce videl le kot predmete. Misel na to, da bi  preživel več kot eno noč z isto, me je zabavala in strašila.

Nisem razumel, zakaj bi imel s tisto osebo družino ali si delil hišo, ko pa si lahko vsak večer v drugi postelji. Videl sem, kako se je to izšlo mojima staršema, Bog ve, kje sta zdaj. Očetu želim, da gnije v peklu, in mami, da lahko končno preneha jemati vse tablete. On je kriv, da sem, kjer sem. Kriv je zato, da je moja mama tam, kjer je. Kriv je, da mora babica skrbeti zame, kriv je, da potrebujem stvari, ki me zamotijo, ko počasi plujem proti črni luknji. Kriv je za vso temo v mojem življenju. In Lana je luč, Lana zakrije in odžene vso temo, Lana me vleče iz črne luknje, ne da bi sploh poskušala.

Na ekranu se je zasvetila Samova številka.

»Ne, ne grem ven,« sem mu rekel.

»Stari. Ta Lana, ti si zatreskan vanjo, ne?«

Nisem mu nameraval govoriti o svojem ljubezenskem življenju. »In če sem?«

»Luka jo je povabil na »sprehod«, če veš, kaj mislim. In privolila je.«

»Lažeš.« Luka mi tega ne bi naredil in Lana, moja luč, všeč sem ji. Kajne?

»Prisežem na vodko.« Ali pač? Če sem se česa naučil, sem se tega, da ko Samo priseže na vodko, govori resnico.

»Moram iti,« sem hitro rekel in prekinil. Postajalo mi je slabo, svet se je vrtel okoli mene. Lana in Luka? Zakaj? Zakaj bi to naredil? Že večkrat ga je zavrnila. Zakaj bi še poskušal? Res je, da vedno dobi, kar hoče.

Kam so šla vsa pravila o puncah? Kam je šla ladja? Kje je rešilni jopič? Mogoče njen grm bode. Mogoče bode globoko v srce. Kje se končajo bodice? Kje se konča tema in se prikaže luč?

 

9. poglavje: Lana

Moja rutina se čez leto ne spreminja zato sem do šole prišla tako kot ponavadi. Ko sem pred vhodom pred šolo videla Alena, ki je strmel vame, me je zaskrbelo. Ko sem mu stopila blizu me je z nežnim potiskom odrinil stran od sebe.

»Kaj sem naredila narobe?« sem vprašala s skoraj paranoičnim glasom.

»Ali je res?« me je hladno vprašal v odgovor. Njegovo vprašanje me je zmedlo, to se je videlo tudi na mojem obrazu.

»Luka je vsej šoli rekel, da te je povabil, da bi med izletom z njim šla na »sprehod«. In da si privolila.«

V tistem trenutku sem misila, da bom eksplodirala od jeze. Nisem vedela, zakaj si je Luka to izmislil, ampak zelo prikladno je bilo, da je prihajal v našo smer. Skoraj tekla sem proti njemu in mu primazala zaušnico.

»To pa je zato, ker si se vsej šoli zlagal, da sem privolila v nekaj, česar me sploh nisi vprašal!« sem zakričala. Vsaj ugotovil je, kaj pomeni, da ima laž kratke noge.

Počasi in z dvignjeno glavo sem šla tja, kjer sta stala in me s široko odprtimi očmi gledala Maja in Alen.

»Se pravi, da je lagal vsem na tej šoli.«

Pritrdila sem: »Nikoli ne bi naredila česa tako nizkega.«

»Šla na zmenek z drugim?« se je v pogovor vključila Maja.

»Ne, šla na zmenek z Lukom.« Vsi trije smo se zasmejali. Zdaj je bilo popolnoma jasno, da mi je všeč le Alen. Čutila sem lahko, kako se bodo moja čustva iz všeč spremenila v zaljubljena. Vprašanje je bilo le, če bo Alen čutil enako. Ali lahko sploh enako čuti do mene?

 

Iz misli me je potegnila oseba, ki nam je prihajala naproti. Nisem vedela, kdo je ali kaj počne na srednji šoli, ker je bila stara okoli 40 let in stoodstotno ni bila profesorica. Prišla je do Alena in mu v obraz zakričala: »Hotela sem biti s tabo za vedno! Rekel si, da me ljubiš! Vse bi naredila zate! Ko bi me le pred dvajsetimi leti spremenil v to, kar si sam!«

Nisem vedela, o čem govori ženska. Pred dvajsetimi leti naj bi jo spremenil v to, kar je sam!? Takrat ga še sploh ni bilo na svetu. Tudi Alenu ni bilo jasno, kaj se dogaja.

»Gospa, prosim, pomirite se. Ne vem, kdo ste …« ji je rekel z zmedenim glasom. Ženska še vedno ni odnehala: »Pretvarjaš se, da me ne poznaš! Iskala sem te, ti pisala, dvajset let me je skrbelo, kje si.«

Kaj je to?! Zdaj sem morala v »pogovor« vstopiti še sama.

»Gospa, prosim, pomirite se. Alen ni naredil ničesar narobe. Pred dvajsetimi leti še sploh ni obstajal.«

Še vedno ni končala: »To je torej tvoje naslednje dekle. Boš tudi njej obljubil, da bo nesmrtna in tega ne boš uresničil!?«

Neki fant, ki je kot veliko drugih spremljal ta prizor, je zakričal: »Kličem policijo! Tej ženski se je čisto zmešalo.« Začutila sem močno roko, ki me je potegnila stran od nje. To je bil kdo drug kot Luka.

Hotela sem ga udariti po roki, da bi me izpustil, vendar me je opozoril: »Lana, ta ženska te lahko poškoduje, saj vidiš, da se ji je čisto zmešalo.« Alen je prikimal in tako pritrdil njegovi izjavi.

»Kaj pa ti?« sem z mehkim glasom vprašala Alena. Nasmehnil se je in mi odgovoril: »Mislim, da se lahko branim ženske, ki je deset centimetrov nižja od mene in nima niti malo fizičnih sposobnosti.« Ženska se je nato obrnila k meni in me ogovorila: »Dekle, rotim te. Ne verjemi vsemu, kar ti reče. Bodi pametna. Ne bodi še ena njegovih lutk.«

Luka se je postavil predme, da bi me obvaroval. Kar je rekla ženska, me je še bolj zmedlo. Njegova lutka?!

Takrat sem zaslišala policijsko sireno. Avto se je ustavil na parkirišču, ven sta stopila dva policista, ki nista mogla biti več kot tri leta starejša od Luka.

Eden od njiju je pokazal na žensko: »Ali je to ona?« Alen in Luka sta pokimala. Drugi ji je nadel lisice. Šele takrat je iz šole prišla profesorica za matematiko: »Kaj se tukaj dogaja?!« je vprašala s svojim tipičnim cvilečim glasom.

Jaz, Alen in Luka smo morali izdati izjavo policiji. Samo opisala sem dogodek in povedala, da ženske nisem še nikoli videla.

Naslednjih nekaj ur je bil Alen odsoten, to sem vedela, ker mi je Luka povedal, da ni med  poukom rekel niti besede, tudi pri malici je bilo enako. Najbrž je bil samo šokiran, ker ga je ženska obtoževala, da je nesmrten. Zdelo se mi je kot bi ga nekaj žrlo, kot da mi nekaj želi povedati, vendar mu neka nevidna sila to preprečuje.

Mogoče si bo premislil in bo povedal kasneje. Povedal mi bo, ko bo pripravljen, sem si v mislih ponavljala. Nisem vedela, če se bo to uresničilo, vendar sem mu zaupala.

Po malici mi je Maja ponudila, da bi se domov peljala z njo in njenim atijem, vendar sem ponudbo zavrnila, ker sva bila z Alenom zmenjena za kavo.

 

***

 

»Torej?!«

Zmedeno me je pogledal. Ni mislil, da sem opazila, kako čudno se je obnašal.

»Torej?« je rekel.

Nisem bila več zmedena, bila sem jezna. Nisem natančno vedela, zakaj.

Včasih pač nisem vedela, kaj me je v tistem trenutku razkurilo.

»Alen! Vem da si v šoku zaradi tiste ženske, vendar ni samo to, kajne?!« Moj glas je postajal vse bolj obupan. »Ne vem, kaj naj še rečem. Prosim, povej mi, kaj je narobe. Kot da bi tista ženska priklicala nazaj travme iz otroštva.«

Končno je spregovoril, vendar bi bilo bolje, če ne bi.

»Lana, prav je imela. Bolje je, da ne misliš, da sem nekakšen svetnik ali kaj podobnega. V preteklosti sem naredil nekaj napak in … te me bodo ZA VEDNO spremljale.«

Ton, s katerim je izgovoril besedi »za vedno«, mi je pognal kri po žilah. Ta ton je bil tako čuden, da ga sploh ne znam opisati. Pustil me je brez besed. Nisem vedela, kaj naj rečem, kako naj odreagiram na to, kar je pravkar rekel.

»Vem, da rabiš čas za razmislek, če bi rada odpovedala, mi sporoči. Razumel bom.«

Vstal je in odšel iz kavarne. Nisem vedela, kaj naj naredim. Avtobus sem ravno zamudila, Maja pa je tudi verjetno že odšla.

Vseeno sem jo poklicala: »Hej, kje pa si?« Slišala je strah v mojem glasu.

»Mami in ati sta prišla pome in zdajle smo v kavarni nasproti kina. Ti?«

Odločila sem se, da ji prikrijem nekaj majhnih stvari: »V kavarni pri nakupovalnem centru. A lahko grem domov z vami?« Nekaj časa je vladala tišina, predvidevala sem, da sprašuje svojo mami, če lahko grem z njimi.

»Ja, kar pridi sem.«

Ko sem hodila do kavarne, nisem slišala niti zvoka različnih avtomobilov, nisem videla, kako se nad mano nebo oblači, in sploh nisem zaznala, kdaj je začelo deževati.

Ko sem prispela do kavarne, mi je Maja že mahala.

Moji lasje so bili premočeni in srce je bilo sto kilometrov na uro.

Njena mami je že začela stopati v mojo smer in ko je prišla do mene, me je močno objela. Njeni rjavi lasje so plapolali v vetru. Povabila me je, naj kaj popijem, vendar sem jo vljudno zavrnila.

Še enkrat je poskusila in potem ko sem jo še enkrat zavrnila, smo se odpeljali proti domačemu kraju. Vožnja je bila dolga približno 50 minut in njihovega pogovora sploh nisem zaznala. Še vedno nisem vedela, kaj je pomenilo, da ga bodo njegove napake spremljale za vedno. Za naslednji dan pa si nisem nameravala premisliti, šla bova na zmenek.

 

10. poglavje: Lana

Zjutraj sem se osvežila. Vso noč sem se premetavala in razmišljala o besedah tiste ženske. Nisem vedela, kaj je mislil s tem, da je imela prav. Sem bila njegova lutka?!

Ne, tega mi nikoli ne bi naredil, ali pač. Moje misli so bile v kopalnici in  kuhinji. Nisem bila več prepričana, če je bilo prav, da grem ven z njim.

Maji nisem povedala ničesar, zlagala sem se ji, da je imel doma nekaj nujnega.

Vendar mi ni verjela. Bila sem preveč tiha in zaprta vase, vedela je, da je bilo nekaj narobe. Počasi sem se začela urejati in Alenu sem napisala sporočilo, da sem že skoraj pripravljena. Že prejšnji večer sem mu rekla, da ne bom odpovedala.

Ravno sem se obula, ko sem zaslišala njegov avto, ki je parkiral na našem dvorišču. Na srečo je moja mami že prej odšla po nakupih, oči pa je bil kdo ve kje. Na kuhinjski mizi sem jima pustila sporočilce, da sem že odšla, in takoj sem stopila čez prag.

Videti je bil izčrpan, kot da tudi on vso noč ni spal.

»Dobro jutro!« sem ga veselo pozdravila. Poskušala sem se pretvarjati, da se včerajšnji dan sploh ni zgodil, vendar on ni želel sodelovati. Njegov pogled je ostal mrk.

»Poglej, razumem, da si zmeden zaradi včerajšnjega dneva, vendar se me ne boš tako lahko znebil.«  

Očitno so imele moje besede učinek: »Vedno si tako pozitivna. Upal sem, da še dolgo ne boš šla nikamor.«

Spet je postal pravi Alen, moj Alen. Poljubil me je na lice in pritisnil na plin. Počutila sem se, kot da je moje življenje film iz osemdesetih let. Mogoče je on moj Danny in jaz njegova Sandy.

»Na internetu sem videl, da so danes kino zaprli zaradi nekih tehničnih težav, vendar lahko vseeno počneva kaj v mestu. Razen če imaš drugačno idejo.«

Nisem imela nobenih posebnih želja, hotela sem samo preživljati čas z njim.

Vendar sem dobila odlično idejo: »Kaj pa, če greva na bowling?«

Sicer je bilo to malo več govorjenja kot pri filmu, ampak morala sem stopiti izven okvirjev. »Tudi jaz sem mislil, da bi šla bowlat.«

Zavil je proti majhni stavbi, na kateri je ležal ogromen utripajoč napis: BOWLING. Parkiral je med dvema belima črtama in izstopila sva iz avta.

Ženska na recepciji je vprašala: »Dve karti? Danes je na voljo karta le za dve uri.«

Alen je pokimal in medtem ko sem v torbici iskala denarnico, je na pult že položil bankovec za dvajset evrov. Poslala sem mu jezen pogled, to pa je ženska za pultom videla.

Alen me je prijel za roko in me nežno odvlekel do omaric za čevlje. Tam sva se preobula in se smejala zaradi neke prigode, ki se mi je zgodila v vrtcu.

V delu, kjer sta hrana in pijača, sva naročila dve vodi z okusom in čips z načo sirom in tako sva se napotila do najine proge.

Na najini desni strani je kroglo kotalila štiričlanska družina z dvema majhnima otrokoma. Mama naju je gledala z obsojajočim pogledom, ker sva bila sama. Ves čas sem lahko čutila njene oči na naju.

Na najini levi strani pa je bilo šest fantov z naše šole, ki so se smejali in kazali v najino smer. Dva sem prepoznala kot člana Lukovih »prijateljev«, trije so bili fantje iz drugega letnika, šestega fanta pa nisem poznala. Alen je opazil, da sem gledala v njihovo smer, in mi v uho zašepetal: »Tisti naj bi hodil na našo šolo, vendar ga nikoli ni tam. Ni zašel v slabo družbo. On JE slaba družba, najslabša med vsemi. Tipa so aretirali že petkrat …«

Pomislila sem, da to ni tako zelo slabo, glede na to, kako Alen govori o njem.

»… v tem mesecu.« Potrebovala sem trenutek, da se mi je vse to usedlo v glavo.

Dobila sem le sekundo ali dve, nato je začelo proti nama prihajati vseh šest fantov.

Alen se je z dvema članoma iz Lukove skupine rokoval, ostalim pa je samo namenil poglede za pozdrav. Šesti fant se je predstavil kot Jaka. Alen se je rokoval z njim in tudi sam se je predstavil, nato pa je fant vprašal: »In kdo je tvoja prelepa spremljevalka?«

Obrnil se je proti meni. Alen me je že želel predstaviti, vendar sem ga prekinila: »Lana.«

Želel se je rokovati in ugodila sem mu.

Obrnil se je k ostalim fantom: »Mislim, da bom samo zaradi nje začel hoditi v šolo.«

Vsi so se zasmejali, Alenu pa se to ni zdelo niti malo smešno: »Ne približuj se ji!«

Smeh je potihnil.

»Ali?« je izzivalno odgovoril. Alen se je že pognal proti Jaku, vendar sem mu jaz stala bliže. Elegantno sem stopila k njemu, tako blizu, da sem lahko na ustnicah čutila njegovo dihanje. Še bolj se mi je približal, da bi me poljubil, vendar sem se v enem majhnem koraku obrnila stran od njega in mu primazala klofuto.

Jaka je stopil proti meni in mi v uho zašepetal: »Za tole ti bo še žal.« Alen je njegove besede slišal in se zaščitniško postavil predme.

»Da se ji ne bi poskušal približati. Če ti to sploh pade na misel, bom poskrbel, da bo tvoje življenje postalo čisti pekel!« je zasikal.

Jaka je roke dvignil v zrak in se nasmehnil. Nekaj je zamomljal, vendar nisem slišala, kaj.

Ko so odšli je Alen rekel: »No, to je bilo … nekaj.«

Strinjala sem se: »Ja, nekaj pa že.«

Nasmehnil se je: »Res si nekaj posebnega.«

»V dobrem ali slabem smislu?«

»V najboljšem,« je odgovoril. Tisti trenutek je bil eden vrhuncev najinega zmenka. Zdelo se mi je, kot da letim.

»Greva raje na najino naslednjo lokacijo.«

Prijel me je za roko in me odpeljal do omaric, tam sva si sezula čevlje.

»Oh, in mimogrede, kje je najina naslednja lokacija?«

Alen je le namignil: »Šla bova na mesto, kamor sem jaz kot otrok najrajši hodil.«

»Lunapark?«

Nasmehnil se je: »Bolj mirno. Boš videla.« Prepustila sem se toku.

Nekaj sekund sva samo poslušala glasbo, ki je bila v ozadju, nato pa sem zaslišala znano melodijo. V ozadju je še vedno igrala enaka glasba.

Oglasila sem se: »Ja, mami?«

»Pozdrav tudi tebi. In … Kje sta?« Vedela sem, da me bo zdaj spraševala o bolj preprostih stvareh, doma pa me bo zaslišala.

»Bila sva na bowlingu, zdaj pa greva na skrivno lokacijo.«

»Kdaj približno pa boš doma?«

Alen mi je iz rok vzel telefon in rekel: »Dober dan, gospa Bizjak. Lana bo doma do desetih in poskrbel bom, da ne bo nič narobe.«

Mami je bila presenečena nad Alenovimi besedami. Zahvalila se je in ga pozdravila, nato pa poslala poljubčke meni.

»To je šlo gladko.«

»Misliš? V resnici sem res živčen. Kaj če me bosta tvoja starša sovražila?«  

Meni se je tako paranoičen zdel prav prikupen.

Pomirila sem njegove živce: »Oboževala te bosta.«

»Tukaj bova parkirala, hoje je le nekaj minut.«

Hodila sva po lepo urejeni gozdni poti, nato sem zagledala jaso. Na živo zeleni travi je ležala odeja, na odeji pa je bila košara.

»Uau. Res si se zelo potrudil.« Nasmehnil se je.

Toda šele ko sem pogled odvrnila od odeje, sem videla, zakaj je Alen kot otrok rad hodil sem. Razgled je bil nepopisen, prav osupljiv. Moja čeljust je padla skoraj na tla. Nisem vedela, kaj naj rečem, bila sem šokirana zaradi vseh prelepih travnikov, ki sem jih lahko videla, navdušena nad vsemi gozdovi, prevzeta od jas, ki so stale na podobnem mestu, kot je to. Vendar je bil ta kraj  nekaj posebnega, to sem čutila, videla sem lahko, kako je bil Alen prav na tem mestu najsrečnejši. Poskusil me je prijeti za roko, vendar se je spet pojavil tisti kratki stik, ki se je zgodil, ko sva se prvič rokovala.

»Kaj to pomeni?«

»Nimam pojma, verjetno je samo od bowling krogle.«

Tudi sam je vedel, da to ni res, zlagal se mi je, da bi me pomiril. Vseeno mi je lagal. Nisem hotela pokvariti vsega, zdelo se mi je preveč neumno. Ne da bi me poskušal prijeti za roko, se je usedel na odejo in jaz poleg njega. Tokrat je roko položil okoli mojih ramen in moje telo se ni naježilo. Ta stvar s kratkim stikom, enkrat se zgodi, drugič ne.

»Prav res je čudovito, vidim, da si že kot otok imel lep okus za pokrajino.«

»Takrat za pokrajino, zdaj za dekleta,« se je nasmehnil. Vedno ve, kaj reči, vedno mu uspe reči pravo stvar. Želim si, da bi imela tudi sama takšen talent.

Nekaj časa sva samo v tišini gledala razgled. Tišina ni bila neprijetna ali čudna, bila je pomirjujoča in naravna.    

Nebo se je začelo temniti, pokazalo se je milijone zvezd. Ura na telefonu mi je kazala 20⁰⁴.

»Ne morem verjeti, da sva tukaj preživela šest ur,« sem rekla, medtem ko sem še vedno ležala v Alenovem objemu.

»Mislim, da je čas, da greva na najino zadnjo destinacijo. Nato pa te bom odpeljal domov.« »Ampak … Mami si rekel, da bom doma do desetih.«

»In tudi boš. Greva?« Najini roki sta se prepletli.

Na eni strani sem imela v roki odejo, na drugi pa se je moja roka odločno oprijemala Alenove. Košara je počivala v njegovi desni roki. Ko sva prispela do avta, sva najino prtljago odložila v prtljažnik.

Ustavila sva se pred nekim starim mostom. Na njem je visel majhen kovinski predmet, ki se je svetlikal v temi.

»Kaj je tisto?« Mislila sem, da ne bo vedel odgovora, vendar je natančno vedel, kaj je.

»Moja stara starša sta na ta most obesila ključavnico, v znak naklonjenosti. Mislil sem … No, saj če ti ni do tega …«

»Kje pa je najina ključavnica?« Na obraz se mu je narisal nasmeh. Iz predala med sedežema je vzel ključavnico. S ključem vred jo je predal meni: »Dame imajo prednost.«

Z roko v roki sva stopila do mostu. Ključavnico sem pritrdila na najvišji del ograje.

Alen je ključ vrgel v reko pod njim, nekaj časa sva samo stala tam.  

Nato se je obrnil proti meni in me nežno poljubil. Ta trenutek sem začutila prijetno toploto, ki me je grela po vsem telesu. Počutila sem se, kot bi bila opita. Ko so se najine ustnice ločile, sva ostala brez besed.

Po nekaj minutah sem končno spregovorila: »Mislim, da je čas, da greva, če me želiš domov pripeljati do desetih.«

Vso pot sva se pogovarjala o izletu, ki pride na vrsto čez 14 dni. Povedal mi je, da so prejšnje leto spali v sobah za dva in seveda niso smeli biti pomešani.

»Kaj pa ti in Luka?«

»Danes zjutraj sva se pogovarjala. Opravičil se mi je. Dogovorila sva se, da bo tudi letos na izletu kot prejšnja leta.« Odleglo mi je. Nisem hotela biti razlog za njun prepir.

Nisem želela uničiti vsega, vendar sem ga morala vprašati: »Kaj je bilo s tisto žensko? Ali si prepričan, da je ne poznaš?« V trenutku mi je bilo žal, da sem to rekla.

»Lana, tista ženska je bila zmešana, poskušala te je poškodovati. Zdaj bo dve leti v psihiatrični bolnišnici, ko pa pride ven, ima prepoved približevanja. Če nama bo samo poskušala priti blizu, bo morala plačati 4000 evrov.«

Po tem sem ostala tiho. Na kakšen način me je poskušala poškodovati in zakaj jaz ne vem ničesar o prepovedi približevanja?

Končno sva prišla do moje hiše.

Ko je ustavil pred vrati, me je poljubil na lice in s toplim glasom rekel: »Lahko noč.«

»Tudi tebi,« sem odvrnila.

Notri sta me čakala starša. Nisem imela dovolj energije za zasliševanje, zato sem, preden sta lahko sploh kaj rekla, odvihrala v svojo sobo.  

Čez nekaj sekund me je mami klicala: »Lana! A je vse v redu?!«

Ko ji nekaj časa nisem odgovorila, je zakričala: »Lana, takoj zdaj pridi dol! Ali hočeš da jaz pridem k tebi?!« Nisem se odzvala, le zaklenila sem vrata in se ulegla na posteljo. Po navadi me je bilo na tej točki strah, da bi mama res prišla za mano, vendar me je tisti trenutek to še najmanj obremenjevalo. Ne da bi se stuširala, sem zaspala.

 

***

 

Nisem zakrila zaves, zato me je ob sedmih zjutraj zbudilo sonce, ki je obsvetilo mojo posteljo. Pogledala sem na telefon: 19 zgrešenih klicev. 18 od teh je bilo Majinih, eden pa je imel neznano številko. Vedela sem, da to ni bil Luka, ker sem si po zadnjem klicu njegovo številko shranila. Ta številka me je klicala pred eno minuto.

Spet je zazvonilo.

»Prosim?« sem rekla s tresočim glasom.

»Sem dobila Lano?« Takoj sem prepoznala ženski glas. Nisem nameravala prekiniti, želela sem odgovore.

Tokrat je govorila bolj mirno, bolj normalno: »Poglej, vem, da misliš, da sem zmešana, vem, da vsi mislijo, da sem zmešana, vendar nisem. Govorila sem resnico. Tvoj fant je star točno 200 let. Rodil se je leta 1800. Bil je eden izmed izbranih. Eden izmed tistih, ki se pri 18 letih nehajo starati.« 

 

Končno sem prekinila, tej ženski se je čisto odpeljalo. Odločila sem se, da se moram urediti. Odšla sem v kopalnico, se stuširala, si umila zobe in nanesla korektor. Maje nisem poklicala, saj sem nameravala prespati pri njej. Ko sem prišla v kuhinjo, je tam kot vsako nedeljsko jutro moja mami pila kavo.

»Dobro jutro,« sem ji rekla z mrtvim glasom.

»Ta, Alen, ali je on kriv, da se takole obnašaš? A ti je kaj naredil?« Mami je skrbelo, čeprav me Alen nikoli ne bi poškodoval. Vsaj fizično ne.

Kajne?

 

10. poglavje: Lana

»Pripravljena?« je ljubko vprašal Alen, ko je moje torbe odnesel v prtljažnik svojega avta. Pokimala sem, čeprav me je celoten izlet pošteno prestrašil. Jaz in Maja poleg ljudi, ki so stari sedemnajst ali osemnajst, mogoče to ni bila predobra ideja.

Poslovila sem se od svojih staršev in tako sva že bila na poti do šole.

»In, se veseliš izleta?« je vprašal, da bi začel najin pogovor teči.

Nisem mu povedala, da me je tista ženska klicala. Ne vem, zakaj, ampak zadnjič ga je najin pogovor spravil v slabo voljo.

Do konca vožnje sva se pogovarjala o izletu, na katerega sem nestrpno čakala zadnja dva tedna.

»Lana, Alen! Končno sta tukaj!« se je razveselila Maja.

Kmalu za tem se je pred šolo pripeljalo dvanajst avtobusov. Glede na to, da je naša srednja šola ena največjih, me to ni presenečalo. Voznik je odprl stranska prtljažnika in vanju smo spravili vse kovčke. Nekateri so imeli v njih oblačila, drugi hrano. Med druge lahko prištejemo tudi Luka in Alena, ki sta s sabo prinesla zaloge za ves mesec, ne le za dva tedna.

Luka je stopil do mene: »Hej, vem, da je to neprijetno, ampak ne bom te več nadlegoval. Žal mi je, da sem sploh poskušal, ko sem vedel, da je Alen čisto zatreskan vate. Sva v redu?« Pokimala sem, a le, ker sem vedela, da mu je res žal.

»Super, no, mi smo na čisto zadnjih sedežih.« Recimo, da mu je bilo žal.

Alen mi je pomignil, naj pridem na avtobus, in moje oči so takoj začele iskati Jaka. Nisem bila prepričana, če se je odločil iti zraven.

Alen je takoj videl, kaj počnem, in mi je zašepetal: »Ne bo prišel, izključili so ga.«

Kamen se mi je odvalil od srca. Zdaj, ko sem vedela, da Jaka ne bo, sem se lahko sprostila. Vse oči so bile na nas, no bolj na naju z Alenom in bolj vse ženske oči.

Luka mi je pokazal na sedež na sredini.

»Danes si lahko ti na sredini, naslednjič pa bom tam jaz.«

»Kakšna čast,« sem se ponorčevala. Na moji desni strani je sedel Alen, poleg njega Luka, na moji levi pa sta bili Maja in dekle, s katerim se je ujela. Bila sem utrujena zaradi neprespanih noči, ki so me spremljale zadnja dva tedna. Vedno, ko sem zaspala, se je v mojih sanjah pojavila tista ženska in poleg nje Alen. Vendar ga nisem hotela vznemirjati, tako ali tako sem s svojim kričanjem že dovolj prestrašila svojo mamo. Odločila sem se, da lahko malo korektorja zakrije vse noči, ki sem jih preživela s strmenjem v zrak, v strahu, da bi se v mojih sanjah spet pojavila ženska, ki je moj svet obrnila na glavo.

Preživela sem že hujše stvari. Nočne more niso bile nič. Skoraj nič.

»Lana? A si me slišala?«

»Ne, oprosti,« sem priznala Maji.

Zdaj je v pogovor vstopil Alen: »Kaj se zadnje čase dogaja s tabo, Lana?«

Odločila sem se, da je čas, da jima povem.

»Tista ženska me je klicala, čisto mi je zmešala štrene.«

Alenove oči so se spremenile iz sočutnih v jezne: »Kako so lahko sploh dopustili, da je klicala?!«

Maja je situacijo sprejela veliko bolje. Mirno me je vprašala: »In kaj ti je rekla?«

Povedala sem jima vse od nesmrtnosti do izbranih. Alen je takoj po tem, ko sem nehala pripovedovati, prislonil svoj telefon k ušesu: »Dober dan. Zanima me, zakaj ste dopustili klic Tanji Novak.« Ženska na drugi strani se je prestrašila zaradi njegovega jeznega glasu. Poskušala mu je povedati, da niso vedeli, da je sploh opravila klic. Po nekaj minutah se je Alen končno pomiril. Gospe je zaželel lep dan in odložil.

Ko je to opravil, se je obrnil proti meni: »Ne bo se ponovilo.«

Objel me je in po dveh tednih neprestanih skrbi sem se počutila mirno in varno. Pozabila sem na jezo, ki je še pred nekaj sekundami plavala po njegovem obrazu.

Zaspala sem in zbudila sem se ob njegovem nežnem dotiku na svojem licu: »Lana, prispeli smo.«

Še vedno zmedena od spanca sem vstala s svojega sedeža. Opazila sem, da kljub temu da se je avtobus ustavil, nihče ni vstal. Vsi so nekaj čakali.

Prvi je iz avtobusa stopil Luka, nato smo šli midva z Alenom ter Maja, potem pa so se iz avtobusa dijaki usuli kar vsi naenkrat. To, da so vsi čakali, da bo izstopil Luka, me je malce prestrašilo. Prvič sem se lahko na svoje oči prepričala, kakšen ogromen vpliv lahko imajo ljudje. Videti so bili kakor lutke, ki ne razmišljajo s svojo glavo.

Vsi smo prinesli svoje kovčke v sobe, na srečo sta bila Alen in Luka v sobi nasproti najini.

 

***

 

»To predavanje je bilo dolgočasno. Na srečo imamo zdaj do konca dneva prosti čas. Lahko gremo kamor koli. Le javiti se moramo profesorju, če želimo iti iz doma,« je pripomnil Luka na poti v naše sobe.

Maja je predlagala: »Lahko bi šli na sprehod. Pokrajina tukaj je res prelepa.«

Presenetljivo smo se vsi strinjali. Mislila sem, da bosta fanta zavila z očmi in ponudbo zavrnila.

Javili smo se dežurni profesorici, ki nam je določila uro, in že smo bili na poti v neznano.

»Imamo točno dve uri, dokler profesorica ne začne paničariti,« se je nasmehnil Luka. Pokrajina je bila res lepa, vendar je bila tista, ki sem jo videla na najinem zmenku, lepša.

Dve uri sta minili, kot bi tlesknil s prsti. Pogledala sem na telefon in ugotovila, da smo prehodili sedem kilometrov. Noge me sploh niso bolele in počutila sem se polna energije.

Ko smo prišli nazaj, je bila ura 14⁰⁰. Prišli smo ravno na kosilo.

Nisem imela teka, zato sem odšla v sobo, preden je sploh kdo pojedel.

V trebuh se je vrnil tisti neprijeten občutek, zdelo se mi je, kot da je ali bo nekaj narobe. Nisem točno vedela, kaj, ampak vedela sem, da ni in ne bo dobro.

Obrnila sem se proti oknu in opazila, kako vame strmi rjavolasi fant.

Po nekaj minutah je zazvonil moj telefon. Odleglo mi je, ko sem videla, da me kliče mami.

»Živijo, ljubica. Kako si kaj?«

Odgovorila sem ji na njena preprosta vprašanja in nato mi je v slovo rekla, da naj pozdravim Majo.

Včasih se mi zdi, da ji je vseeno, kako in kje sem, čeprav vpraša, da je to bolj navada kot kaj drugega.

»Adijo,« sem ji tudi sama odzdravila.

»Hej, zakaj si tako kmalu odšla?« me je vprašujoče gledala Maja.

»Nisem bila lačna,« sem ji odvrnila. Ni mi popolnoma verjela.

Nekaj sekund za tem sta v sobo vstopila fanta.

»Določeno je, preostanek dneva gledamo filme v najini sobi. In, seveda, to vključuje tudi tono hrane,« je veselo rekel Luka. Ko pa je pogledal najina resna obraza, se je tudi sam zresnil. Zdaj je spregovoril Alen: »Kaj je narobe?«

»Nič,« sem preprosto odvrnila.

Ni mi verjel.

»Gremo v najino sobo?« je vprašal Luka.

 

***

 

»Ta film je bil prav dolgočasen,« je potožil Luka. Majo je to očitno razjezilo, ker je bil to njen najljubši film.

»No, potem pa ti povej, kaj bomo gledali, če si že tak strokovnjak,« mu je zabrusila.

Prekinil ju je Alen: »Mislim, da je dovolj filmov za danes. Trije so bili več kot preveč.«

»Misliš, več kot dovolj?« ga je posmehljivo popravila Maja. Vsi trije so se začeli smejati.

Tudi jaz sem poskušala, vendar sem imela še vedno v trebuhu tisti neprijeten občutek.

Prisilila sem se, da sem nekaj rekla: »Koliko je ura?«

Vsi so se zagledali vame. Naredila sem nasprotno od tega, kar sem hotela. Njihovi izrazi so bili več kot zaskrbljeni.

»Lana, ali je vse v redu? Zelo bleda si,« je šokirano vprašal Alen.

»Ali nisem vedno bleda?« sem posmehljivo odgovorila. Nihče se ni nasmejal.

»Ali je tako slabo?«

Morala sem se videti. Njihovi izrazi so me pošteno prestrašili.

Odšla sem se pogledat v ogledalo.

Res je bilo slabo. Moj obraz se je ujemal s steno, mislila sem, da sem že tako bleda, kolikor sem lahko, vendar sem se zmotila. Na mojem obrazu ni bilo niti kančka rdečice ali katere koli druge barve. Ustrašila sem se svoje podobe.

Maja se je razjezila, kakor ponavadi, ko gre kaj narobe: »Lana povedala sem ti, da bi morala jesti! Poglej se, saj si kot duh.«

Obrnila se je proti Luku: »Ali imata kakšno pravo hrano, ne samo sladkarij in čipsa?« Odkimala sta.

»Čez tri minute bo večerja in boš jedla,« je zahteval Alen.

Točno to sem naredila. Pojedla sem vse, kar je bilo na mojem krožniku, vendar se mi barva še vedno ni povrnila.

»Mislim, da je najbolje, da se spočijem.«

Prikimali so.

Takoj ko sem prišla v sobo, sem ugasnila telefon, da me ne bi motil. Odprla sem okno, da bi se nadihala svežega zraka, in poskušala sem zaspati. To ni delovalo, zato sem skočila pod vroč tuš. Moje mišice so se ob toplini vode sprostile in povrnilo se mi je nekaj barve, vendar le zato, ker je bila voda prevroča. Žgala je mojo kožo in jo ob enem nežno božala.

Ko sem se ulegla na toplo posteljo, se je moje telo sprostilo in tako sem končno zaspala.

 

***

 

Ko sem se zbudila, so bile vse zavese zagrnjene. Pogledala sem uro, ki je utripala na Majini nočni omarici: 01¹⁷. Super, zdaj ne bom mogla zaspati do jutra.

Odločila sem se, da mi malo zraka ne more škoditi, in tiho sem se sprehodila do skupnega balkona, ki ga ima naše nadstropje.

Dvakrat sem morala pogledati, ko sem videla Alena, ki je gledal na pokrajino pred nama.

Ko je zaznal mojo bližino, me je vprašal: »Tudi ti ne moreš spati?«

Odkimala sem in dodala: »Ni bila najboljša odločitev, da sem odšla spat pred deveto.« Nasmehnil se je, vendar njegov nasmeh ni bil pristen, bil je zasanjan.

»Ta izlet naj bi bil oddih, vendar gre vse samo navzdol.«

Zaskrbljeno sem ga pogledala: »Zakaj?«

Izdihnil je. »Najprej to s Tanjo, potem ti … Lana, skrbi me zate, prosim, obljubi, da boš spet jedla.«

»Samo nisem imela apetita, to je vse.«

Pokimal je in se mi približal.

Lahko sem čutila, kako so se moja lica spremenila v živo rdečo barvo.

Približal se mi je, da bi me poljubil.

Zmotil naju je smeh in takoj sem vedela, kaj to pomeni. Nekaj pijanih dijakov se je odločilo nadihati se svežega zraka.

»Mislim, da je čas, da greva spat.«

Prikimala sem.

Skoraj sem že stopila skozi vrata, ko sem za sabo zaslišala neznan moški glas: »Ej, Alen, a se nam ne bi pridružil?«  

Obrnila sem se in zagledala fanta, ki je pri kosilu strmel vame.

Odkimal je.

Vendar on še vedno ni nehal: »Tudi tvoja prijateljica je dobrodošla. Odveč že ne bo, jo bomo že kako uporabili.«

Po zadnji povedi so vsi pahnili v smeh, vendar je Alen razmišljal drugače. Lahko sem videla jezo v njegovih angelskih očeh.

Obrnil se je proti fantu, ki je govoril, in mu zabrusil: »Ne približuj se ji!«

»In če se?« je domišljavo rekel.

»Ti bom izbrisal ta nasmešek z obraza!«

»Ah, kako me je strah!« Po teh besedah je bil še dovolj opit, da se je obrnil proti meni in me ogovoril: »Mislim, da lahko jaz bolje poskrbim zate kot on.«

Končno se nisem več mogla zadrževati: »Žal nisem istega mnenja.«

Dovolj sem imela njegovega nadlegovanja in sem se samo obrnila in odšla nazaj na hodnik, ki je vodil v najino sobo.

»Lahko noč,« sem še rekla Alenu, preden sem se odpravila v sobo.

 

11. poglavje: Lana

»Ne morem verjeti, da smo tukaj že pet dni!«

»Dobro jutro tudi tebi, Maja. Kaj delaš pokonci tako zgodaj?«

»Lana, zakaj si še vedno v postelji? Samo še osem dni smo tukaj!«

»Točno tako, še osem dni smo tukaj!«

»Oh, daj no, danes je zadnji dan s predavanji! Naslednjih osem dni smo cele dneve prosti, to pomeni, da lahko počnemo, kar hočemo.« Prezgodaj je bilo, da bi se prepirala z njo, in včeraj sem šla prepozno spat. Ne bom rekla, da je bila to, da sem se vso noč pogovarjala z Alenom, napaka, le malo prej bi lahko končala z najinim filozofiranjem.

»Poleg tega je ura že pol osem. In ti se ponavadi zbudiš ob sedmih. Čeprav me to ne preseneča, glede na to, da si v sobo prišla ob treh zjutraj.«

Samo zavila sem z očmi in odšla v kopalnico.

Ko sem bila videti približno v redu, sem zaslišala trkanje na vratih.

Skočila sem iz kopalnice in pred vrati je stal le Luka: »Jutro. Alen se ne počuti preveč dobro in danes ne gre na predavanje.«

Le mirno sem prikimala, odločila sem se, da ga bom šla kar takoj obiskat.

Potrkala sem na njuna vrata in takoj sem zaslišala njegov šibek glas: »Vstopi!«

Ležal je na svoji postelji, čisto bled in njegove oči so bile utrujene. Verjetno zaradi pomanjkanja spanca. Še nikoli ga nisem videla tako nemočnega, slika me je prestrašila.

»Oh, Lana, ti si.« Ostala sem brez besed.

»Vem, da sem kot zombi.«

»Čisto v redu si,« sem mu zagotovila. Nisem lagala, tudi če je bil njegov obraz čisto bled in njegove oči utrujene, je bil privlačen. Nasmehnil se je, njegov smeh je bil hripav in nizek, nižji kot po navadi.

»Danes imamo zadnje predavanje.«

»Ja, Maja me je spomnila vsaj desetkrat.«

Kot vedno me je postavil na prvo mesto in rekel: »Mislim, da moraš iti na zajtrk. Če ne boš odšla samostojno, te bom odvlekel do jedilnice.«

Dvignila sem roke v zrak, kot da bi bil policist, in ga poljubila na lice.

 

***

 

»Končno je konec teh predavanj!«

»Se strinjam, ampak to je bilo najbolj dolgočasno izmed vseh! Kajne, Lana?« Zadnji dve uri sta bili res dolgočasni. Zdelo se mi je, kot da bom vsak čas zaspala. Nisem mogla več izgovarjati stavkov ali besed, ker me je tako skrbelo za Alena, in sem samo prikimala.

»No, grem preverit, če je Alen v redu. Lana, greš z mano?« Spet sem le prikimala.

Ko sva vstopila v sobo, je bil Alen nekoliko bolje.

»Hej, stari, kako kaj?« Za odgovor je Alen le stekel v kopalnico.

»Očitno ni bolje,« je pripomnil Luka, jaz pa sem se le nasmehnila.

Ko je po nekaj minutah končno prišel nazaj v sobo, je bil videti še slabše kot prej. Moje telo je kar samo od sebe stopalo proti njemu, da bi mu pomagalo priti do postelje. »Ne skrbi, lahko hodim. Čeprav me tole čisto nič ne moti,« Dodal je še majhen pomežik.

»Mislim, da bosta sama zmogla, jaz pa grem.« 

Luku je moralo biti zelo nerodno, vendar me to ni motilo.

 

12. poglavje: Alen

Vesel sem bil, da je Lana zvečer spet prišla, čeprav sem jo moral pregovoriti, da je sploh šla na večerjo. Zaspati z njo na prsih je bilo veliko lažje kot ponavadi. Niso me mučile tiste grozne nočne more in njeno dihanje je bilo prava terapija zame.

»Dobro jutro.«

Njen glas je bil še zaspan in bolj nežen kot običajno, nisem vedel, da je to sploh možno.

»Jutro.«

Pogledal sem po sobi, da ne bi zbudila Luka, vendar ga ni bilo v sobi. Mislil sem, da je prišel zelo pozno, vendar sem se motil.

Kot da bi vedela, o čem razmišljam, je rekla: »Prespal je v moji postelji. Vsaj tako mi je napisala Maja.«

Le pokimal sem, ker sem ostal brez besed, nisem mogel verjeti, kako je lahko kdorkoli tako angelski že zjutraj. Njene zelene oči so bile tako nedolžne, njeni lasje niso bili zmršeni, kakor lasje drugih deklet, ko se zbudijo. In povrhu je sonce osvetljevalo njen prelepi obraz. Mislil sem, da se bo nalezla kakršnekoli bolezni, ki sem jo imel, vendar je bila na srečo zdrava. Nisem imel srca, da bi jo zavrnil, ko je prejšnjo noč vprašala, če lahko ostane. Nisem vedel, ali je zaradi nje, vendar sem se počutil bolje, veliko bolje. Lahko sem se premikal brez bolečin in ni mi bilo treba steči v kopalnico, ker bi mi bilo vsakih pet minut slabo.

»In kako se počutiš?«

»Veliko bolje.«

Na njen obraz se je narisal nasmeh. Ta nasmeh me je prisili pozabiti vse težave, ki jih imam.

»Takoj bom nazaj, samo uredit se grem.« Tokrat je nisem poljubil na lice, temveč na njene rožnate ustnice in njena lica so postala živo rdeče barve.

 

»Sem že nazaj. Luka pride čez pet minut.«

Njen obraz je bil poln ličil in lasje so bili rahlo skodrani. Čeprav mi je bil njen naraven videz bolj všeč, je bila tudi takšna lepa.

Trikrat sem se že preoblekel, medtem ko sem jo čakal. Ne zato, ker me je skrbelo, kakšen bom, ampak ker nisem mogel več razmišljati o vseh slabih stvareh, ki se mi dogajajo, ko sem čakal, da pride najboljša.

Tanja mi je spodbila tla pod nogami, vem, da se ji je čisto zmešalo, ker me je zamenjala za mojega očeta, vendar nisem mogel vsega povedati Lani. Moja družina je daleč od popolnosti, moja prava mama me vsakič zmede. Priznam, težko je bilo odraščati brez nje in brez mojega očeta, ki bi lahko bil ob meni, vendar je raje izbral alkohol. Čeprav je moja babica najboljša ženska, ki  jo lahko imaš v življenju, sem se vedno spraševal, zakaj sta bila moja starša takšna, kakršna sta bila, vedno sem na koncu krivil sebe. Za alkohol in norost. Prepričan sem bil, da sem jaz glavni krivec.

Lana je v moje življenje prinesla novo luč. Čeprav se poznava le nekaj tednov, si ne predstavljam življenja brez nje. Obraz moje babice, ko sem prišel zvečer domov, ne da bi čudno hodil zaradi alkohola, me je še bolj spodbudil, da bi ostal trezen. Odločil sem se, da ne bom postal svoj oče, odločil sem se, da bom boljši za dve najpomembnejši ženski v svojem življenju.

»Kaj pa ti praviš?«

Nisem ji hotel povedati, da je nisem čisto nič poslušal in sem le skomignil z rameni. Najin »pogovor« je zmotil Luka.  Kdaj je sploh prišel v sobo? Še zaspan je pograbil nekaj oblačil in se odpravil v kopalnico. Preden je za sabo zaprl vrata, je še rekel: »Zajtrk je čez pet minut. Maja je že v jedilnici. Jaz pridem za vami.«

Namenila mi je pogled, s katerim me je vprašala, če greva na zajtrk, in pokimal sem. Jedilnica je bila polna dijakov z mačkom. Samo je strmel v Lano, kot bi bila nekakšna nagrada. Na naši šoli je bilo preveč fantov, ki so videli mojo punco kot nagrado. Če se zadnjič ne bi sama postavila zase, bi mu razbil čeljust. To, da zna biti hladna, me pri njej zelo fascinira in privlači obenem. Njena ognjevita odločnost me vsakič znova preseneti.

Ko se je zavedla, da Samo ne obrne pogleda stran od nje, se mi je še bolj približala, njeno dihanje je postalo globlje in lahko sem slišal, kako močno bije njeno srce. Vedel sem, da je moral narediti še nekaj drugega, da jo je tako prestrašil, nekaj večjega.

»Kaj je naredil?« so moja usta rekla kar sama od sebe. Kadar sem z njo, moji možgani namreč ne delujejo pravilno.

»Včeraj je razbijal po najinih vratih sredi noči. Na srečo je bil tam Luka in ga je odgnal.«

Moj glas je bil presenetljivo miren, ko sem njena lica vzel v svoje roke in ji zagotovil: »Ne boj se, ve, da bi ga spravil v pekel, če bi ti kaj naredil.«

Poljubil sem jo in nato močno stisnil njeno roko.

Verjel sem v besede, ki sem jih izgovoril, vedel sem, da moj dolgoletni prijatelj, s katerim me je združil alkohol, predobro ve, česa sem zmožen, ko gre za osebo, ki mi nekaj pomeni.

 

13. poglavje: Lana

Nisem vedela, če je imel Alen prav. Tudi ko sem se stisnila k njemu, je Samo strmel vame. Zanima me, če je bil tudi včeraj vinjen, mogoče je pustil alkoholu govoriti.  

»Poglej, Luka se je odločil priti.« Tudi če nisi gledal v njegovo smer, si lahko videl, da je prispel. Vsa dekleta so se obračala za njim.

Preden se je usedel, je že vprašal: »Kaj bosta jedli?« Nimam pojma, kaj je rekla Maja, jaz sem samo odkimala in pritrdila: »Nisem lačna.«

»Lana, moraš jesti.« Očitno sta se tudi fanta strinjala z njo, ker sta mi prinesla cel kup hrane. Da bi jih zadovoljila, sem pojedla jogurt in kos kruha.

»In, kaj bomo danes počeli?« je vprašal Luka.

»Ne vem, lahko bi šli na manjši pohod, čeprav mislim, da tega ne boš zmogel,« se mu je posmehnil Alen.

»Ha ha ha. Nisem še preizkusil telovadnice, gre kdo z mano?«

Druga dva sta odkimala in ker sem si jaz že nekaj časa želela podobno, sem se javila.

»V redu, greva se samo preobleč. Vidva se dogovorita, kaj bomo počeli, ko z Lano prideva nazaj.«

 

***

 

»Glede na to, kako dihaš po dveh kilometrih hoje, se v telovadnici kar izkažeš.«

»Tudi ti nisi slaba. Mislim, da so se tudi ostali fantje strinjali z mano, glede na to, kako so strmeli.«

»Ha ha ha.«

Zadnjo uro so vsa dekleta bolščala vanj, zato se on ne more oglašati.

»Ne vem zate, vendar jaz potrebujem tuš. Alen je v tvoji in Majini sobi. Takoj bom tam.« Pokimala sem. Tudi jaz sem potrebovala topel tuš. Vendar Alena in Maje ni bilo v sobi, ko sem vstopila. S tem se nisem preveč obremenjevala, ker je bil pot na mojem telesu preveč moteč.

Eno zamegljeno ogledalo kasneje sem našla Luka, ki je sedel na moji postelji.

»Mislil sem, da sta tukaj. V najini sobi ju ni.«

»Bosta že prišla,« sem mirno rekla. Ni me skrbelo, ker sem obema popolnoma zaupala in vedela sem, da ne bi nikamor šla brez razloga. Nekaj minut je minilo in trebuh me je bolel zaradi Lukovega humorja.

Končno sta v sobo vstopila izgubljena prijatelja.

»Sta že končala?« je vprašal Alen.

Luka je bil očitno razburjen, čeprav sva se pred nekaj sekundami skupaj smejala: »Čakava vaju že več kot štirideset minut.«

»S profesorico sva se pogajala. Danes gremo v lunapark, ki je ta teden v mestu,« je umirjeno odgovoril Alen. Luku se je izraz spremenil.

Vse, kar je lahko rekel, je bilo: »Oh.«

Zrak se je zelo zgostil in morala sem nekaj reči. »In kdaj gremo?«

»Taksi pride po kosilu.«

Maja je še vedno strmela vame. Obnašala se je prav čudno.

»A je vse v redu?« me je zanimalo. Pomignila mi je proti kopalnici. Sledila sem ji.

»Ali se počutiš v redu? Misliš, da nisi pretiravala s telovadbo?«

Zmedla me je. »Super sem.«

Lagala sem ji. Krivda me je opominjala, da sem se zlagala Alenu in to ni bilo nič kaj prijetno.

 

14. poglavje: Alen

»Stari, najboljša prijateljica moje punce je. Poleg tega vem, da ti je všeč, samo profesorico sva morala prepričati. To je trajalo tako dolgo. Poleg tega bi moral biti jaz ljubosumen, ne ti. Stavim lahko, da so vsi strmeli vanjo.«

Luka se je obnašal prav neumno. Jaz in Maja, saj je v redu, ampak Lani ne seže do kolen. In počela sva točno to, kar sem rekel, da sva, pogajala sva se s profesorico, bila je nemogoča, vendar nama je uspelo. Zdaj bom lahko jaz večino dneva preživel z Lano in on z Majo. Namesto da me napada, bi se mi moral zahvaljevati.

»Prav imaš. Oprosti. Ne vem, kako mi je to sploh prišlo na misel, ko si pa čisto obseden z Lano,« je posmehljivo odvrnil. Čeprav je to rekel igrivo, je bilo vse, kar je izustil, čista resnica. Čeprav mu nisem povedal, da sem nehal piti, je moral posumiti. Moje obnašanje se je čisto spremenilo in čeprav je videti, da sem spremembo naredil zlahka, se je zelo težko obdržati na gladini, ko pa me vse težave vlečejo na dno in je alkohol moj rešilni jopič, na katerega se preveč zanesem in nato poči.

Ko je iz kopalnice privihrala Lana, mi je zastal dih. Njene oči s bile rdeče in na licih je imela solze. Usedla se je na posteljo in si obraz zakopala v roke.

Pokleknil sem pred njo: »Hej, poglej me.«

Njene zelene oči so se ujele z mojimi. »Kaj je narobe?« Ostala je tiho.

»Maja?« Odkimala je.

Mi o volku, volk iz kopalnice. »Lana, pomiri se.«

»Saj se ne stradam!« je zakričala Lana.

»Lana, kaj drugega naj si mislim? Tako bleda si.«

»Kosilo je čez pet minut. Gremo,« sem mirno rekel.

»Alen, prosim.«

Svojo roko sem odmaknil stran od njene. Zaradi nekega razloga sem bil jezen, celo besen. Prvič sem v njeni bližini pogrešal okus žganja na svojem jeziku, kako peče, ko teče po grlu.

Še enkrat je prijela mojo dlan, takrat se je spet zgodila tista stvar s kratkim stikom.

Tokrat je bil bolj močan, boleč. »Av!« je zakričala med sapo.

»Si v redu?« sem zaskrbljeno vprašal. Pa je šla kakršnakoli jeza, ki sem jo čutil, po gobe. Pokimala je, čeprav sem na njenem obrazu še vedno videl bolečino.

Samo rekla je: »Greva na kosilo. Verjetno naju že čakajo.«

Sledil sem ji kot izgubljen kužek.

»Končno! Zakaj potrebujeta toliko časa?«

»Utihni, Luka.«

Moje razpoloženje je padlo, poleg tega me je spet prestrašil kratki stik, ki pride, ko je najmanj dobrodošel. Upam, da me bo lunapark razveselil, čeprav o tem močno dvomim.

Maja me je pustila pri miru in je raje nadlegovala Lano: »Greva po hrano?« Pokimala je.

Kot nalašč se je približeval Samo. »Hej, stari.« Zavil sem z očmi.

»Kaj si tako našpičen? Sta se skregala?« Ker nisem odgovarjal, je še naprej pritiskal napačne gumbe.

»Končno. Zdaj ji lahko pokažem pravi užitek.« S to povedjo je prekoračil mejo.

Preden sem se sploh zavedal, kaj počnem, sem zaslišal, kako je Lana kričala: »Alen! Nehaj, ni vredno!« Začutil sem njeno roko na svojem hrbtu in v trenutku sem nehal.

V njenih očeh ni bilo jeze ali razočaranja, le strah.

Preden sem sploh lahko karkoli rekel, je privihrala profesorica: »Novak, Košica, z mano! Lana, ti tudi.«

Nisem se nameraval pregovarjati z njo, čeprav ni bilo potrebe po tem, da bi morala z nami iti tudi Lana. Preden se mi je pridružila, je še nekaj zašepetala Maji. Prijela me je za roko in na srečo je tokrat šlo brez šoka.

Profesorica je za sabo zaloputnila vrata njene majhne sobe. »Kaj sta mislila?!«

Samo je kot vedno poskusil biti žrtev: »Kar napadel me je!«

Profesorica ga je učila že dovolj dolgo, da mu ni nasedla: »Oh, utihni, Košica. Ne morem več poslušati tvojega jamranja.«

Pokazala mu je izhod in zdaj sva v sobi ostala midva in ona.

»Novak, tvoja plat?« Nisem nameraval biti toži baba, vendar sem vedel, da je to priložnost pokazati Samu, naj se drži stran od moje punce.

»Nadlegoval je Lano.«

Njen izraz je bil miren: »Pojasni.«

»V ponedeljek ni mogla spati, tako kot jaz, in sva šla na svež zrak. Nato so prišli Samo in njegovi prijatelji. Lana ga je zavrnila, imel je neko neprimerno pripombo. Odšla sva, preden me je še bolj razjezil. Danes pri kosilu sem bil slabe volje, omenil je Lano, ignoriral sem ga. Spet je imel neprimeren komentar in zato sem ga udaril.«

Zdaj se je obrnila proti Lani: »Je vse, kar je rekel, res?«

Nekaj časa je premišljevala, nato pa rekla: »Ne vem za kosilo, ampak drugače ja, res je.«  Nadaljevala je: »Je kdaj naredil še kaj drugega kot to, kar je povedal Alen?«

Spet je premišljevala: »Ali vam lahko to povem na samem?«

Kaj?! Na samem?! Profesorica je videla, kako zaskrbljen je bil moj obraz.

»Mislim, da ima Alen pravico vedeti.«

Močno je vzdihnila: »Vem, da ni dovoljeno, vendar sem prespala v Alenovi sobi in sredi noči sem zaslišala tolčenje po sosednjih vratih. Nato sem zaslišala Lukovo kričanje, ker je on spal v moji sobi. Ko so vrata zaloputnila, sem se odločila preveriti, če je vse v redu. Takrat sem zagledala Sama. Potisnil me je ob steno in poskušal me je poljubiti, večkrat sem mu rekla, naj preneha, in poskušala sem se izmakniti, vendar mi ni uspelo.«

Edina barva, ki sem jo lahko videl, je bila rdeča, rdeča povsod, rdeča na postelji, rdeča v kopalnici. Začel sem težje dihati.

Njen mehki glas me je poskušal pomiriti: »Alen, prosim, ne potrebujemo še ene govorice in še ene težave, umiri se.« Prav je imela, tudi jaz bi nastradal, če bi ga zdajle pretepel, ne le on.   

»V redu, Lana, tole bom razložila ravnatelju, ne spoznam se na takšne stvari, vendar mislim, da ne bo treba vpletati policije. Poskrbela bom, da bo Samo dobil primerno kazen. Alen, ti pa samo poskušaj ostati stran od njega. In nekakšna kazen žal mora biti, ker naša šola ne tolerira nasilja. Žal lunapark zate odpade. Zdaj lahko gresta. Oh, in Lana, pričakuj obisk pri ravnatelju. Lep dan še naprej vama želim.«

»Oprosti, ker ne morem iti v lunapark.«

Nasmehnila se je: »Luka in Maja sta že tam. Jaz ne grem. Poleg tega mislim, da se hočeš pogovoriti.«

»Oh,« je bilo vse kar sem lahko rekel.

Usedla se je na mojo posteljo in pomignila, naj prisedem.

»Zakaj mi nisi povedala?«

»Ker sem vedela, da boš jezen, zelo jezen. Presenečena sem, da mu nisi razbil glave.«

»Jaz tudi. Drugič mi povej. Nočem še enkrat izvedeti kot zdaj.«

Pokimala je.

Zato je bila torej tako bleda in nervozna.

»In, kaj želiš početi?« sem jo vprašal.

»Nimam pojma. Za šolo moram narediti neko predstavitev. Samo računalnik grem iskat.« Preden sem se lahko uprl, so se vrata že zaprla.

Ostal sem sam. Odločal sem se med tem, da bi šel Samu razbit čeljust ali da bi ostal v sobi in čakal, da pride moja rešiteljica.

»Alen, ni vredno.«

Kako je vedela, kaj nameravam?

»Vidim te. Še pet minut ne moreš zdržati sam.«

»Kaj je tema te seminarske naloge?«

Nasmehnila se je: »Zgodovina domačega kraja.«

Super, naslednje tri ure bom poslušal o njenem domačem kraju. To me ne moti, ker pomeni, da bom naslednje tri ure z njo.

»Veš, zelo moteče je, da ves čas strmiš vame.« Torej je opazila.

»Kaj pa, če si vzameš pet minut odmora?« Spet se ji je na obraz narisal nasmeh, za katerega bi ubijal.

»Tole delam komaj 45 minut. Če želiš, da sem do večerje gotova, bova morala izpustiti vse petminutne odmore. Ne zavijaj z očmi,« je zahtevala. Igrivo sem še enkrat zavil z očmi. Na hitro me je poljubila in se obrnila k računalniku.

»Večerja je čez štiri minute.«

Zdaj je ona zavila z očmi, vendar je položila računalnik na posteljo.

»Po večerji potrebujem le še pol ure.«

»Vedno je tukaj jutri. Danes sva obljubila Maji in Luku filmski maraton.«

Takoj ko sem ju omenil, je Lani zazvonil telefon. Po nekaj minutah hihitanja je končno prekinila in se obrnila proti meni: »Sama gresta na večerjo, danes sva samo ti in jaz.«

Pa je šel moj izgovor.

»Ampak bom vseeno nalogo dokončala jutri.«

Videti je bilo, da nisem potreboval izgovora.

»In kateri film bova gledala?« Njene ustnice so se našobile v neprijetnosti.

»Kaj pa, če počneva kaj drugega?«

»In kaj imaš v mislih? Jaz nikamor ne smem, ti lahko greš, če želiš.«

»Lahko bi se le pogovarjala.«

Pokimal sem, čas je, da ji povem za moje težave, čeprav me je skrbelo, da me bo potem videla v drugačni luči.

»Vsak čas bom bruhala. Si moral na moj krožnik dati še tisto torto?« Mogoče je bilo to malo preveč, vendar je uživala.

»Alen?«

»Lana, pogovoriti se morava.«

 

15. poglavje: Lana

»Ja?« sem ga zaskrbljeno vprašala. Njegov obraz je bil mrtvo resen. Strah me je bilo, da nisem bila dovolj.

Po nekaj sekundah se je usedel na posteljo in začel: »Poglej, ne prestraši se. Spremenil sem se, zate.«

Po uri in pol razlag in razkrivanja skrivnosti sem ga vprašala:

»Se pravi, da je tista ženska tvoja mama, tvoj oče je alkoholik, tudi ti si pil – veliko, preden si me spoznal, in živiš z svojo babico?«

Pokimal je. Nisem vedela, kako naj se počutim, kako naj odreagiram.

Alen, najprijaznejši fant na svetu, je alkoholik oz. je bil alkoholik. In spremenil se je, zaradi mene, zato, ker me ima tako rad.

Ta tema je preveč domača.

Čeprav se je moj oče malo streznil, me ta tema vedno znova udari naravnost v trebuh. Vsaj ne prihaja več domov ob treh zjutraj. Kljub temu da se je moje življenje izboljšalo, si nisem mogla pomagati. Moji nogi nista več delovali, obžalovala sem to, da se nisem usedla.

»Lana?!« 

Nisem se mogla premikati ali govoriti, moje telo je bilo omamljeno.

»Lana, prosim! Reci kaj?«

Vzel me je v svoje roke in tako sva sedela na tleh naslednjih nekaj ur.

Končno sem spet dobila nazaj svoj dar govora: »Oprosti.«

Povesil se mu je pogled: »Vedel sem, da me boš videla drugače.«

Odkimala sem: »Saj te ne, le nočem, da postaneš svoj oče, ali moj.«

Njegove oči so bile zmedene.

»Kaj?«

Moje oči so se začele solziti: »Oprosti.«

Dvignil je mojo brado: »Ne opravičuj se za napake drugih. Ta tvoja navada je grozna.«

Končno sem se nasmehnila.

Vendar sem takoj spet postala resna: »Moj oče pije, že odkar se zavedam, da obstajam. Zdaj je malo bolje, vendar še vedno vsak drugi ali tretji dan zjutraj pride domov pijan. Moja mama je že davno obupala nad njim. Le še redko se kregata o tej temi ali o tem, kako ga ni nikoli doma.«

Alen je bil šokiran: »Ali te je kdaj … «

Odkimala sem: »Ne, še nikoli me ni fizično poškodoval. Ko pije, ni jezen niti vesel, le njegove besede nimajo smisla.«

Žalostno me je pogledal: »Žal mi je, da moraš to preživljati. Lana, če bo kadarkoli vsega preveč, se lahko zaneseš name.« Vse, kar je rekel, sem že vedela. Le nekaj me je še obremenjevalo.

»Ali te lahko nekaj vprašam?« Prikimal je.

»Kaj je tako dobrega v tem, da si do konca pijan?«

Moje vprašanje ga je presenetilo.

Čez nekaj časa je spet spregovoril: »To, da tvoji možgani ne delujejo pravilno, da pozabiš na vse težave, da ti je vseeno za karkoli in kogarkoli. To, da si čisto brezskrben. Dokler ne najdeš boljšega, je to najboljši občutek na svetu. Šele takrat, ko to najdeš, lahko odnehaš.« 

Njegov odgovor je bil odkrit, povedal je to, kar je čutil.

»In zaradi katerega občutka si ti odnehal?«

»Sreča, pristna sreča, ko sem s tabo.«

Poljubila sem ga.

»Mislim, da je čas za spanje,« sem povedala.

»Ali lahko ostaneš pri meni?« je s pričakovanjem vprašal.

Pokimala sem: »Le pod tuš skočim in bom takoj nazaj.«

Topla voda je sprostila moje napete mišice. Končno sem lahko trezno razmišljala. Alen se je spremenil in ni razloga, da bi bila jezna nanj zaradi njegove preteklosti. Šokiralo me je to, da je tista ženska njegova mama in njegov oče alkoholik. Rada bi spoznala njegovo babico, zveni kot pravi angel. Ne bi mogla bolje poskrbeti zanj. Za njegove težave ni bila kriva ona, temveč njegova starša. Bolj oče kakor mama. Norost ne pride kar tako pote, zanjo potrebuješ nekakšen razlog, in opit mož bi bil kar dober razlog. Žal mi je, da je moral Alen do svojega osmega leta vsak dan dobiti novo modrico zaradi svojega očeta. Žal mi je, da je odraščal brez »normalnih« staršev, čeprav ti v resnici ne obstajajo. Normalnih staršev nima nihče, tudi če se tako zdi na zunaj. Vsi se prepirajo in na žalost morajo to poslušati njihovi otroci.  

 

16. poglavje: Alen

Mislil sem, da ponoči ne bom zmogel spati, vendar me je Lanino nežno dihanje odpeljalo v sanje. Zjutraj me je zbudilo sonce, ki mi je sijalo v oči. Lana je še vedno spala, Luka ni bilo, zato sem predvideval, da je prespal pri Maji.

»Dobro jutro,« se je nasmehnila.

Njen nasmeh mi je polepšal mesec. »Jutro.«

Pretegnila se je. »Koliko je ura?«

»Sedem. Imava še uro in pol.«

Vstala je s postelje, vzela svoja oblačila in izginila v kopalnico. Pol ure kasneje je prišla v sobo brez ličil. Če sem iskren, se mi je takšna zdela še lepša, čeprav se sama tako ni počutila samozavestno. Ni nosila veliko ličil, ampak tudi to, kar je, se mi je zdelo preveč. Najlepša se mi je zdela, tik preden sva ponoči ugasnila luč, ker sem jo lahko le takrat videl brez vseh motečih izdelkov na obrazu.

»Ne najdem svoje toaletne torbice z ličili. Imaš ti mogoče kaj s tem?« Vedela je, da sem ji skril torbico, ko je včeraj odšla na stranišče. Šokirano sem jo pogledal, vendar je vedela, da se pretvarjam.

»Danes nisi obtožen, vendar jutri pričakujem torbico v kopalnici.«

Všeč mi je bila ukazovalna in dominantna Lana.

Prikimal sem in se nasmehnil. »Ja, šef.«

»Imava še eno uro. Kaj želiš početi?« Za odgovor je skomignila z rameni.

»Kaj, ko bi seminarsko nalogo naredila zdaj in lahko imava potem ves dan prost?« Nasmehnila se je: »Vedno razmišljaš za prihodnost.«  

Nekaj minut kasneje sem zaslišal, kako je nekdo potrkal na vrata. Lana je imela glasbo preveč naglas, da bi slišala karkoli. Pred vrati je stala profesorica: »Oprosti, sem te zbudila? Hotela sem se na samem pogovoriti s tabo in Lano.«

Za sabo sem zaslišal nežne korake: »Dobro jutro, gospa profesor,« je rekla v zadregi. Profesorica se je nasmehnila: »Dobro jutro, ljubica. Ne srbi, pretvarjala se bom, kot da nisi spala v tej sobi.«

Jaz sem samo stal tam, kot idiot.

Lana je pomignila v sobo: »Kar vstopite. Želeli ste se pogovoriti z nama?«

»Ja. Govorila sem z ravnateljem, poklical je policijo, ki si je vse zapisala, vendar žal tvoj primer ne šteje za spolno zlorabo, zato ne morejo ničesar storiti.«

Lana je bila videti, kot da ji je odleglo. Vedel sem, da ni želela vložiti tožbe, ker ji je bilo zelo težko govoriti o čemerkoli, posebej o takšni stvari.

Profesorica je nadaljevala: »Poslali smo ga domov in do konca izleta bo tam. Žal ne moremo narediti več od tega.«

Sočutno se mi je nasmehnila. »Pustila vaju bom, da se pogovorita. Zajtrk je čez petnajst minut.«

Zaslišal sem, kako so se vrata zaprla.

Ni več zmogla zadrževati vrtinca, ki je v njej postajal vse večji. Sesedla se je na tla in začela jokati. Vzel sem jo v svoje roke in ji v uho zašepetal: »Vse bo v redu.«

Po pol ure si je z obraza obrisala še zadnje solze in kot nalašč je v sobo vstopil Luka s polnimi rokami hrane. Vrgel je vse na posteljo, ne da bi opazil njene otekle in rdeče oči. Ko si naju je končno ogledal in je opazil, da sediva na tleh, me je pogledal z Ali je vse v redu? pogledom. Prikimal sem. Spet naju je pustil sama.

»Mislim, da bi morala kaj pojesti.«

Odmaknila je hrano in še vedno so bile njene oči uprte v tla.

»Lana, moraš nekaj pojesti.« Končno je vzela s postelje jogurt.

»Ali lahko danes le ostaneva tukaj?«

»Seveda. Karkoli želiš. Ali si prepričana, da ne bi pojedla še nečesa drugega?«

 

17. poglavje: Lana

 

»Ne morem verjeti, da sta minila že dva tedna. Kot da bi preleteli čez čas, kajne, Luka?«

»S teboj je bilo stokrat bolje.«

Alen je zavil z očmi: »Ali se lahko zadržita?«

Nasmehnila sem  se: »Oh, pusti ju. Saj vidiš, da sta vesela, da se imata.«

»Ne bi mogla biti bolj vesela kot jaz, ker imam tebe.«

Luka je prepletel roki na prsih in protestiral: »Kdo se zdaj ne zna zadržati?«

K nam je prišlo dekle, ki je imelo na sebi prekratko oprijeto oblekico in prosojno majčko, ki je komaj kaj zakrivala. In ne bi je pogledala tako obtožujoče, če se ne bi obešala na Alena. »Misliš, da bi lahko na vožnji nazaj sedela s tabo in tvojimi prijatelji?« je rekla, ko je s prstom pokazala name.

Alen je bil nejevoljen: »Teja, povedal sem ti že, da nisem zainteresiran. Poleg tega je Lana moja punca in mislim, da ji ne bi bilo vseeno. Zdaj pa, če oprostiš, bom pospremil svoje dekle na avtobus.« Bila je užaljena. Prijel me je za roko in kot nazadnje sem sedela na zadnjih sedežih, tokrat ob oknu. Ne spomnim se, kdaj sem zaspala, vendar je bil spanec v tistem trenutku moj rešitelj. Nisem več vedela, koliko stvari me bo še presenetilo, preden se bom končno utopila v svojih težavah.

Zbudilo me je nežno šepetanje: »Ljubica, tukaj smo. Lana?« Odprla sem oči in Alen je stiskal mojo roko. »Potrebuješ prevoz?«

»Ne, ati pride pome.« V njegovih očeh sem lahko videla zaskrbljenost in še nekaj … Jezo? »Počakal bom s tabo.« Vedela sem, da ni bilo vredno ugovarjati.  

Minilo je pol ure, nato eno uro, uro in pol in po dveh urah in neštetih ponudbah za prevoz se je končno prikazal očetov črn Audi A6. Po njegovih očeh sem lahko videla, da ni bil čisto trezen. Alenova jeza se je spremenila v čisti bes. Če bi lahko ubijali s pogledom, bi bila že oba na tleh. Moj oče oči ni odvrnil od najinih rok, ki sta se nežno dotikali. Stopil je iz avta in brez besed vzel mojo prtljago. Alen se je pretvarjal, kot da ni bil ves rdeč od besa. Mojemu očetu je podal roko, čeprav je vedel, da je v njegovi krvi alkohol.

»Lepo vas je spoznati, Alen.« Ni mislil besed, ki jih je izgovoril. Pogledala sta se v oči in mislila sem, da bo Alen skočil nanj.

»Želel sem odpeljati vašo hčerko na večerjo.«

Ni me hotel odpeljati na večerjo, le ni želel dopustiti, da bi me domov peljal moj oči.

»Jo bom jaz peljal na pico, nisem se pripeljal vse do sem, da bi jo domov odpeljal ti.«

Vedela, sem, da se to ne bo končalo dobro, in preden je lahko karkoli postalo fizično, sem se odločila, da bom to prekinila.

»Alen, je že v redu. Se vidiva jutri v šoli.«

Poskusila sem ga poljubiti na lice, vendar mu to ni zadoščalo. Najine ustnice so se dotaknile in moj oče ni bil najbolj zadovoljen.

»Pazi nase.«

»Bom,« sem obljubila. Usedla sem se na usnjeni sedež in vedela sem, kaj sledi.

»Me želiš osramotiti?! Moja hčerka s takšnim idiotom, kot je on!«

S solzami v očeh sem mu zabrusila: »Rada ga imam in on mene!«

Nisem se mogla zadržati, ko je bil takšen, besede so kar vrele iz mene, medtem ko so se mešale z grenkimi solzami.

»Rad te ima,« je rekel z mirnim glasom, preveč mirnim. »Ali si neumna?! Izrablja te. Verjetno te je že spravil v posteljo!« To je bilo preveč zame.

»Ustavi avto.«

Ni odreagiral.

S strupom v glasu sem rekla: »Ustavi avto! Moja mama se te je odločila prenašati, vendar meni tega ni potrebno narediti. Oče ali ne.«

»Ustavi ta prekleti avto!« Zaklenil je vrata. Ni mi dovolil izstopiti.

To je bila ena najdaljših voženj na svetu. Solze so dirjale po mojem obraz navzdol.

Končno sem se zlomila pod pritiskom. Moja mama je bila na večerji z eno svojih prijateljic. Takoj ko sem vstopila v svojo sobo, sem zaloputnila vrata za sabo. Zdelo se mi je, kot da sem ujeta v ogromnem mehurčku, iz katerega ni poti. Počasi mi je zmanjkovalo zraka. Zaslišala sem, kako mi je zvonil telefon, vendar se nisem mogla premakniti, moje noge niso sodelovale z mojimi možgani, moje roke so ostale na mestu in lahko sem čutila, kako se je moje srce trgalo od bolečine, kako so se moja pljuča napolnila z ognjem. Samo sedela sem v kotu, s koleni na prsih, če bi me kdo videl, bi mislil, da se mi je čisto zmešalo. Ali se mi je?

 

***

 

Zaslišala sem, kako so se zaprla vhodna vrata: »Kje pa je?« Končno je prišla domov.

»Tisti Alen jo je želel pospremiti domov.«

Zvenela je zaskrbljeno: »Kaj si rekel?«

Počasi in nežno sem stopala po stopnicah, da me ne bi slišala.

Skomignil je z rameni: »Resnico.«

Zagledala me je, vendar sem že tekla nazaj v sobo.

Kako je lahko bil tako brezčuten le zaradi alkohola? Ko je bil takšen, ga nisem prepoznala. Ko sem v njegovem zadahu zavohala žganje, sem se vedno prestrašila. Ni bil več ljubeč ali razumljiv, bil je hladen. Zaklenila sem vrata sobe in se pretvarjala, kot da ne slišim butanja po njih.

»Lana? Ali si v redu?« Njegov glas me je takoj pomiril. Vedela sem, da me ima Alen rad, da me ne izrablja in da se mu ne mečem pod noge.

»Lana?«

»Oprosti, nisem te hotela motiti, le želela sem slišati tvoj glas.« Vedel je, da je nekaj narobe. »Nikoli me ne motiš. To sem ti želel povedati v živo, vendar ne morem več čakati.«

Moje srce je začelo hitreje biti. »Ljubim te.« Njegove besede so bile mehke in mislil je to, kar je rekel.

»Ni ti treba tega reči nazaj, le želel sem …«

Prekinila sem ga: »Alen?«

»Ja?« Moj glas se ni več tresel, nisem bila več nemirna.

»Tudi jaz ljubim tebe.«

Na drugi strani slušalke je za nekaj časa vse utihnilo, nato pa sem zaslišala tihi Jes! Verjetno mi ni bilo namenjeno, da bi to slišala, vendar me je razveselilo, da sem.

 

***

 

Zbudila me je nežna pesem, ki me je zjutraj vedno znova pomirila. Po pogovoru z Alenom sem lahko kljub »prepiru« z očetom mirno spala. Nisem se hotela soočiti z njim. Tudi če je bil po vsej verjetnosti zdaj trezen, me je včeraj čustveno zdelal. 

Počasi sem stopala po vsaki stopnici posebej, za vsako so me živci bolj ubijali. Ko sem prišla do kuhinjske mize, sta oba pila kavo.

Ko me je zagledal, so se mu zasvetile oči. Takoj za veseljem je prišlo kesanje. Videl je, kako sem trpela, ko me je pogledal. Vedel je, da je hudo, ker ga njegova edna hčerka ni mogla pogledati v oči, ne da bi se v njenih naselila žalost. 

»Lana, pogovoriti se morava.«

Moja mama je vstala, da bi naju pustila sama, tudi če sem upala, da ne bo.

»Vso noč sem bedel, na drugi strani tvojih vrat.«

Dvomljivo sem ga vprašala: »In zato ti naj oprostim?«

»Ne. Slišal sem vajin pogovor.«

Naredila sem se nevedno: »Čigav?«

»Tvoj in Alenov.« Utihnila sem.

»Slišal sem vse, kar sta rekla. Oprosti. Karkoli bom naredil, da mi oprostiš. Prosim?«

»Pričakuješ, da ti bom tako lahko oprostila, ko si me zmerjal z lahko. Lastni hčeri si zabrusil, da je lahka, da ti dela sramoto.«

Začutila sem ogenj po celem telesu, nisem bila razočarana, temveč jezna, besna.

»Ne vem, kaj sem razmišljal.«

Nisem bila več mirna, kričala sem: »V tem je problem, nisi razmišljal! Razumem, da si bil zaščitniški, vendar me ne bi bilo treba zmerjati!« Ostal je brez besed.

»Edino, kar lahko zaenkrat narediš, je, da prenehaš piti. Ne mislim samo ob delovnih dnevih, kjerkoli smo. Ne bom se bala, da me boš zmerjal vsakič, ko boš spil preveč.« Preden je lahko karkoli rekel, sem oddirjala v svojo sobo. Zadnje čase sem to počela večkrat, kot bi morala.

 

18. poglavje: Alen

Čeprav je Lanin oče prenehal piti in je njuna vez postala močnejša, me je še vedno skrbelo, da jo bo poškodoval. Vseeno mi je, kdo je, če jo bo poškodoval, fizično ali psihično. Isto bo  dobil od mene. Iz dneva v dan je postajala bolj srečna, bolj podobna sebi. Nisem je želel obremenjevati s tem, da so mojo mamo prej spustili iz psihiatrične bolnišnice, ker se jim je zdela čisto pri sebi. Očitno niso slišali dela o tem, da je obtoževala svojega sina za nesmrtnega, ker je mislila, da je njen bivši mož. Zadnja dva tedna je bila Lana srečna in le to je bilo pomembno zame.  

»Dobro jutro.«

Končno se je pripeljal njun avtobus. Maja se je vrgla Luku v objem in Lana me je nežno poljubila.

»Dobro jutro tudi tebi,« sem ji zapeljivo rekel.    

»Alen, ali se lahko pogovoriva?«

Njen ton je bil preresen.

»Kaj je rekel?« sem vprašal skozi zobe. Vse je postalo rdeče, ne le avtobus.

»Ni bil moj oče, bil je tvoj.«

Moj oče?! Tisti, ki je vsak dan za pultom z žganjem v roki? Tisti, s katerim se nisem pogovarjal že nekaj let? Kako je sploh vedel za moje dekle, kako je vedel, da sploh obstaja?

»Kaj je hotel?« sem mrzlo vprašal. Želel sem udariti nekaj, karkoli, kogarkoli, vendar sem se pomiril.

»Vprašal me je, kako sem, kako si ti, tvoja babica. Vprašala sem ga, kje je dobil mojo telefonsko številko, vendar je vsakič zamenjal temo.«

Za trenutek sem pomislil, da se je streznil, da mu je mar zame. Lahko je videla, o čem sem razmišljal.

»Alen, oprosti. Ni se spremenil. Bil je čisto opit. Komaj je govoril.«

Pogled se mi je povesil. Vendar sem vprašal: »Kje je?«

Gledala je v tla. »Tu in tam. Trenutno je brez hiše ali stanovanja, vse zapravi za alkohol in …«

Utihnila je.

»In?!«

Luka se je vmešal: »Alen, pomiri se. Lana verjetno ni naredila nobene napake.«

Pobožal sem jo po rami: »Oprosti, ne želim te vznemirjati.«

Ni mi bilo jasno, kako je lahko moj oče vse zapravil za alkohol, ko pa ni bil tako zelo drag.

Nato pa se mi je končno posvetilo.

»Moj oče ni le alkoholik, tudi drogira se.«

Vedel sem, da je šlo le še navzdol.

Lana se je obrnila nazaj proti meni: »Denar potrebuje. Vedel je, da mu ga ne boš dal. Zato je poklical mene.«

Preden sem lahko ugovarjal, je rekla: »Ne bom mu dala niti kovanca. Povedal mi je za ulico, na kateri biva. Vsako jutro bom prišla sem prej, s tabo ali brez tebe, mu bom kupila hrano, pojedel jo bo v pričo naju ali mene. Nato bova nadaljevala z najinim dnevom.«

Njeno srce je bilo preveliko, predobro je razmišljala o ljudeh. Moj oče si ne zasluži niti kančka njenega časa, vendar sem vedel, da je mislila, kar je rekla.

»V redu. S tabo bom šel vsako jutro, ker vem, da bi drugače odšla brez mene in mu ne zaupam.«

 

***

 

»Stari, kaj je bilo vse to zjutraj? Videti je bilo je resno.«

Povedal sem mu o vsem, o mojem očetu, kako je poklical Lano, za njen načrt, ki je zdaj postal najin načrt.

»Si prepričan o tem?«

Skomignil sem z rameni: »Ne. Vendar vem, da bi Lana svoj namen izpolnila, z mano ali brez mene. In veliko bolj varna je z mano.«

»Fanta, bi želela deliti kaj z nami?« me je vprašal profesor slovenščine.

Odkimala sva, vendar ni prenehal: »Kar povejta, res nas zanima.«

Luka je začel: »Pogovarjala sva se o tem, kako lepo je biti končno v tej učilnici, pri najinem najljubšem pouku slovenščine, in kako nama je žal, ker nisva naredila domače naloge.«

»O tem se lahko pogovarjata tudi pred poukom.«

Preden je lahko Luka nadaljeval, sem ga prekinil: »Si bova zapomnila.«

Nisem želel še več težav. Samo čakal sem, da bo zazvonil zvonec za kosilo. Takrat sem lahko končno videl Lano. Mislil sem, da bodo dekleta zaradi tega, ker imam punco, nehala poskušati, vendar je bilo še huje. Med urami sem dobil več listkov s telefonskimi številkami kot kadarkoli.

Tri dva ena …

Kolona je bila dolga, vendar me to nikoli ni oviralo. Dekleta so me spuščala naprej, fantje pa pri tem niso imeli besede.

Končno sem lahko obraz zakopal v njene rjave lase.

»Živijo tudi tebi.«

Zadnja dva tedna me je ubijalo to, da nisva mogla biti vsako minuto dneva skupaj. Na izletu sem se nanjo preveč navadil. Poljubil sem jo in spet sem se počutil kot celota. Nisem potreboval kisika ali vode, le njo.

»Alen, vsi naju gledajo,« se je zahihitala.

»Naj gledajo.«  

 

19. poglavje: Lana

Zazvonil je alarm. Še vedno sem bila šokirana zaradi nočnih mor. Odkar ne spim v isti zgradbi kot Alen, so se spet pojavile. Spet se je začelo tisto mučenje, od katerega sem se po desetih letih poslovila za cela dva tedna. Tudi če prvih nekaj dni Alena ni bilo čisto ob meni, sem vedela, da je bil dovolj blizu.

Tudi če imam vsak dan enake nočne more, me vedno znova presenetijo. Vedno mi začne srce hitreje biti, ko ne najdem ključa za vrata, ko je moški že skoraj v hiši, ko zagledam njegove prste, kako močno se trudijo, da bi me lahko dobili. Edina razlika je v tem, da moški ni bil več moj oče, temveč starejša verzija Alena.

Danes je prvi dan, ko se bo moški iz mojih nočnih mor pojavil v mojem resničnem življenju. Alenu ne smem pokazati, kako zelo me je res strah, ker ga bo to potisnilo čez rob. Njegov oče je bil po telefonu prav strašljiv, njegov glas je bil mrzel. Počutila sem se, kot da mi je grozil, ne pa, da me je prosil. Če Alen ne bi odšel z mano, bi verjetno prepričala Luka.

Vse sem naredila med razmišljanjem, umila sem si zobe, pojedla zajtrk, se naličila.

Tisti dan me je na avtobusno postajo odpeljal ati, poskušal je biti boljši, vendar je bila njegova pot do mojega zaupanja še zelo dolga. Moral se mi je oddolžiti za zadnjih deset let, ki sem jih preživela večinoma sama z mamo.

Ostali otroci so imeli na prvi dan šole oba starša ob sebi, medtem ko je bil moj oče v gostilni. Včasih sem bila jezna nanje, ko sem postala malo starejša, sem začela kriviti sebe, zdaj pa sem ugotovila, da je bila moja krivda. Morala bi se pogovoriti z njim, vendar se nisem zmogla pripraviti do tega.

»Si pripravljena?« Mirno sem pokimala. Po najinem pogovoru o njegovih problemih in njihovih posledicah sem mu verjetno rekla največ deset besed.

Na avtobusu sem bila sama, ker nihče ni hodil v šolo tako kmalu, nikomur ni bilo treba pred poukom nesti hrane alkoholiziranemu očetu svojega fanta.

45 minut je na srečo kljub mojim nenehnim napadom panike minilo hitro.

»Dobro jutro,« mi je rekel Alen in me nežno poljubil.

»Jutro.«

»Saj ne potrebuje toliko hrane,« je nejevoljno rekel Alen ob polni košari v mojih rokah.

»Tudi za naju sem kupila nekaj stvari.«

Hitro sem poskušala iz torbe vzeti svojo denarnico, vendar me je prehitel.

»Niti kovanca,« me je opomnil.

»GPS pravi, da bi morala biti to prava ulica. Vendar ni tvojega očeta.« Na ulici je bil samo en moški, umazan in niti malo podoben Alenu.

»Lana, to je moj oče.«

Ni me bilo sram, le zmedena sem bila.

Začel nama je prihajati naproti. Alen je zaščitniško stopil predme. Nasmehnil se je. Šele takrat sem opazila, da imata z Alenom enake oči. Le da so bile oči njegovega očeta trenutno rdeče od alkohola.

»Ne boj se, le denar vzamem, pa lahko gresta. Že več dni nisem jedel.«

Lagal je, mislil je, da sem neumna, da bom temu nasedla. Bila sem pripravljena. Pokazal je na vrečko v mojih rokah: »Sta šla po nakupih, preden sta prišla sem?«

»Oh, utihni že enkrat!« je izstrelil Alen.

»Prinesla sva ti hrano, ne denarja. Misliš, da sva neumna?«

Njegov oče je utihnil.

»Če je ne boš pojedel ti, jo bova pa sama, samo povej, ker nimam želje brez razloga stati tukaj.«

Nekaj je zamrmral sam sebi.

»Vzel bom hrano, vidva pa lahko gresta. Kar daj mi vrečko, mala.«

Moj želodec se je obrnil okoli.

»Ne bo ti kar tako dala hrane, pojedel jo boš pred nama. Kar ne boš pojedel, bova dala ostalim brezdomcem na naslednji ulici.«

»V redu. Pametnejši si, kot sem mislil. In ti, « s prstom je pokazala name, »veliko lepša. Bolj… kako bi rekel …«

»Utihni,« je zasikal Alen.

Pojedel je vse, kar je bilo v vreči. V njegovem rjavem nahrbtniku sem videla deset evrov. Verjetno jih je kasneje zapravil za alkohol. 

»Ljubica, čez pol ure se začne pouk. Greva po Luka in Majo?«

»Luka? Se pravi, da se ga še vedno nisi rešil. Tisti mulec mi ni bil nikoli všeč. Vedno je tiščal nos v tuje posle.« 

»Ne maraš ga zato, ker so njegovi starši poskrbeli, da je skrbništvo nad mano dobila babica. Tako se nisi več mogel znašati nad mano in mamo.«

»Sploh mi ne omenjaj Tanje, še informacij o tejle tvoji novi igrački mi ni hotela izdati. Samo povedala mi je, da obstaja, nato pa utihnila. Nikoli ni bila dobra za nič, samo pritoževala se je …«

»Moji novi igrači?! Lana ni moja igrača. Ona je razlog, da si zdaj sit, da sem sploh tukaj.«

»Kot da mi je mar, če si tu ali ne. Briga me zate, za tvojo punco, za tvojo mamo in za tisto staro baburo!«

Alena sem potegnila za roko: »Greva.«

Ni se premaknil.

»Alen, greva!« Končno je trznil.

Med vožnjo ni rekel niti besede.

»Dobro jutro. Danes smo pa kisli. Kaj, si vstal z levo nogo?«

Ustavila sem jo: »Maja, ne zdaj.«

S prstom je pokazala najprej name, nato na Alena: »A sta se skregala?«

Alen je zavil z očmi. »Ne, nisva se skregala. Lana me je zvlekla …«

Luka ga je prekinil: »Ej, ni vedno vse njena krivda. Ni te prisilila iti tja. Šel si, ker bi se ji lahko drugače kaj zgodilo. Ni bolje, da si ti slabe volje, kot pa, da bi bila ona poškodovana?«

»Luka, v redu je. Moja krivda je, ne bi te smela …«

Obraz je zakopal v moje lase: »Luka ima prav. Samo … kako te je gledal. Kot bi bila izziv. Ne greva več tja.«

Samo pokimala sem, razumela sem, da je bil jezen, šokiran, najbolj od vsega pa, kljub temu da ni imel veliko upanja, razočaran.     

 

19. poglavje: Alen

»Dobro jutro. Kje pa je tvoja spremljevalka?«

Brez besed sem vanj vrgel vrečo s hrano.

»Danes pa nismo preveč dobre volje. Že vidim, spametovala se je in te pustila, kajne?«

Samo usedel sem se v avto in se odpeljal. Po treh tednih mi je bilo že vseeno, kaj naredi s hrano, bilo mi je vseeno, če jo poje sam ali ne. Sploh ne vem, zakaj sem mu sploh nosil hrano.

Tudi od svoje mame nisem slišal niti besede. Lana ni imela pojma o tem, da hodim k očetu, tudi ne o moji mami. Njen oče je vsakdan postajal boljši in to je bilo vse, kar je nekaj pomenilo. Čeprav je posumila, da sem se obnašal drugače, ni bila prepričana, zakaj.

  

»Jutro. Saj še velja za kampiranje, kajne?« Kampiranje. Končno bova lahko spet cele dneve skupaj. Čeprav bosta tam tudi Maja in Luka, me to ni zelo motilo.

»Mislim, da. Lukov oče nam bo odstopil velik šotor. Kajne, stari?«

Maja je zmedeno gledala okoli: »Velik šotor? Kako velik pa je?«

Luka se je nasmehnil: »Ljubica, šotor je za osem oseb, mi smo štirje.«

»Gremo, pouk se začne čez deset minut.« Lana je bila danes čudna, celo žalostna.

»Kar pojdita. Midva sva takoj za vama,« sem rekel.

»Lana, kaj je narobe?« Pogledala je tla.

Prisilil sem jo, da me je pogledala v oči. Zavzdihnila je in začela: »Tvoja mama me je klicala. Izpustili so jo. Zvenela je čisto prisebna.«

»Lana, krivila me je, da sem nesmrten!«

Prestrašil sem jo. Super! Zakaj ne morem zadržati jeze?!

»Alen, pouk se bo začel. O tem se bova kasneje pogovorila. Po šoli greva na kavo.«

Pouk je bil zdaj najmanj pomembna stvar na svetu. En dan ne bo nikomur škodil.

Stekel sem do avta in se odpeljal do prvega kraja, ki mi je prišel na pamet.

»Gospodič! Ali bi želeli naročiti?!« je nejevoljno vprašala natakarica, ki je tam delala predolgo. Že odkar vem zase, je stregla v tem lokalu. Spomnim se, kako sva z mamo včasih hodila po očeta. Postopal je, ko je prišel do naju.

»Ljubček, tukaj počakaj. Samo račun plačam in bom takoj nazaj. In ne pogovarjaj se z očetovimi prijatelji, ne vzemi lizik ali sladkarij.«

Vedno je bil aroganten. Spomnil sem se svoje mame, kako je lahko pristala v takem položaju. Kako je lahko pristala v psihiatrični bolnišnici zaradi svojega moža?

Nenadoma sem začutil sovraštvo do natakarice. Vedel sem, da se s tem preživlja, vendar sem moral nekoga kriviti za vse napake, za vse neprijetnosti, ki so me zaznamovale. Modrice, ki sem jih moral skrivati pri športni vzgoji.

Spomnil sem se stavka iz neke seminarske naloge, ki sem jo prekopiral z interneta: »Včasih pošasti ne živijo pod našo posteljo. Lahko se nam smejijo v obraz ali se celo smejijo z nami. Najnevarnejše pošasti nosijo maske.« On je bil ena od pošasti.

»Ljubček, naroči ali pojdi.«

Pogledal sem jo v oči in takoj me je prepoznala.

»Kako si mu lahko tako podoben? Ti si tisti fantek, ki je prosil mamo, da prideta po očeta. Spomnim se, ko sem ti naredila torto za 5. rojstni dan, ko si po šoli prišel po očeta. Kako je?« Nisem se nameraval več filtrirati pred ljudmi: »Isti, le starejši. Še vedno pije do onemoglosti. Zdaj živi na ulici. Nositi mu moram hrano, ker vse zapravi za alkohol.«

Ženska je bila šokirana. »Kaj pa mama?«

»Ravno so jo izpustili iz psihiatrične bolnišnice.«

»Kje pa živiš?«

»Pri babici. Zlata ženska.«

Ostala je čisto brez besed.

»Mislim, da bom jaz prevzela,« je rekla študentka, ki je ravno prišla iz zadnjega dela lokala. Njeno krilo je bilo prekratko in majica je pokazala preveč. »Kaj ti lahko prinesem?«

»Mislim, da ne bom ostal.« Očitno ni slišala najinega pogovora.

»Oh, daj no, samo eno pijačo. Na račun hiše.« Preden sem jo lahko zavrnil, je prišla nazaj s steklenico in dvema kozarčkoma.

Vedel sem, da ne bi smel priti.

 

20. poglavje: Lana

»Ali se še vedno ne oglaša?« Poklicala sem ga že vsaj petnajstič. »Ne.«

»Ne grem na ta avtobus. Počakala bom tukaj. Kar pojdi, starša te že čakata.«

»Ampak …«

Luka jo je prekinil: »Pojdi. Z njo bom ostal.«

»V redu. Ampak poskrbi, da bo prišla domov. Lana, pokliči starše in jim povej, da boš pozna.«

Hitro sem mami napisala sporočilo.

Pridem kasneje. Ne skrbi, vse je v redu.

»Kam greva najprej?« V njegovo navigacijo sem vpisala ulico, kjer biva njegov oče.

»Si prepričana, da je tam?«

»Ne.«

 

***

 

»Kje bi lahko bil? Upam, da ni spet začel spet piti.«

Lokal!

»Govoril je o nekem lokalu, v katerega je hodil njegov oče. Razen če veš, kje ponavadi pije?«

»Ko je Alen pijan, se ga je najbolje izogibati. Tako drugačen je. Samo ime lokala povej. Če ga ni tam, nama je zmanjkalo možnosti.«

In bil je tam, z dekletom.

»Živijo. Leja, to je Lana, moja punca. In to Luka, moj najboljši prijatelj. Bosta?« Pokazal je na napol prazno steklenico.

»Gremo,« sem zasikala.

Zdaj je spregovorila Leja: »O, daj no. Ti pa že nisi zabavna.«

Videti je bila kot vlačuga, le povrhu še pijana.

»Zna biti. Le malo jo je treba ogreti. Pridi ljubica, malo alkohola ni nič, kajne?«

Luka je prevzel besedo: »Alen, gremo.«

»Imaš punco? Ker lahko spregledam dolgočasnost.«

Obnašal se je, kot da je ni slišal.

Nadaljevala je: »Poglej, Alen, jaz sem veliko bolj zabavna kot tale tvoja punčka. Kaj pa, če bi se sama malo pozabavala?«

Bila sem popolnoma besna.

Obrnila sem se proti Luku: »Greva. Alen se naj sam odloči, če odide z nama ali sam. In ti,« s prstom sem pokazala nanj, »od tebe sem pričakovala več. Isti si, kot svoj oče.« Moje besede so imele želen učinek. Bil je popolnoma šokiran.  

»Ljubica …« prijel me je za roko. Spet se je pojavil kratki stik.

Zrak v lokalu je postal gost, nevzdržen.

»Z vama grem.«

Zbudila sem ga iz njegovih nočnih mor, ki so obenem najlepše sanje, ki jih je imel.

Nisem rekla besede, le v roke sem vzela račun, ki je ležal na mizi. 50 € za pijačo? Še dobro, da sem ravno dobila štipendijo. Na mizo sem položila znesek in ne da bi pogledala, če je Alen za mano, odkorakala iz lokala.

»Oprosti, ne bi smel iti v lokal. Ne bi smel piti.«

»Ali sta …?«

»Kaj? Ne! Ne bi dovolil. Trezen ali ne, edina si.«

Njegove besede bi me morale bolj razveseliti. Bolj zadovoljna bi morala biti z njimi, vendar so zvenele kot laži.  

»Luka, Alena pelji k babici. Jaz bom poklicala taksi.«

Alen s tem predlogom ni bil zadovoljen: »Domov jo odpelji. Mene pa zraven, da se malo streznim. Ura in pol vožnje bo morala zadostovati.«

Le vzdihnila sem.

Promet je bil grozen. Polno zastojev, kot bi kdo načrtoval vse te nesreče. Na srečo ni bilo smrtnih žrtev, vendar vseeno so bile kolone dolge. Hujše kot prehodi čez meje v sezoni počitnic. Po uri in pol vožnje, ki bi po navadi zadostovala za obe smeri, me je Luka pripeljal domov. Alen je že odprl vrata sovoznikovega sedeža, ko sem mu blokirala korak naprej. Moj obraz je prijel v svoje roke in zašepetal: »Hej, res mi je žal za danes. Obljubim, da se ne bo ponovilo. Ljubim te.« Za adijo me je poljubil na čelo.

Ostala sem sama, ujeta v svojih mislih, ki so me počasi vlekle v paranojo. Ne bi smelo tako zelo boleti, ne po vsem, kar sem preživela. Mogoče je bil ravno to razlog, mogoče je bila to točka, na kateri se dokončno zlomim.

»Lana, kje si hodila tako dolgo? Mami je na večerji in klicala me je, da boš pozna.«

»S fantoma sem bila na kavi. Pripeljala sta me domov.«

»Pripeljala?« Še nikoli nisem omenila Luka in oči je bil zmeden.

»Ja, Alen in njegov prijatelj Luka.«

Pogledala sem ga v oči.

»Ali si jokala?«

Hitro sem odvrnila: »Ne.«

Postal je žalosten: »Lana, vem, da mi ne zaupaš. Ne zaslužim si tvojega zaupanja, vendar ne moreva iti nazaj, le naprej. Usedi se.«

Naredila sem po njegovem predlogu. Začutila sem, kako sem postala nervozna. V mojem trebuhu se je večala kepa, ki me je počasi, a vztrajno srkala vase.

»Dobila sem enko. Nisem želela iti domov, ker sem vedela, da bosta razočarana in Alen me je skušal potolažiti.«

Pomiril se je. Pričakoval je nekaj bolj resnega.

»Pri katerem predmetu?«

»Kemija.«

Roke je položil na mizo in prepletel dlani: »Lana, nikoli nisva in ne bova razočarana nad tabo. Še najmanj pa zaradi slabe ocene. Ampak zdaj se za kemijo bolj uči, da si ne boš s takšno stvarjo uničila povprečja. Mami bom povedal jaz, vendar le zato, ker je to tvoja prva slaba ocena in bo malo slabše odreagirala. Zdaj pa pojdi delat nalogo, Škrat.«

Tega vzdevka ni uporabil, odkar sem imela šest let. Počutila sem se slabo, ker sem lagala, vendar mu nisem mogla povedati, da sem zamudila, ker se je moj fant napil.

 

Sta ga našla?

Lana?!

Kako, še nisi doma?!

Pokliči me!

 

Zazvonilo je. »Halo?! Si v redu?«

»Ja, našla sva ga.«

»Nisi odgovorila na moje vprašanje.«

»Bom že v redu.«

Če bi lagala, bi Maja to opazila. To ni bila ne popolna laž in ne resnica.

 

21. poglavje: Alen

Vso noč nisem mogel spati. Bilo je slabo, vse sem uničil: najino vez, najino zaupanje, sproščenost med nama. Z eno potezo sem podrl svoje figurice. Zdelo se mi je, kot da se je moj svet prehitro raztrgal na premajhne koščke.

Lana zna oprostiti. Nisem bil prepričan, če bi sam znal narediti enako. Spet sem se počutil kot majhen fantek, ko so prišli očijevi »prijatelji« ponj. Spet sem gledal, kako so ga tepli, dokler se ni mogel več premikati. Spet sem slišal mamo, ko je kričala, naj grem v svojo sobo. Spet sem se spomnil moža v modrem, ko me je izprašal o vsem.

Prvič v zadnjih petih letih sem se sesedel na tla in začel ihteti, ker sem uničil sebe in s sabo potegnil še Lano. V mojih mislih so se igrale slike nje, na zadnjih sedežih avta, s solzami v očeh. Kliknilo mi je: nisem bil dober zanjo. Za njeno dobro moram končati, kar imava, dokončno.

To delaš zanjo, sem si ponavljal v mislih. Tudi če bo najprej bolelo bolj kot katerakoli fizična poškodba, ji je bilo treba dopustiti, da živi svoje življenje.

 

***

 

V avli sem zagledal Majo, ki me ni opazila. Nisem videl Lane ali Luka.

»Jutro.«

Primazala mi je zaušnico. To sem si več kot zaslužil.

»Kje je Lana?«

Pomirila se je: »Ni je v šoli. Potrebuje dan ali dva zase.«

Takrat sem bil še bolj prepričan, da delam pravo stvar. Vedno mi je zagotavljala, da je srečna, vendar bolečina pretehta srečo. Enkrat bo tudi zanjo vsega preveč.

 

***

 

»Jutro.« Že tri dni nisem slišal njenega angelskega glasu. In po današnjem dnevu ga verjetno še dolgo ne bom.

»Govoriti morava.« Potegnil sem jo v najin kot, tisti kot, v katerem so zgodi večina najinih prepirov, kot, v katerem se bo zgodil tudi najin poslednji adijo.

Moral sem še zadnjič reči: »Ljubim te.«

Nasmehnila se je: »In jaz tebe.« Njen nasmeh je bil šibek, vendar pravi.

»Lana, poglej, pomeniš mi več kot karkoli na svetu. In to počnem v tvoje dobro. Tudi, če tega ne boš videla takoj, mi boš kasneje hvaležna …«

Postala je zaskrbljena, njene oči se niso mogle odločiti med presenečenjem in žalostjo.

»Najina zveza ni zdrava zate. Ne morem in ne smem se zanašati na to, da me boš vedno izvlekla iz te bridkosti. Bolje boš brez mene.«

Prevladala je žalost. Oči so se ji začele solziti, začela se je tresti. Nisem vedel, če jo bodo njene noge zdržale ali ne.

Kar naenkrat se je pomirila. Njen obraz ni kazal kančka žalosti ali kateregakoli čustva. Obnovila je steno, tisto, ki mi jo je komaj uspelo podreti.

Spregovorila je: »V redu. Ampak če bi pogledal nazaj, bi videl, da sva iz bede vlekla drug drugega. Pomagal si mi glede Jaka, Sama in konec koncev mojega očeta. Postavil si me na noge, ko sem se prepričala, da to ni več možno.«

Poljubila me je na lice in me pustila brez besed. Le stal sem v kotu. Vsi so se obračali brez mene, vsi so hodili okoli, ne da bi me opazili. Tudi če je moj svet razpadel, je njihov ostal isti.

 

22. poglavje: Lana

»Kosilo je na mizi!«

Tri dni. Tri dni me ni bilo v šoli in zgodilo se je toliko, preveč.

»Lahko bi kdaj povabila Alena na kosilo. Kaj praviš?« Mami je bila še vedno na tistem neumnem službenem potovanju, zato sva bila le jaz in ati. Po eni strani to ni bilo zelo slabo. Lahko sem tri dni ostala doma, nisem dobila preveč vprašanj in imela sem pico za kosilo in večerjo.

»Jaz in Alen sva se razšla.«

Oči je bil šokiran. Nikoli jima nisem povedala za druge fante, čeprav sta vedela. Alen je bil poseben, tudi moja starša sta to zaznala.

»Rad bi vedel, kaj je šlo narobe, Škrat. Ni ti treba govoriti o tem, vendar ti bo veliko lažje.«

»Obljubiš, da bo vse v redu?«

Namenil mi je najbolj ljubezniv pogled v zgodovini starševstva.

»Mogoče ne danes ali jutri, ampak bo. Vse bo v redu, ljubica.« Zavila sem se v njegove roke. Spet sem padla s kolesa in očka mi je dal zato medvedji objem. Le da je bila tokrat bolečina veliko težja.

»Zdaj pa povej, kaj je naredil in kje živi.«

Čudno sem ga pogledala.

»Ne bo odšel brez poštene batine, ker je razžalostil mojo punčko.« Nasmehnila sem se. Razložila sem mu vse o Alenu, o njegovem očetu, mami, o njegovih težavah z alkoholom, o dnevu v lokalu in nenazadnje o najinem slovesu.

»Fant ima resne težave in kar nekaj ga je v hlačah, da je naredil, kar je. Škrat, vedeti moraš, da tudi njemu ni bilo lahko, niti najmanj. Zdajle je v istem, če ne hujšem razsulu, kot si ti. In res verjame, da je to naredil zate. Pri njegovi odločitvi ni bilo kančka sebičnosti. Čez čas bo spoznal, da je storil napako. Poglej, ne bom govoril svoji hčerki, naj se meče po fantu, vendar je vredno poskusiti Alenu pokazati, da je naredil ogromno napako. Z dostojanstvom, seveda. Tvoje potrebe pred njegovimi. Rad te imam.«

»In jaz tebe, oči.«

 

***

 

»Zdaj, ko si samska, greva v klub. Jaz, ti – danes zvečer! Fantov ni dovoljeno pripeljati.«

»Maja, res nisem razpoložena za klub.«

»Ni izgovorov. Oči ti bo zagotovo dovolil. Lana, sobota je!«

V sobo je vstopil oči: »Zagotovo bom dovolil, da …?«

Maja je bila navdušena: »Greva z Lano danes zvečer v klub in naju ti pelješ.«

On pa ne tako zelo. Za trenutek sem se zanesla na to, da nama ne bo dovolil iti.

»Naj bo. Vendar morata biti doma do enih in moraš poklicati še svoje starše. Škrat, dobro bo zate. Že cel teden nisi bila na svežem zraku. Mami pride šele čez dva meseca, do takrat moraš izkoristiti mojo popustljivost. Do sedmih bodita pripravljeni.«

Maja je kar poskočila od veselja. Že je načrtovala, kaj bova oblekli, kako me bo naličila, kakšno frizuro bom imela. Meni pa so misli odplavale v oblake. Razmišljala sem o šolskem izletu. Kako je bilo vse nezapleteno med nama, kako sem lahko vsako noč zaspala v njegovih rokah.

»Ura je že štiri. Pohiteti bova morali, vendar nama lahko uspe.«

Maji se je čisto odpeljalo. Imava tri ure in ona že paničari.

»Pripravljeni?!« je po treh urah ličenja in friziranja zaklical oči iz spodnjega nadstropja.

Oblekla sem si debelo jakno, ki je moje telo veliko bolje zakrivala kakor majhna črna oblekica, ki mi ni segla niti do kolen. Očetu ni bilo všeč ne to, kako sem bila oblečena, ne to, kako sem bila naličena, vendar je ostal tiho. Nikoli ni maral, ko sem nosila rdečo šminko, tudi če je menil, da je na meni videti odlično. Dobro se je ujemala z mojo svetlo poltjo.

»Kam vaju odpeljem?«

»Branibor.«

Po petinštiridesetih minutah vožnje in očetove lekcije o alkoholu in fantih sva stali pred klubom. Noči se nisem niti najmanj veselila. Lahko bi ležala v postelji, zavita v osem odej, s čipsom v roki, ko bi gledala filme. Namesto tega me je najboljša prijateljica zvlekla v mesto.

Notranjost kluba je bila prelepa, osvetljava mi je vzela dih.

In še nekaj drugega je privlačilo moje oko, bolje rečeno, nekdo.

 

23. poglavje: Alen

»Stari, nisi rekel, da bo Lana tukaj!« Luka se je dobro držal stran od ostalih deklet. Bolje, kot bi pričakoval.

»Nisem vedel.«

»Greva! Ne bom ves večer gledal, kako se ji tipi mečejo pod noge in plešejo z njo.«

»Poglej, jaz se od tu ne premikam. Preveč dobro sem nameščen. Poleg tega je Lana tvoja bivša in se boš moral navaditi, da jo bodo tipi od zdaj naprej obmetavali s pozornostjo. Edino dekle, ki je lepše od nje, je Maja. In glede na to, da sem veliko deklet videl od blizu, ti to veliko pove.«

Res se ni nameraval premikati in poleg tega je imel prav. Lana bo obkrožena s fanti, zdaj, ko so vsi izvedeli, da sva šla narazen. Še vedno ponoči nisem spal. Tudi mene so dekleta praktično napadala. Zavedal sem se, da bo morala iti Lana slej ko prej na zmenek. Kljub temu me je ob misli, da se je dotikajo roke drugih  tipov, zmrazilo. Niso si je zaslužili, ne jaz ne oni, nihče si je ni zaslužil. Nihče ni bil dovolj dober, da bi se vsak dan zbudil ob njenem nasmehu, da bi se je dotaknil, da bi jo poljubil, da bi lahko poslušal melodijo njenega prelepega glasu. Preden sem se lahko zavedal, je stala pred mano, v kratki črni oblekici, z rdečo šminko, skodranimi lasmi. Tudi če jo je oblekla in stilirala Maja, so njene rdeče allstarke dodale pridih Lane. Maja in Luka se nista ozirala na gledalce, praktično sta vdihovala drug drugega.

Nihče od naju ni rekel besede.

Prišel je dokaj pijan fant in prijel Lano pod roko: »Ej, mala, greva plesat?«  Takoj sem prepoznal njegove hladne oči: Jaka. Pred tremi meseci jo je nadlegoval in zdaj se meče po njej.

Vzdihnila je: »Pa že.«

Šok. Nisem odvrnil pogleda od nje. Nasmejala se je neki šali, ki jo je izrekel tip. Kljub temu da se je smejala, ni bila srečna. Lahko sem videl žalost, ki jo je potiskala globoko vase. Zdela se mi je tako krhka kakor punčka iz porcelana. Ena napačna poteza in je vsega konec.

Lani je bilo očitno neprijetno, njegove roke so se dotikale neprimernih delov njenega telesa. Vedno znova jih je popravila na hrbet, vendar so zlezle dol. Čutil sem, kako se je jeza nabirala v meni. Tip se je sklonil naprej, njuna usta so bila nekaj milimetrov narazen, vendar se je Lana uprla. Stopil sem proti njima. Šel je predaleč.

»Prevzemam.«

Razjezil se je: »Nisem še končal z njo.«

»Zdaj si.« Prijel sem jo za roko, vendar jo je takoj položila nazaj ob bok.

»Samo na stranišče grem,« naju je obvestila.

Moje delo je bilo končano. Čeprav me je bolelo, da me je zavrnila, sem si to sam zakuhal. Zanimalo me je, če razmišlja o meni, tako kot jaz razmišljam o njej. Vrnil sem se k najini mizi. Ko sem se obrnil nazaj v smer, od koder sem prišel, tipa ni bilo tam. O tem nisem preveč razmišljal.

Iz žepa sem vzel telefon. Klicala me je, pred petimi sekundami.

 

24. poglavje: Alen

»Halo! Alen, na stranišču sem! Prišel je za mano!«

Zaslišal sem butanje po vratih. Potem je prekinila.

Kakor hitro sem lahko, sem stekel do stranišča. Res je bil tam. Pritisnil jo je ob steno.

Preden sem imel nadzor nad tem, kaj delam, je imel krvav nos. Spomnil sem se, da je Lana še vedno tam, in prenehal sem.

»Si v redu?« Objela me je. Njene roke so me pomirile. Čas se je ustavil. Počutil sem se, kot da ona drži mene na nogah, in ne obratno. Lahko sem zavohal njen nežni parfum, ki je imel vonj po vrtnicah. Nekaj minut sva samo stala objeta, v stranišču kluba. Ko se je pomirila, sva se spet oddaljila.

»Poklicala bom očija, da pride pome in Majo.«

»Mislim, da bo Maja danes prespala pri Luku. Lahko te odpeljem. Popolnoma trezen sem in nočeva zbujati tvojega očeta, kajne?«

Prikimala je.

Gledal sem, kako je njena prelepa postava izginila za vhodnimi vrati. Luč v njeni spalnici se je prižgala in čez nekaj sekund ugasnila. Zdaj je iz hiše stopil njen oče.

»Greva nekam, kjer naju nihče ne bo motil.«

Bilo me je pošteno strah. Ravnokar sem bil v avtu z bivšim alkoholikom, ki je nenaključno oče moje bivše punce.

»Ne skrbi, ne bom te poškodoval ali ubil. Le pogovarjala se bova.«

Zaradi nekega neznanega razloga sem mu verjel. Usmerjal me je in prišla sva do košarkarskega igrišča. Prepozno je bilo, da bi igrala košarko.

Zagledal sem klopco, očitno ni bila kupljena. »Z Lano sva se tukaj pogosto igrala. Sam sem naredil klopco, da bi se lahko počila po zmagi. Vedno je bila in bo ostala moj mali Škrat.«

Prvič sem v njem videl dobro, vendar zlomljeno osebo.

»Ni besed, ki bi lahko izrazile, kako zelo mi je žal, da ji tega nisem pokazal.«

Vse, kar je prihajalo iz njegovih ust, je bila resnica.

»Vem, da je tudi tebi žal za zadnjič.«

Povedala mu je. Nekako sem bi vesel, da se je njuna vez popravila, da mu lahko spet zaupa. »Kar ti hočem povedati, tudi če si tega sam ne želiš, sva si zelo podobna. Ne samo po najinih dejanjih, tudi po Laninem zaupanju v naju. Nikoli ni obupala nad mano, tudi nad tabo ni in ne bo. Preveč te ima rada, da bi. Ampak tudi sam ne smeš obupati nad sabo, ne smeš obupati, bolj zanjo kot zase. Potrebuje te, bolj kot si lahko predstavljaš. Tudi mene je potrebovala, naredil sem isto napako, kot jo ti delaš zdaj. Potreboval sem predolgo, da sem to ugotovil. Ne hodi po mojih stopinjah, potreboval sem desetletje. Pojdi po bližnjici.«

»In kaj, če bom spet vse uničil?«

»Ne boš in ne smeš. Si pil, odkar se je to zgodilo?«

»Ne.«

»In kaj ti je preprečilo pitje?«

»Misel nanjo.«

»In zakaj si pil nazadnje?«

»Ker sem se skregal z njo.«

Njen oče je bil videti zadovoljen.

»Imata dve uri, ker sem dobre volje. Potem lahko spiš na kavču.«

Namenil sem mu hvaležen pogled.

»Škrat, že spiš?« je zašepetal njen oče.

»Ne še,« mu je odgovorila.

»Obiskovalca imaš.«

Vedela je, da sem jaz. Čutil sem, da je vedela. Strah me je bilo, da me ne bo hotela videti. Kaj bi naredil potem?«

»V redu.«

Usedla se je, zaslišal sem, kako so se za nama zaprla vrata. Panika je zavladala v njenih očeh. »Kaj ti je rekel? Saj te ni poškodoval, kajne?«

Nisem si mogel pomagati. Nasmehnil sem se ob misli, da jo je še vedno skrbelo zame.

»Samo odprl mi je oči. Metaforično gledano, seveda.«

Nadaljeval sem: »Oprosti. Oprosti, ker sem bil tako neumen, ker sem bil tako slep. Oprosti, ker sem te odrinil stran od sebe. Oprosti, ker sem pozabil na najino ključavnico. Oprosti, ker sem se tako zelo oddaljil. Še vedno te ljubim, vedno te bom.«

V njenih očeh so se zasvetile solze.

»Ne jokaj. Prosim.«

Vrgla se mi je okoli vratu in mi zašepetala v uho: »In jaz ljubim tebe.«

Po tednu dni sem spet začutil njene mehke ustnice na svojih.

To je bil tisti najboljši občutek na svetu.